Da ne bi morda...

Če smo se jeseni, ko so bila na vrsti današnja berila, bolj zaustavili ob sv. Pavlu, pa se dajmo tokrat bolj ob znanem evangeljskem odlomku o ljulki med pšenico. Nanašanje je zelo jasno na stvarjenje, kjer je Bog zasejal dobro seme, kar pomeni, da je bilo vse, kar je ustvaril, dobro, ko pa govorimo o človeku, je celo rečeno, da je bil nadvse dobro ustvarjen. Vendar pa se je nekaj zgodilo, to pa je padec v greh prvih ljudi, torej Adama in Eve. Omenjena je noč, kar ni slučajno, saj je šlo za omračitev vsega, da bi se tako dovolilo zasejanje zla. Ker je njiva svet, je to zlo, ki je bilo po krivdi človekovega padca spuščeno na svet, pravzaprav povsod navzoče. Navadno govorimo o naravnem, moralnem in nadnaravnem zlu. Imamo torej zlo, ki je navzoče v naravi, potem zlo, ki je naš proizvod, potem pa še zlo, ki nas in naravo presega, saj je zadeva padlih angelov ali hudičev. V današnjem času imamo nekakšno mešanico in prehajanje med razsvetljenskim naturalizmom, ko se zagovarja, kako mora biti čim manj človekovega posredovanja, ker je pač vse po naravi dobro, torej se ne upošteva okuženosti vsega in vseh z zlom, po drugi strani pa imamo kar nekakšen obup oz. tisto "svetobolje", ki smo ga pa podedovali iz 19. stoletja, ta negativizem in obžalovanje, ta obup nad vsem skupaj. Praktično imamo neko prehajanje med eno in drugo skrajnostjo, v enem in v drugem smislu. Do tega vselej pride, če nimamo prave podlage in pravega pojmovanja, pa tudi prave vere. 

Treba je upoštevati vse, kar smo omenili. Stvarstvo in človek sta sicer res ustvarjena kot dobra, človek celo kot odličen, kolikor more biti telesno ustvarjeno bitje odlično, vendar je treba hkrati upoštevati tudi globoko zaznamovanost z zlom in grehom. To dvoje je spet povezano s čudovitim, a hkrati strašnim darom, ki je svobodna volja. Pri zlu in grehu pa je spet treba upoštevati vse tri vrste, ki smo jih omenili. Že res, da je začetek zla in greha v svobodnem uporu padlih angelov, ki so imeli samo enkrat možnost izbire, saj so povsem duhovna bitja, z vičjo stopnjo rtazuma, volje in podobnih darov, vendar pa je greh na svet prišel po človeku in njegovi izbiri, tako da greh nikdar ni samo stvar delovanja hudega duha in hudih duhov, ampak je vedno tudi stvar naravne nagnjenosti, ki je ta padla narava po izvirnem grehu, kakor tudi vsakič človekova odgovornost in svobodna volja. To vse je med seboj prepleteno, žal pa dandanes zasledimo besede škofov in teologov, ki preveč poudarjajo, kar zadeva zlo, delovanje hudega duha in hudih duhov. To je zato, ker se tudi v obratni smeri preveč poudarja samo Sv. Duha, ki bi naj deloval sam, izoliran. Kakor pa Bog vselej deluje kot Trojica, torej Oče, Sin in Sveti Duh obenem, tako tudi zlo vselej deluje na vseh treh ravneh, nikdar ni izolirano na eno samo raven - vselej gre tako za delovanje hudega duha in pajdašev, kakor tudi padle narave in človeka. 

