Gospodar življenja

Ko govorimo o pripravljenosti, je pravzaprav, kakor zvemo tudi v evangeliju, vprašanje tega, kdo je gospodar življenja. Smo si ga dali sami? Je res popolnoma naše in lahko delamo z njim, kar hočemo? Rečeno je o tem, da smo služabniki in da pride gospodar terjat svoje, da pa ne smemo biti malopridni služabniki, ki bi bili zasačeni v uživaštvu in nasilju nad drugimi služabniki. Gospod Jezus je pač po eni strani gospodar, saj je pravi in resnični Kralj, ki je tudi Sodnik ob koncu našega življenja in ob koncu časov, ki pa se spremeni v služabnika in strežnika, če nas najde v pravem "stanju pripravljenosti".  

Vzdrževati moramo držo pripravljenosti, ki nam jo ponuja evangelij. Tu se zdi povabilo takšno, kot da bi vsak trenutek bilo treba kreniti na pot, ko nas pride iskat tisti, ki nas bo po tej poti vodil. Danes seveda nimamo več olja ali petroleja za svetilke, lahko pa bi primerjali, da imamo dovolj goriva v avtomobilskem rezervoarju, da so polne baterije kake elektronske naprave, ki naj bi jo nujno potrebovali… Vsekakor je treba v življenju vselej nekaj pripraviti, da ne prihaja do neprijetnih presenečenj. Spomnim se recimo, kako so mi pred leti morali starši prinesti do postojnskega avtocestnega počivališča potni list, da sem lahko šel potem prek državne meje na neko potovanje. Lahko bi imel vse drugo s seboj, a v tistih časih ne bi prišel nikamor brez potnega lista, temveč bi bil resnično na državni meji jok in stok ter škripanje z zobmi, glede na to, da je bila zima. Evangelij govori o tem, da moramo hraniti tiste tri najpomembnejše darove, ki jim pravimo tudi božanske kreposti, ker so to nadnaravni darovi – gre za vero, upanje in ljubezen. Treba je torej živeti v Božji luči, v Božji milosti, v Božjem življenju. Tisto pravo življenje namreč za kristjana ni in ne more biti zemeljsko življenje, ki ima svoj začetek in svoj konec, temveč bi moralo pravo življenje za nas biti Božje življenje.

Tu je tista dopolnitev, ki jo vera daje razumu oziroma znanosti. Slednja lahko raziskuje in bolj ali manj razišče stvarstvo ali, če rečemo z drugo besedo, vesoljstvo, ne more pa dati odgovora na tisto, kar je prej in potem, če tako rečemo, še bolje pa bi bilo reči, kaj je onkraj. Ko evangelij zato govori o življenju, govori o njem ne le v biološkem smislu, sicer bi uporabilo besedo bios, temveč govori o polnem življenju, za to pa je izraz zoé. In je tu še enkrat vprašanje, kam damo svoje srce, kje je bistvo tega življenja.  

En pogled na življenje je tako samo tisti zemeljski, ki se bodisi ne ukvarja s tistim, kar je onkraj, bodisi trdi, da ni nič, da je vse, kar je, le zemeljsko življenje. Pazimo, da ne bi zožili zemeljskega pogleda le na to, da smo pozorni le na materialno, ker to ni vse. Danes je mnogo poudarka tudi na čustvih, na odnosih, tudi na spominih. Tudi to pa s smrtjo mine, se pretrga, če je zadeva le človeška. Mnogi pravijo za pokojnega, da bo ostal za vedno v njihovem spominu. V resnici bo ostal v spominu le, dokler bodo oni živeli, če pa ne obstaja še kak večji spomin od le človeškega, potem bomo prav vsi prej ali slej pozabljeni, ker nas bo povozilo kolo zgodovine. Srce, ki je vezano le na zemeljsko, je tudi sestavljeno le iz zemeljskega, torej iz minljivega. Če je torej tisto, kar je v nas, prav tako iz prahu, kot smo mi sami, se bo tudi tisto ob smrti spremenilo v prah, bo izginilo. Tako pride do prepričanja, da smo sami gospodarji svojega življenja, da lahko delamo, kar hočemo, prav tako pride do prepričanja, da je telo moje in lahko delam z njim, kar hočem, tudi v povezavi z največjim pokolom, ki se vleče še iz 20 stoletja, to pa je splav. Potem pa se človek postavi na prestol in je nad drugimi, pa tudi nad Bogom, ki ga pravzaprav ni, saj človek, po Dostojevskem, postane bog. 

Drugače je, če je naše srce drugod, končni cilj je, da bi bilo v Bogu, a do tega je kar težka pot. Če želimo imeti srce v Bogu, potem mora biti v naši notranjosti za Boga dovolj prostora. Ni namreč vprašanje, kaj bomo mi naredili za Gospoda, temveč koliko prostora mu bomo dali, da bo on deloval v nas in nas čim bolj upodobil po sebi, kakor lepo prosimo na prvi petek: “Upodobi naše srce po svojem srcu!” 

V tem oziru je lepa tista zgodba sv. Antona Padovanskega, ko so se v Padovi pripravljali, da nekega bogataša pokopljejo z vsemi častmi in zelo slovesno. Mož je slovel po svoji neverjetni skoposti. Svetnik je zakričal z močnim glasom, da se moža nikakor ne sme pokopati v posvečeno zemljo, temveč izven mestnega obzidja. Vsi so se začudili, Anton pa je dejal, da je mož pogubljen, njegovo truplo pa da je brez srca, po načelu iz evangelija, da je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad. Prišli so kirurgi in odprli mrliča, a v njem res niso našli srca. Srce so našli, kakor je lepo napovedal svetnik, v okovani skrinji z denarjem. 

Olje naših svetilk tako niso naše moči, temveč Božje življenje, ki mu pustimo prostor v nas, ali pa ne. Že od vedno so tu tri orodja za to: post, molitev in dobra dela. Pod postom je poleg telesnega posta mišljena vsaka naša odpoved in naša mrtvičenja, torej to, da se krotimo. Pod molitvijo je najprej mišljeno bogoslužno življenje, kjer je najpomembnejše, da vredno prejemamo sveto evharistijo, zlasti redno ob nedeljah. Da bi jo prejeli vredno, je treba sebe redno očiščevati pri sveti spovedi, ki jo vzhodni kristjani imenujejo “drugi krst”. Poleg notranje priprave, pa je treba biti tudi zunanje pripravljeni, sedaj poleti je zlasti važno, da smo dostojno oblečeni in obuti v svetem prostoru cerkve. Potrebna je seveda tudi vsakdanja molitev, najpomembnejša in največja prinašalka milosti je rožni venec. Seveda ne smemo nikdar pozabiti na osnovo – jutranjo in večerno molitev, pa da se vsaj pokrižamo pred in po jedi, če drugače ne gre. Potem pa so tu še dela usmiljenja, telesna in duhovna. Če pa hočemo drugim svetovati in jih učiti, se mora poučiti v katoliškem nauku najprej vsak sam. Treba je delati, vera brez del je mrtva. To je naša stalna pripravljenost: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16).