Kako ljubiti?

Na veliki četrtek se z apostoli ob mizi zadnje večerje pomudimo tudi mi, pa tu ne mislim le na večerjo, na obed, ampak tudi na vse drugo, kar se dogaja ob mizi. Jezus nam daje zgled ljubezni. Pa si rečemo: »Kako fajn je ljubezen… Dalo bi se ure in ure govoriti o njej... O njej ni nikdar preveč besed…« 

Jaz pa bi rekel, da je o njej, nasprotno, danes preveč besed. Vse je treba povedati, vsemu je treba priti do dna, vse je treba razložiti – tudi ljubezen. In ker se za vsako stvar najdejo strokovnjaki (nekdo je pred časom doktoriral celo iz bureka :) ), obstajajo seveda tudi za ljubezen. O njej govorijo, predavajo in pišejo debele knjige. Ljubezen skušajo definirati, opredeliti… Ne vem, kaj si o tem mislite vi, meni se zdi le neko dejanje iz obupa. Pa vendar se tudi v tem najde neko žalostno, a resnično dejstvo - da danes pravzaprav ne vemo, kaj pomeni zares ljubiti. Govorimo sicer o tem, a konkretno ne vemo ne kod, ne kam.

Jezus ni napisal nobene knjige, da bi povedal ali razložil, kako je treba ljubiti. Tudi za vse druge zadeve v življenju ni pisal nobenih zakonikov s pravili ali navodil za uporabo... Pravzaprav mu, če bi kaj takega napravil, niti ne bi bilo treba priti na ta naš svet, saj bi enostavno vrgel neko knjigo s pravili, ki bi se jih morali čim bolj natančno držati, pa bi bila zadeva rešena. Bi bila res? Mi pozabljamo, da nam ubogljivost in pokorščina ne gresta ravno dobro od rok, saj smo zaznamovani z grehom. Če bi se potem, govorim čisto hipotetično, teh navodil držali tako, kakor se držimo denimo cestno-prometnih predpisov... Ne vem, kaj bi bilo - skušajte si sami na to odgovoriti.

Jezus je vedel, da z besedami kaj veliko ne bo dosegel, saj so le-te leteče, kakor pravi tisti latinski rek. Kako je treba ljubiti, nam je pokazal... Ja, vem, da je tudi rekel, kako se moramo med seboj ljubiti, kakor nas je on ljubil, a tega, kako takšna ljubezen zgleda, ni mogel razložiti, temveč je to lahko le pokazal. Tega, kar je pokazal, pa se ne da definirati ali določiti. Tega se ne da nikomur ukazati. Nikogar ni mogoče v to prisiliti, kakor tudi nikogar ni mogoče prisiliti v to, da bi na ta ljubezenski klic odgovoril. 

No, mi delamo ravno to. Nekoga bi radi na nek način prisilili v to, da bi nas ljubil, pa ne gre. Tudi Jezus bi Juda lahko prisilil, pa ga ni, ker upošteva človekovo svobodno voljo. To, kar vam sedaj govorim, sem bral pri mistikinji, bl. Ani Katarini Emmerick, katere videnja Jezusovih zadnjih dni so služila Gibsonu za film Kristusov pasijon. Apostoli niso vedeli, kdo med njimi je izdajalec, saj jim Jezus tega ni želel pokazati, čeprav je vedel. Nasprotno, do Judeža je bil še bolj ljubezniv in nežen. Na njegovo zavrnitev je odgovarjal s še večjo ljubeznijo. Mi bi ga najbrž spodili z dvema brcama v zadnjo plat... 

Jezus je tudi bil izredno potrpežljiv in je vse do zadnjega gojil upanje, pa četudi je Iškarijot bil tako trdovraten. Naša vztrajnost se navadno precej hitro iztroši. 

Če zaključim sedaj to nizanje misli... Jezus nam je zgled ljubezni. To pomeni, da nam ni zapustil standardnega recepta za to, kako je treba ljubiti. Vsakdo od nas mora to podobo ljubezni na najboljši možen način vkomponirati v svoje življenje, v svojo situacijo. Kaj torej pomeni umiti noge, darovati svoje telo, biti pribit na križ, umreti v mojem življenju, v mojem stanu. Vi boste skušali Gospoda posnemati v svojih družinah, na svojih delovnih mestih, kjer pač ste, jaz pa v svojem duhovništvu. Posnemanje tega zgleda ljubezni pa ni nekaj kratkotrajnega, ampak traja celo življenje.