Betlehem je pravi naslov

Že dolga stoletja praznujemo na božično vigilijo god svetih Adama in Eve, prvih naših staršev, zaradi greha katerih je bil napovedan Odrešenik človeškega rodu. Posledice tistega greha, ki ga imenujemo tudi izvirni, sta namreč prenesla na ves človeški rod, sam pa si ta rod tega madeža ni mogel izbrisati, sam se greha ni mogel odrešiti. Bog Sin se je pa učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, zato les jasli že kaže na les križa. Prva človeka sta se spokorila za svoj greh in sta potem v radostnem upanju in pričakovanju čakala, da jima je ta isti Odrešenik, ki se je ljudem rodil v Davidovem mestu, prišel na še eno vigilijo, na tisto vstajenjsko, prišel oznanit - kakor še drugim očakom in pravičnim Stare zaveze - veselo oznanilo odrešenja v "limb očakov", potem pa so vse njihove odrešene duše šle štirideset dni kasneje v nebesa, kjer se jim bodo ob koncu časov pridružila še poveličana telesa, kar bo dokončna zmaga. 

Še ena odločilna stvar se je zgodila na božično vigilijo, že dolgo nazaj. Leta 496, le dvajset let po padcu rimskega imperija, je iz groba greha bil, podobno kakor Adam in Eva, potegnjen frankonvski kralj Klodvik, kar je pomenilo začetek nove dobe ne samo za Evropo, temveč tudi za ves svet, ki je krščansko vero prejel pač iz "Stare celine". Podobni vzroki, ki so pripeljali do propada rimsko cesarstvo, vodijo sedaj v propad celotno Evropo in Zahod, propada še en imperij. Kakor v rimskih časih, tudi današnji človek išče, sploh na t. i. Zahodu, a tudi drugod, rešitev na napačnem naslovu ali na napačnih naslovih. Svojo dušo želi nahraniti in napojiti s takšno hrano, ki pač tega ne more storiti. Luč življenja želi dobiti tam, kjer ni prave luči, samo umetne luči, ki pa le navidez in le na zunaj svetijo. Mir si želi zagotoviti po človeški poti, a pri ljudeh miru ni - je le začasno premirje, ki nekaj časa, navadno kratkega, vlada med krvavimi medčloveškimi spopadi in vojnami, takšne in drugačne narave. 

Prava hrana pa prihaja samo iz Betlehema, iz "Hiše kruha", kar v prevodu pomeni. To je hrana in pijača za človekovo dušo, ki torej človeka v polnosti nahrani in napoji. Luč in mir prihajata iz nebes človeku, ki je ubog, skesan in ponižen v svojem srcu, kakor pastirji. Ker niso iskali svoje slave in je torej niso imeli, jih je obsijala Gospodova slava in Božji mir je prišel iz nebes v njihova srca. Postali so torej tisti, ki ustvarjajo mir, ker so najprej sprejeli in prejeli ta mir iz nebes. Če hočemo vse to doseči tudi mi, moramo narediti svoje dolžnosti - očistiti svoja srca, da lahko gledamo Boga in ga prepoznamo, potem pa moramo pred njim tudi pasti na kolena in mu dati tisto slavo in čast, ki mu gresta kot edinemu pravemu Kralju. Sredi splošnega propada je Klodvik spoznal, kdo je rešitev zanj, za njegovo kraljestvo in za človeštvo, danes smo mi poklicani, da pridemo do podobnega spoznanja. "Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje," nam pravi Izaija. Tako je - v Betlehemu nam je zasijala ta luč, zato pojdimo tudi mi temu viru vsega potrebnega za naše življenje. "Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!"

Blagoslovljen Božič!