Spremljamo sleporojenega in z njim tudi mi premišljujemo, kako je z zlom, trpljenjem in boleznijo, še posebej v tem času. Razmišljanje učencev se opira na problematiko, ki jo imamo sodobniki pri molitvi očenaš, kjer se je postavilo določene stvari pod vprašaj, pač glede na sodobne družbene poglede. Tam je beseda »skušnjava«, ki pa ima dva temeljna pomena. Prvi je Božji preizkus naše vere, našega upanja in naše ljubezni, najprej seveda do njega samega, drugi pa je v pravi, pravcati skušnjavi, ki pa prihaja od tistega »hudega«, pred katerim prosimo, naj nas Bog reši, še bolj kot pred hudim nasploh. Zaradi tega je molitev očenaša tudi mali eksorcizem, kakor so to še druge molitve, morda sta najbolj znani molitev k sv. nadangelu Mihaelu in Duša Kristusova, molitev, ki so jo nekateri pripisovali sv. Iganciju Lojolskem, a je v resnici še kakih 200 let starejša. Ni torej Bog tisti, ki, v pravem pomenu tega, pošilja kazen, preizkušnjo ali skušnjavo, vendar pa vse to dopušča, a nikdar čez pravo mero.
Tisto, kar pa je najpomembneje, je to, da je treba vselej imeti trdno vero v Božjo previdnost in modrost. Mi smo močno omejeni in ne vidimo nadčasovno, Bog pa more vse zlo obrniti v neskončno večjo dobro, pravzaprav milost za nas. Kolikokrat smo se v stiskah preveč ozirali le nase in na svojo bolezen, nismo pa znali dvigniti oči in videti tisto, kar imamo, predvsem pa tiste, ki jih imamo, ne pa to, česar nimamo ali nimamo več. Ne moremo si vendarle domišljati, da preizkušenj in skušnjav kar ne bi bilo več v našem življenju. To so govorili v antiki epikurejci, češ da bi pravi bog, vsaj takšen, ki bi bil po njihovem okusu, bil tisti, ki bi trpljenje umaknil iz človekovega življenja. Tudi ni smiselno samo neko herojsko prenašanje zaradi prenašanja, kakor so učili stoiki, še ena antična filozofija, katere pomemben predstavnik je bil rimski cesar Mark Avrelij. Ne, naše trpljenje je v Kristusu dobilo svoj smisel, cilj, smoter.
Zato nam apostol Pavel vzklika, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas (Rim 8,18), najdemo pa recimo že to prepričanje tudi pri Makabejcih (2 Mkb 7,36), pri Salomonu v knjigi Modrosti in še kje. A vendarle Bog ne pošilja svoje tolažbe samo v onstranstvu, temveč nam drobce daje že sedaj v tem življenju, če le znamo to prepoznati. Egiptovski Jožef je to prepoznal recimo v rojstvu sina Manaseja (1 Mz 41,51), sv. Job pa je sicer marsikoga in marsikaj izgubil, a ker je prestal Božjo preizkušnjo in hudičeve skušnjave, je potem prejel precej več, kot je imel in izgubil.
Spet se torej vračamo k temu, kam je usmerjen naš pogled. Pri slednjem ne gre toliko za telesni vid, kolikor za duhovnega. Sleporojeni ni spregledal le telesno, še bolj pomembno je, da je spregledal tudi duhovno in prepoznal v Kristusu Odrešenika in Gospoda. Vidimo pa, da je za to potreboval še eno preizkušnjo, in sicer s strani duhovno slepih Judov. Najprej je sprejel na miselni ravni neko drugo logiko, pravzaprav poosebljeno Božjo logiko, a slednje ni sprejel tudi še z vsem svojim srcem, kar pomeni z vso svojo notranjostjo. Ko pa je spoznal še z duhovnimi očmi, kdo je tisti, ki ga je ozdravil, ga je počastil s klasičnim vzhodnim poklonom na kolenih s čelom, ki se dotakne tal, »proskynesis«.
Vidimo tako, kako je izredno velika pot že to, da se miselno spreobrnemo, a nam to kaj dosti ne pomaga, če se to potem ne pozna tudi na področju izpovedovanja in izkazovanja vere. Slednje prične pri sveti daritvi, kjer imamo tovrstne telesne drže in kretnje ter geste, kot so, ko govorimo o češčenju, poklek, klečanje, poklon in priklon, da bi se potem nadaljevalo v vsakdanjem življenju, ko se ne bojimo tudi pokazati, zlasti to, svoje vere v Kristusa. Pa tudi v to, da zlo in trpljenje nimata zadnje besede, temveč imata svoj smisel v tistem, ki je vse to premagal. Prav zato obhajamo sredi postnega časa nedeljo radosti (»Laetare«), še bolj kot veselja (»Gaudete« - 3. adventna), da bi se potem veselili in radovali z Devico Marijo o Veliki noči, kakor molimo v »Raduj se, Kraljica nebeška«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar