Trde besede

Misel na 21. nedeljo med letom

Ko so v svojem zelo mesenem pogledu ljudje Gospoda razumeli dobesedno, kakor nam pravi sv. Avguštin, so mislili, da bodo res rezali in jedli njegovo meso. Sv. Janez Krizostom pravi, da je bilo preveč za njihovo razumevanje. Tudi danes zvenijo besede katoliškega nauka s svojimi zahtevami trdo za vsega drugega vajena ušesa sodobnikov, pokvarjeni kot so od stalnega nabijanja iz medijev. A to ne pomeni, da je treba omehčati nauk, ker po apostolu Petru vemo, da je prav ta trda beseda hkrati tudi »besede večnega življenja«. 

Ljudje potrebujejo nekoga, ki bi jih uvedel v ta nauk, ki je na videz trd, v resnici pa daje res trajno zadovoljstvo in srečo, če gremo po poti tega Božjega nauka. Kristus nas opozarja, da pot za njim ni lahka, temveč je nošnja križa, je odpovedovanje samemu sebi in svojemu napuhu. Toda ta žrtev s Kristusom prinaša neverjetne sadove, ki so večni. To niso tisti »neji«, da bi se nečemu odpovedovali, temveč so to »neji« za – za nekaj večjega oz. za nekoga večjega. Kakor je pravil sv. Ignacij Lojolski, so ga posvetne misli sicer v začetni fazi osrečevale, a so ga potem, ko so vanj prodirale, vznemirjale in ga niso osrečevale, prav obratno pa je veljalo pri njem za te »trde besede«, ki so bile le na videz trde, v resnici so ga nadvse izpolnjevale in osrečevale. Pa saj vidimo tudi v športu, da je potrebno veliko odpovedi, vendar potem pridejo tudi sadovi tega odrekanja. 

Nič drugače ni v vsakdanjem življenju. Tisti cilj po koncu našega zemeljskega življenja so nebesa, vendar pa nam pot, ko sledimo »trdim besedam«, prav kakor je dejal sv. Ignacij, prinaša neko trajno zadovoljstvo in izpolnjenost že tu na zemlji. Vdajanje razvadam in pregreham nas na koncu pušča prazne, skrb za vrlo in sveto življenje pa nas ne pušča takšnih, temveč nas izpolnjuje in nasičuje. Začetki so težki, a ko se potem človek nekoliko ustali na tej poti za Kristusom, te trde besede postanejo mehke in sladke.

Objavljeno v tedniku Novi glas