Če namreč v tem pogledu preveč poudarjamo delovanje hudega duha, potem se zmanjšuje človekovo odgovornost in zaznamovanost z grehom. To se žal danes pogosto vidi v teh krogih karizmatičnih gibanj, zasebnih razodetij in podobnega, kjer povsod vidijo hudiča in preveč poudarjajo njegovo delovanje. To je ta vpliv protestantizma in podobnih zmot, ki ga potem najdemo v teh krogih, kjer se je tudi v Cerkvi to prevzelo. Kakor velja za duhovno življenje, gre tudi tu vselej, ob tej zaznamovanosti in padlosti, še za sodelovanje človeka, ki je bitje razuma in volje, poleg seveda še družbenega in skupnostnega vidika. Na razum in voljo se gleda negativno, nasprotno pa se zelo poudarja čustva. Druga zmota je naturalizem, po katerem v to po naravi vse dobro posega človek in to kvari. Najbrž ni treba veliko, da bi ugotovili, kako je ta miselnost privedla tudi do današnjega okrivljanja človeka za vse nevšečne pojave v naravi. Tako pač je, če greh ne obstaja, ampak je zlo samo stvar človeka. Preveliko poudarjanje samo moralnega zla pa, nazadnje, privede do moralizma. Tudi slednji se je žal preveč zasidral tudi v določenih krogih v Cerkvi. Načeloma gre za postavljanje morale na prvo mesto, pred vero, potem pa ni tistega zdravega realizma in sovpadanja vseh treh vidikov pri delovanju zla, kar se nato pozna tudi pri pojmovanju milosti. Potem pride do tistega rigorizma, kakršnega zasledimo tudi v besedah apostolov v evangeliju, ko človek toliko poudarja samo določeno ali določene vrline, da potem druge kar izginejo. Izboljšanje ali celo spreobrnjenje se hoče napraviti preveč na silo, na hitro, preveč na lastno pest in predvsem pri drugih, vendar se podoben način uporablja tudi pri sebi. Brez nekega zdravega realizma, potrpljenja, počasnega a vztrajnega ter odločnega dela, in sicer na tem, da se doseže neko vrlino, da pride do dobre navade, ne da se na silo izruje razvada, ne gre. Še enkrat več poudarjam odlične besede pokojnega terapevta Bogdana Žorža, ki je dejal, da se ne gre izkoreninjati razvade, temveč se dela na tem, da se na njeno mesto postavi dobro navado, vrlino. To je vselej bil krščanski, katoliški način, ki gre v smislu besed Janeza Krstnika: "On mora rasti, jaz pa se manjšati."

Tako gre tudi delati sicer v duhovnem življenju, kjer gre za delo tako na naravnem, kot tudi na moralnem in nadnaravnem področju. Svetniki nam kažejo, kako se recimo da ogromno storiti, da se spremeni in izboljša svoj značaj. Pred kakimi desetimi dnevi je godoval sv. Frančišek Saleški, ki sem ga tudi zadnjič omenil. V zgodovino je ta cerkveni učitelj prešel kot svetnik mehkobe in nežnosti, seveda v pravem pomenu besede, ne v smislu neke pomehkuženosti in poženščenosti. Eno je vrlina in krepost, drugo je pregreha in razvada. V resnici je bil v mladosti neverjetno koleričen in jezljivega značaja, nagle jeze torej, pa bi ga brez težav mogli dati med tiste, ki bi šli hitro izruvat plevel med pšenico v današnjem evangeliju. Sv. Frančišek je torej s pomočjo milosti toliko delal na svojem značaju, da si je oblekel ravno vse to, kar nam omenja v berilu sv. Pavel. Seveda ni popuščal na načelni ravni, kjer je ostal nadvse trden, spremenil pa je svoj način delovanja, ki je v življenju in delovanju kristjana nadvse pomemben. Glede tega obstaja rek: "Fortiter in re, suaviter in modo." - "Zelo trdno glede načel, vendar nadvse oprezno glede načina." To je tista prava nežnost in potrpežljivost, h kateri smo po besedah sv. Pavla in našega Gospoda danes še posebej povabljeni. To je torej to delo, ki pa je sodelovanje človeka z Bogom, z njegovo milostjo. To je Božji način, kjer se upošteva tako okoliščine, kakor tudi izbiro sredstev in vse drugo, da dosežemo najboljši možni rezultat. To je seveda današnjemu svetu tuj način, a lahko rečemo, da je tudi človeku tuj način, ker ni vse in takoj, kjer se preveč ne gleda na posledice in stranske učinke ter morebitno škodo. Vse to ni pomembno, da se le hitro in učinkovito pride do kolikor toliko dobrega rezultata. Kot rečeno, zlasti to velja pri delu in odnosih z drugimi. Gospod Jezus pa v svojih prilikah ne govori o človeškem načinu, pogledu, logiki, temveč o Božjem načinu, pogledu, logiki. Zato so te prilike sicer vzete iz vsakdanjega življenja, vendar obrnjene glede na logiko nebeškega kraljestva.