nedelja, 20. junij 2021

Ko nič več ne pomaga

Misel na 12. nedeljo med letom

Na 12. nedeljo med letom prebiramo pri Marku odlomek o pomiritvi viharja na morju. Ko so učenci odslovili množice, so Jezusa, kakor komentirajo, precej nepripravljeni vzeli s seboj v čoln, da bi se umaknili. Včasih se je potrebno precej hitro umakniti iz nekega položaja, skoraj vedno ne preveč pripravljeni na tisto, kar nas čaka – lahko bo vse prav mirno, lahko pa tudi ne. No, tu so se učenci dobro zavedali, da na Genezareškem morju kar precej tvegajo, saj se razmere tam zelo hitro spremenijo v slabe, kakor nam je bilo lepo pojasnjeno, ko smo bili tam. Včasih se je res potrebno soočiti z veliko možnostjo takšne ali drugačne »nevihte«, mimo katere se ne da. V življenju takšne nevihte pač so, tako da ni vprašanje, ali bodo, temveč, kako se bomo z njimi spopadli. Današnji človek bi rad seveda vse imel pod nadzorom, vendar to ni mogoče. Zelo verjetno je, da bomo kdaj ujeti še kar nepripravljeni, kljub temu, da smo se vselej imeli za tiste, ki imajo vse pod nadzorom. Prav je, da pridejo tisti trenutki, ko ugotovimo, da smo vendarle samo ljudje, da ugotovimo, kako smo ljudje v nekaterih položajih zelo krhki in majhni, da ugotovimo, da brez Boga ne bo šlo naprej. So stvari, ki so pokorne edinole tistemu, ki je Gospod. Nanj se je potrebno obrniti. 

Marko pa nam lepo predstavi pojmovanje Kristusa, kakršnega vidimo tudi pri premnogih današnjih kristjanih – imajo ga za nekega dobrega in modrega učitelja. No, če se res iz srca obrnemo po pomoč k njemu, čeprav ga še nismo zares spoznali in priznali za tistega, kdor je, torej za Gospoda in Boga, bo, če je to za nas dobro, razodel, kdo je v resnici. Pa tu ne govorimo o neki spektakularnosti, kakršno bi si na podlagi evangeljskega odlomka želeli tudi sami, ampak govorimo o tistem položaju, ko je človek v nekem obupanem in/ali izgubljenem položaju, pa se po pomoč obrne h Kristusu, čeprav ga do tedaj ni kaj preveč dobro poznal. 

Zelo podobno pa velja tudi za našo Mater Marijo. Zato naj tu navedemo besede čudovite molitve sv. Bernarda; »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« Ko se res nanju obrnemo kot »zdihujoči grešniki«, nas bosta uslišala, seveda na pravi način, ne na tak, na kakršnega bi želeli mi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ni komentarjev: