Pastirji, ki gredo na samoten kraj

Božja beseda te 16. nedelje med letom je osredotočena na podobo pastirja, ki je nekaj vsakdanjega za tisto družbo, v kateri je živel tudi Jezus s svojimi učenci, ni pa ta podoba več običajna za naš čas. Nekaj, kar je še vedno običajno, tudi v našem času, je to, da živimo skupaj s še drugimi ljudmi, veliko pa nas zanje tudi nosi neko odgovornost, pa tudi vzgojno poslanstvo. Lahko vzamemo podobo šefa na delovnem mestu, lahko duhovnika, učitelja, trenerja, še bolj pogosta in vsakdanja pa je vloga starša. Morda smo prevečkrat, kadar smo zaslišali besedo "pastir" pomislili na kakega škofa (logično, saj ima "pastirsko palico"), morda na župnika, saj nam je bila ta podoba na tak način tudi predstavljena. Ne rečem, da ni pravilna, je pravilna, gotovo, ni pa ta podoba popolna, če ji ne dodamo vsega tistega, kar smo zgoraj našteli, še zlasti pa vlogo staršev, kjer smo iz kolektivnega spomina posebej izbrisali očetovsko vlogo. 

Mozaik v Mavzoleju Galle Placide v Ravenni

Prejšnjo nedeljo nismo zastonj rekli, da pošilja oznanjat Jezus tudi nas, da veljajo njegove besede za vse kristjane, ker moramo tudi tokrat v tej smeri nadaljevati. Gotovo je res, da so škofje še na poseben način nasledniki apostolov, po škofih pa smo to tudi duhovniki, ker smo bili pač posvečeni, toda, velja tisto, kar nam je škof Metod dejal na duhovnih vajah pred diakonskim posvečenjem, da je "duhovnik najprej vernik." Tu pa smo, če si hočemo to priznati ali ne, na istem z vami. Tudi vi ste nasledniki apostolov, tudi vi ste pastirji, zlasti vsi tisti, ki ste starši. Zato besede iz evangelija veljajo posebej vam. 

Vaše vloge in vašega položaja vam ne zavidam, ker je starševska služba zelo zahtevna in naporna. Tudi zaradi te službe ste gotovo utrujeni in naveličani, da niti ne govorimo o vseh drugih stresnih situacijah, ki ste jih deležni v življenju, zlasti na delovnem mestu. Pred časom mi je pod roke prišla knjižica znanega p. Anselma Grüna, ki govori o utrujenosti. Težava vseh pastirjev danes - mene in vas - je predvsem v duhovni utrujenosti. Zato ni vseeno, kam nas, prek učencev, Jezus pošilja - na samoten kraj.

Zakaj nas pošilja tja? Ker vedno gleda na človeka in ve, vedno ve, česa najbolj potrebujemo. Ker želite vi svojo starševsko službo opravljati dobro, jaz pa svojo duhovniško, veljajo za nas tiste modre besede sv. Ambroža: "Če želiš dobro opravljati vse svoje zadeve, jih vsake toliko prenehaj opravljati." Pomeni, da moramo vsake toliko časa izpreči in se odpočiti. Da, tudi od starševske vloge se je treba vsake toliko znati odpočiti, pa od vsega tistega, kar nas utruja - na samotnem kraju. Pomeni, da si znamo najti nekaj časa zase, za svojega duha. To je lahko marsikaj, morda se - kot ima navado moj prijatelj - spočijemo ob poslušanju morja, morda napravimo sprehod v naravi, morda se usedemo in zares prisluhnemo glasbi, morda vzamemo v roke dobro knjigo... Še zlasti pa je za nas kristjane kraj počitka v napornem dnevu, če ga preživimo v pogovoru z Jezusom. Najlažje je seveda, če res zamenjamo okolje in gremo v cerkev, še boljše, če se udeležimo svete maše in na oltar položimo tisto, kar nas teži, morda se sprehajamo in molimo rožni venec... Možnosti je veliko.

Vsekakor pa vsak od nas potrebuje ta samoten kraj, da se spočije, a v pravem smislu besede, da poskrbi za duhovno hrano. Dandanes smo, kot ugotavlja p. Grün, pa tudi sami opazimo, predvsem duhovno lačni, to pa nas zelo utruja še na drugih področjih. Tako torej potrebujemo to, da gremo "na samoten kraj in se malo spočijemo," v vseh letnih časih, ker to ne pomeni samo "iti na dopust". Iti nekam na dopust nam kaj lahko prav nič ne koristi, če ponavljamo stare vzorce in si na nek način prinesemo za sabo vse tisto, kar nas je težilo že doma. Iti na samoten kraj pomeni tako, da svoje življenje vsake toliko časa na samem položimo v Božje roke, pa bomo dobri pastirji, dobri vzgojitelji, dobri straši - skupaj z Gospodom. Množice so namreč, v evangeliju beremo, sledile učencem, a se je z njimi ukvarjal Jezus sam, ne učenci - bili so namreč "na dopustu".