Jezus se predstavi kot dobri pastir, ne pa kot najemnik oz.
če bi vzeli dobesedno – kot plačanec. Danes nas ljudi vodijo takšni plačanci. Razlika
med enim in drugim vodnikom je očitna, ker je njuna razlika v ljubezni.
Plačanci so tisti, ki ničesar ne delajo zastonj, ampak v zameno za svoje usluge
zahtevajo zelo veliko. Današnji človek je nagnjen k temu, da živi nekomu in za
nekoga, kateremu na takšen ali drugačen način plačuje. Pa ni nujno, da so ti
naši plačanci ravno ljudje, ker so to lahko vsi tisti maliki, ki jih imamo, ki
jim služimo. Zakaj to delamo? Ker ne verjamemo v pravo ljubezen, ker ne
verjamemo v zastonjskost Gospoda Jezusa. In zato si vedno želimo, da bi nad
sabo imeli še nekoga, nekega gospodarja, najemnika – kot je rečeno v
evangeliju.
Toda, ta se vendarle postavi med mene in Jezusa Kristusa. Želimo si
nekoga, ki pa nas bo ob prvi nevarnosti – ko pride volk – pustil na cedilu. Mi
toliko govorimo o tem dobrem pastirju, katerega ljubezen je – kot je jasno iz
evangelija – nora, zastonjska, darovanjska: »Za ovce dam svoje življenje.« (Jn
10,15). Vendar si raje izbiramo plačance, da nas vodijo – to je za nas nekaj
normalnega, običajnega.
Odpreti se dobremu pastirju namreč ni prav nič lahko,
ker potegne za seboj marsikaj – zato je namreč treba nekoliko kritično
presoditi svoje odnose. Jezus zahteva celega človeka. Zanj se moramo odločiti z
vsem srcem. On se mi namreč ponudi kot tisti, ki se bo boril z volkom – ki se
bo torej boril z zlom, z ničem. On je tisti, ki bo tudi krvavel zame.
Na takšno
ljubezen pa ne morem odgovoriti polovičarsko, temveč lahko odgovorim le z vsem
svojim bitjem, z vsem, kar sem. Za dobrega pastirja se je treba zavestno
odločiti. To pa je danes težko.
Odločati se danes ni več moderno, ni več »in«,
ni več »trendovsko«. Vedno si želimo pustiti nek izhod v sili, vedno želimo
malo taktizirati, biti malo tu in malo tam. Vera, zakon in podobne zadeve se
nam zdijo neka kletka. Smo pač v tej tržni logiki in iščemo vsi svoje
lastne koristi... In vendar si v svojem srcu želimo te prave ljubezni, želimo si dobrega
pastirja – Jezusa Kristusa, pa tudi drugih dobrih pastirjev, takšnih, ki se
trudijo ljubiti kakor on.
Cerkev danes posebej moli za duhovne poklice, za
duhovnike (tudi redovnike in redovnice, misijonarje in misijonarke) torej, ki se moramo upodabljati po Jezusu Kristusu in njegovi
ljubezni. Ne smemo biti najemniki, plačanci, ki bi videli v ozadju le svoje
koristi, temveč tisti, ki se razdajamo. Vsak na sebi lasten način. Drugače
lahko takoj zapremo »barako«, kot rečemo na Primorskem.
Pa ne le duhovniki – po
dobrem pastirju in njegovi ljubezni se mora upodabljati vsak kristjan v svojem
stanu. Zakonci, starši... Le tako imajo naše skupnosti, naše družine, vse naše
vezi, tudi naša prijateljstva – tisto pravo trdnost in vsebino.
Moramo pa tudi
vedno ohraniti tisto zaupanje, kakršnega imajo do svojega pastirja ovce. Krščanska
vera je namreč v zaupljivem odnosu z Jezusom Kristusom. Ne dajajmo svojega srca
naprodaj, to mislim precej dobesedno, ampak ga izročimo edinemu pravemu dobremu
pastirju. Le tako bomo zares svobodni in srečni. Z Jezusom kot dobrim
pastirjem, lahko resnično zaživimo. Vse drugo je životarjenje in blodenje po
svetu brez cilja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar