Bližnji Vzhod in vojna (3)

 Tako pridemo v tretjem delu našega razmišljanja do nerazrešenega vprašanja, vprašanja, ki ga je verjetno nemogoče rešiti, med antisionizmom in antisemitizmom. Najbolj enostavno je med pojmoma narediti enačaj, kar je, kot pravi Giacobazzi, ena od sodobnih manter. Morda se tovrstni diskurz, ki je, kakor smo že imeli priložnost reči, črno-beli, lahko dela po studijih osrednjih medijev po Evropi, pa bi že v ZDA bilo težko delati enako, ne pa recimo v Mea Shearimu, eni od najstarejših judovskih četrti v Jeruzalemu. Pred časom je tam stal napis: "Sionistom vstop prepovedan!" Tudi v tem mesecu nemirov in spopadov pa ni bilo drugače. Še več, po zidovih so se pojavile naslikane palestinske zastave, ki so jih tudi izobesili, tako da so potem posredovale izraelske oblasti.

Kdor se vsaj malo, tudi površno, spozna na to temo, ve, da se je sionizem rodil s kar velikim nasprotovanjem vernega judovstva, kar se tudi dandanes nadaljuje. Nekoliko so se stvari umirile, neke stvari niso več takšne, kakršne so bile, vseeno pa še vedno precejšnje skupine "haredim" (pravovernih Judov) odkrito nasprotujejo sionističnemu projektu, izraelski samostojni državi in podobnemu. Kot smo povedali, podpirajo prizadevanja palestinskih Arabcev in bi celo raje živeli pod palestinsko zastavo, kot pa pod izraelsko. 

Stvar pa velja tudi, če se jo pogleda z nasprotnega zornega kota. Četudi je imel številne razlike, je sionizem, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi, oznanjal nastop novega Juda proti staremu. Novi Jud mora biti vezan na zemljo in kmetijstvo ter biti vojak in patriot, v nasprotju s "tavajočim" Judom diaspore, ki ni vezan na zemljo in ima druge dejavnosti in ki ga ne zanimata preveč ne vojaščina ne patriotizem, saj je svojo izkoreninjenost iz dežele očetov postavil za nekakšen temelj, tudi religiozni. Vincenzo Pinto se je vprašanja lotil tako, da je spomnil na pomemben poseg: "Leta 1995 je Anita Shapira, ena najbolj znanih izraelskih znanstvenic, ki pripada tako imenovanemu zgodovinopisju establišmenta, jasno postavila kočljivo vprašanje: v kolikšni meri je sionizem znal svojo identitetno konstrukcijo podkrepiti z negativnim načelom (kot je antisemitizem) v nasprotju s pozitivnim (kot je judovski nacionalni preporod)? V primerjavi z drugimi judovskimi odzivi na antisemitizem (liberalni humanizem, bundizem, reformni judaizem) je edinstvenost sionizma v tem, da je sprejel osnovno antisemitsko predpostavko, da Judje predstavljajo tuje telo v nacionalni tovarni evropskih narodov - telo, ki se nikdar ne more asimilirati."  

Tako potem najdemo številne rabine, ki vse to poudarjajo, pa tudi bolj umerjene pripadnike judovskega ljudstva, ki so močno kritični do sionizma in njegove linije, ki pa jo najdemo skoraj v celoti zastopano v osrednjih medijih, tam pa ni prostora za neko vsaj malo kritično presojo. Tovrstni Judje se že destletja povezujejo palestinskimi Arabci in skušajo nekaj doseči. Po drugi strani pa so omenjeni "haredim" na popolnoma nasprotnem bregu sionističnega mainstreama, če uporabimo tujko. Vedno je torej obstajal obsežen judovsko-progresivno-asimiliran svet, ki je odkrito protisionističen ali vsaj zelo kritičen do izraelskih vlad. Med Sorosom in Netanjahujem zija ogromno brezno.

Giacobazzi ta del takole zaključi: "Skratka, judovstvo še zdaleč ni monolit, temveč otočje, kjer pa se otoki med seboj vojskujejo."