Smrt in potem

Misel na 3. postno nedeljo

Dogodek iz "črne kronike", ki mu Gospod doda še enega, je zelo podoben vsemu, kar lahko tudi danes najdemo v naših medijih, kjer se je tudi smrt "spektakulariziralo", da je torej postala spektakel. Nad Herodovo veliko obredno skrunitvijo pa so bili ljudje upravičeno ogorčeni in škandalizirani, kakor so tudi danes nad številnimi obrednimi skrunitvami, pa tudi nad spektakularizacijo obredov samih, v katerih so duhovnik in sodelavci avtorji spektakla, osrednji osebi, ki pa sta Kristus in njegova Cerkev, sta postavljena vsaj na stranski tir, če že nista povsem izginila iz obredov. Vendar pa velja tudi danes, kar je veljalo takrat, da nas hoče naš Gospod peljati še onkraj tega, da bi se spopadli z vprašanji, ki so vzrok temu. Skratka - takšno obnašanje ima svoj duhovni vzrok. Če se ne reši temeljnih vzrokov ali temeljnega vzroka, se bo zadeva nadaljevala ali celo poslabšala. Da bi se z vprašanjem vere v posmrtno življenje spopadli, se je potrebno spopasti z vprašanjem človekovih poslednjih reči, ki so v postu še kako na meniju, posebej je tu vprašanje smrti, pa tudi sodbe.

Kakor v evangeliju, tudi danes smrt v kroniki ni moja, ampak je nekoga drugega in je oddaljena, pa se z njo ne preveč ukvarjam. Vajeni smo sicer, da smrt »vidimo«, pa ne le v filmih, kolikor bolj v črni kroniki, ki zavzema čedalje več prostora po časopisih, televizijskih dnevnikih in drugod v medijih, sploh če kažejo podobe neke vojne, pa če so te prave ali ne. Ta črna kronika nas je kar nekako navadila, da se srečamo s surovostjo smrti in danes lahko smrt vidimo celo v neposrednem prenosu. Vsekakor pa gre za »tisto« smrt, morda gre od nas »tista« znana osebnost, »tista« oseba, morda celo otrok, ki pa ga sploh osebno nikdar nismo ne srečali ne poznali. Znajdemo se pred prav paradoksalno situacijo – po eni strani je smrt neki tabu, kot smo zgoraj dejali, nekaj zoprnega in motečega, po drugi strani pa je, zlasti prek TV in interneta postala neke vrste šov in spektakel, pred katerim se – čeprav to težko priznamo – vendarle radi ustavimo. Nekako si želimo krvi, smo je željni in žejni.

Smokvino drevo nam govori tudi to, da bo treba nekega dne položiti račun in Očetu prinesti sadove našega zemeljskega življenja. V tem oziru utegne biti šok terapija tudi uspešna. Takšne šok terapije smo deležni ob obisku nekaterih naših pokopališč. Napis na prvačkem te npr. ne more pustiti ravnodušnega: "Mir. Tudi ti boš umrl." (V Vipavi piše: "Umrl boš."). Ni torej pomembno le, kako se obnašamo na pokopališču, na kar se nanaša tisti naš napis, ampak tudi v življenju nasploh. Če imamo dejstvo, da bomo umrli, pred sabo, bomo morda na zemeljsko življenje začeli gledati drugače. Še bolj nas morda strese smrt nekoga, ki smo ga poznali ali, kar je še močnejša zadeva, s to osebo preživeli del življenja. Telo umrlega za nas postane simbolični kraj vezi, zgodb, smisla, radosti, neskončnih spominov, ki so sedaj prišli na konec in nimajo možnosti vrnitve. Smrt drugega začne naenkrat postajati tudi »moja« smrt, nekaj osebnega.

Morda se začnejo sprožati vprašanja in strahove, ki nazadnje privedejo do tistih: »Kdaj pa bo prišla moja ura? Kakšna bo moja smrt? Bom trpel in povzročal bolečino tudi svojim dragim? Kdo bo ob meni, če bom potreboval pomoč?« Predvsem pa: »Kaj bo ostalo od mene in vsega tistega, kar sem naredil do zdaj in še delam?«

Ne glede na vse življenjske težave in ovire, nihče od nas ne bi rad umrl, četudi kdo tako kdaj reče. Navezani smo na tisto, kar imamo tu na zemlji, pa tu ne govorimo o neki slabi navezanosti, ker bi bili neki uživači, bogataši in pogoltneži, ampak gre predvsem za to, da delamo in živimo v dobri veri, se trudimo in si želimo in bi radi bili prepričani, da se bo vse to ohranilo tudi takrat, ko nas na zemlji več ne bo. Skratka, želimo, da bi ostali neki sadovi. V evangeliju beremo, da to tudi Bog želi za vsakega od nas. Zato nas Jezus opozarja na smrt in zato nas poziva k spreobrnjenju. 

Spreobrnjenje je tu mišljeno v obeh jezikovnih pomenih - hebrejskem in grškem. Hebrejski shub' pomeni vrnitev k začetkom, k izviru, h koreninam. K temu nas kliče tudi postni čas. Poklicani smo, da uredimo zadeve v svojem življenju, svoje odnose. Najprej moramo utrditi razrahljani in načeti odnos z Bogom, potem pa tudi z ljudmi, ki so nam najbližji in s katerimi preživimo največji del življenja. To je ena od poti do roditve sadov. Druga je tista pot, ki jo narekuje grški izraz za spreobrnjenje, metánoia. Dobesedno pomeni "iti preko". Preko česa moramo iti? Prek zla, tragičnosti in smrti. 

To ne pomeni, da jih izbrišemo z našega obzorja, temveč, da jih vzamemo kot nekaj, iz česar lahko izhajamo. Nekaj, iz česar se lahko kaj naučimo. Niso bili krivi za takšno usodo tisti Galilejci, niti tisti Jeruzalemčani, na katere se je zrušil stolp, kakor nihče od nas ni kriv, da bo umrl. To je pač dejstvo, ki ga moramo vzeti v zakup. Nima smisla, kakor smo imeli že priložnost reči na 1. postno nedeljo, spraševati se, zakaj zlo in smrt. Nima smisla niti, spraševati se, kdo je kriv. Vprašajmo se raje: "Kaj lahko iz tega potegnem zase in za svoje življenje?" Morda me to spodbudi k temu, da bom svoje in drugih življenje bolj cenil. Bog želi, kakor si želimo tudi mi sami, ne da bi bili pogubljeni, temveč, da bi v polnosti zaživeli na vseh ravneh - fizični, duševni in duhovni, pa tudi v vseh vrstah odnosov - do Boga, bližnjega in sebe. Tako gre razumeti tisti Božji poziv: "Nočem smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in zaživi."