Zbudimo se iz spanja

“Advent” pomeni prihod, kakor naš Bog, pa je tudi ta prihod hkrati eden in trojen. Eden je zato, ker vselej pride Božji Sin. Trojen pa zato, ker gre, kakor nam lepo pove denimo sv. Bernard, za časovno tri različne Gospodove prihode, kakor so ti prihodi med sabo različni tudi glede načina. Lahko rečemo, da zaobsežejo vse časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost. Pa poglejmo, kaj pravi veliki Marijin častilec sv. Bernard glede časovno in načinovno različnih treh prihodov: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Gre torej za tri prihode – v mesu, v duhu in v slavi, če rečemo na kratko. Kot pa bomo videli – in sv. Bernard nam to jasno pove – je še kako važna duhovna priprava: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.” V lepi pridigi nam Peter iz Bloisa (kanonik v katedrali v Chartresu, ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”, op. a.) še obširneje razloži te tri načine prihoda: “Poznamo tri Gospodove prihode – prvega v mesu, drugega v duši in tretjega s sodbo. Prvi prihod se je zgodil sredi noči, po besedah evangelija: “Sredi noči je nastalo vpitje: »Glejte, ženin!«” (Mt 25,6). Ta prihod se je že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi. Mi se sedaj nahajmo v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam. Rekel je namreč, da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobor vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vejo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8). Kar pa zadeva tretji prihod, je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo. Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.”

Pri teh besedah francoskega srednjeveškega kanonika se moramo nekoliko zaustaviti, saj nam približajo pomen adventa, ki je zadnje čase postal prava tabu tema. Prvi del adventa nam namreč zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev in katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili tudi k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa nadaljuje: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

To seveda ne pomeni, da je treba zavreči svoje telo, svoje čute in svoja čustva, daleč od tega, ker bi tako ne bili več ljudje. Vse to je del naše narave. V adventnem času nam Cerkev kliče le k temu, da bi svoja srca odprli Božji milosti. Slednja pa, kot so nam lepo povedali sholastiki, ne uničuje človekove narave, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. Pomeni, da je advent milostni čas, da bi človek zares spoznal, kdo v resnici je, komu pripada in kam spada. Želja je, da bi vsak od nas lahko spoznal in z bl. Antonom Martinom vzkliknil: “V nebesih sem doma!”

V adventu se bomo zato potrudili za to, da stopimo dol z norega vrtiljaka, ki nam ga narekuje življenjski tempo, če se mu seveda pustimo. Tu še kako drži trditev, da nimamo časa, saj, če v tej smeri ničesar ne storimo, ima čas nas. Ima nas v svojih krempljih in nas stiska, mi pa se temu primerno počutimo. Advent bo zato za kristjana pomenil več molitve. Ni drugega sredstva, da bi se uprli slabim vplivom, kakor nas je opozarjal že naš Gospod Jezus Kristus: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo” (Mr 9,29). Ker pa je adventni čas pravzaprav le povzetek našega bivanja na zemlji, nam bo koristil, da bomo svoje stvarno in duhovno krščansko življenje poglobili tudi sicer, ne le v teh štirih tednih, kolikor v sveti Cerkvi adventni čas traja že kakih tisoč let. Povabljeni torej, da se vendarle že zbudimo iz spanja in se zavemo, da po starem ne bo več šlo naprej. Gospod prihaja: “Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel” (Lk 12,37).