Pravo obravnavanje, pa tudi poročanje vselej upošteva kompleksnost zadev. To pomeni, da stvari niso monolitne, ampak sestavljene iz več dejavnikov, pa je treba vse upoštevati. Mednarodni odnosi in politika sta prav tako kompleksna, potem pa je seveda odvisno, kakšen odmev nekaj ima. Raven debate je zadnje čase precej uboga, navadno pa obsega samo tisto, kar se najde v glavnih medijih, ki jim s tujim anglicizmom rečemo "mainstream", preostala debata pa je stvar družbenih omrežij. Tako imamo prej obstoječe že homologirane ideje, v katerih odmevno sobo (s tujko "eco chamber") potem uporabnik vstopi in posluša še bolj poudarjeno sporočilo medija, slednji pa je, kot je vedno trdil McLuhan, že sam po sebi sporočilo ("The medium is the message."). To je podobno vnaprej pripravljeni liofilizirani hrani, ki se ji potem doda vodo in se jo pogreje. Kar zadeva informacije, velja zanje zadnjih dvajset let, da so mešanica infotainmenta in vzbujanja strahu, kakor smo že imeli priložnost pisati. Torej imamo vnaprej pripravljene informacije ("info"), katerim je dodana določena "zabava" ("entertainment"), temu pa še zbujanje strahu ali terorja. Ker imamo potem vsaj dve propagandi, pridemo do zadnjič omenjenega navijaštva, kjer navijači ene strani kričijo na drugo in obratno, potem pa seveda imamo še medsebojno verbalno obkladanje najnižjega nivoja. O smislu za dojemanje resničnosti raje ne bi govorili, ker to ne obstaja. Tistim, ki za vsem stojijo, to vse zelo koristi, saj pride do neke vrste nevtralizacije potrebe ljudi po tem, da bi se bolj ozavestili in oblikovali ali, če rečemo s pogosto tujko, formirali. A potrebno je reči, da je na kocki še več, saj gre za uničujočo digitalizacijo, ki nas oddaljuje in dela mlačne, mlahave ter apatične. Stopnja obupa med ljudmi je pa ogromna.
Vendar pa se velja na kratko sprehoditi skozi zgodovino. Ko govorimo o judovskem državnem projektu, da bi torej obstajala neka judovska država, ne gre brez anglosaških velesil na eni strani in sionizma na drugi. Prva stvar so dogovori, sklenjeni, ko je palestinska pokrajina še spadala pod turški Otomanski imperij, da vzpostavijo tam določena judovska posestva in naselja, a vse pod budnim britanskim očesom. Potem je sploh šlo za toplo-hladne odnose s samim Britanskim imperijem, ki je "podedoval" palestinsko ozemlje kot svoj protektorat, da se potem pride do ustanovitve same države leta 1948. Tu ne gre pozabiti na logistično-trgovske odnose med sionistično organizacijo in nacionalsocialistično Nemčijo, kakor tudi za vojaške dogovore s stalinistično ZSSR, nazadnje pa je prišlo do utrditve odnosov, ki niso bili nikdar le rožnati, ampak takšni in drugačni, z ZDA in njenimi zavezniki. Zanimivo je tudi dejstvo, da je obstajal del sionistično-revizionistične desnice, ki je pred 2. svetovno vojno odkrito simpatiziral z italijanskim fašizmom. Slednji je prav tako pomagal v določeni meri graditeljem Tel Aviva, a pazljivo, da ne bi kompromitiral preveč svojih odnosov z arabskim svetom. Ko govorimo o arabskem svetu, imamo neverjeten labirint mnogih barv, kjer je pomembna tudi tista rjava, ki je bila všeč jeruzalemskemu velikemu muftiju Aminu al-Husseiniju, ki je pregledal bosanske muslimanske SS-ovske čete z iztegnjeno desnico. Aja - to je bilo še pred 2. svetovno vojno, da ne bo pomote, ko so cveteli komunistično-nacionalsocialistični odnosi na takšen in drugačen način, potem pa je bil še podpisan sporazum Molotov-Ribbentropp. Ko torej gre za mednarodno politiko in njene igrice, imamo v teoriji visoke ideale, v resničnosti pa vladajo zelo nizki, da ne rečemo nizkotni, interesi. Ko se potem ustanovi leta 1948 državo, je lep čas ne vodijo nobeni t. i. desničarji, da so stvari jasne.
Zadeve imajo na Bližnjem Vzhodu številne oklepaje takšnih in drugačnih oblik, zato je Iran v času islamistične revolucije trgoval glede orožja z ZDA kot glavnim partnerjem, a zato tudi z Izraelom. Potem so se interesi medsebojno precej križali ter se nato ločili v povzročeni in vsiljeni vojni med Iranom in Irakom - sodelovali so: ZDA, Izrael, Iran, Irak in ZSSR (lahko bi napisali še koga). Posledica te vojne med 1980 in 1988 je bil več kot milijon mrtvih. Treba je vedeti, da vsi sedijo vselej za vsemi mizami, za katerimi je mogoče sedeti, pa je pravzaprav res kot na stadionu v nekih preteklih časih, zdaj v manjši meri - navijači se med seboj "pobijajo", vodstva klubov pa se enkrat medsebojno opazujejo, drugič med sabo govorijo, tretjič se obkladajo, vselej pa se izpeljujejo določeni posli, ki so v njihovem interesu, ne vedno v interesu navijačev.
Nekaj majhnih primerov, ki bi jih bilo lahko še več, če bi se ozrli še recimo na Sirijo, Libanon in še kam. Preden pa gremo naprej na tretji del našega pisanja, se je treba še na kratko ozreti na Hamas in na islamski terorizem.
"Farbanje" ljudi s poenostavljanjem je, oprostite igri besed, zelo enostavno - resničnost je drugačna. Izvor Hamasa in dopuščanje njegove rasti s strani izraelskih oblasti že dolgo preučujejo razni za to usposobljeni zgodovinarji in analitiki. Vsekakor imamo polarizacijo, delegitimacijo preostalih palestinskih skupin, kakor tudi ideološko-čustveno podžiganje v obe smeri, kar je vse rezultat naraščajočega spopada. Če pa ne ostanemo zgolj pri tej skupini in se ozremo na islamsko nasilje, potem je odvisno od vetra - enkrat piha v pravo, drugič v napačno smer. Ko pravim ustreza, ker napadajo nekega skupnega sovražnika, kot je recimo veljalo za Assada v Siriji, je stvar v redu in se govori o sirskih upornikih, da niti ne govorimo o celih državah, ki so danes tisti, ki vzdržujejo red, jutri pa največji zločinci, kar se potem hinavsko na simbolni način pokaže javnosti zlasti na športnem področju, ko športniki tistih držav ne smejo sodelovati na tekmovanjih. Pravzaprav smo v zadnjem letu temu bili priča tudi na kulturnem in šolsko-akademskem področju. Še enkrat torej na koncu tega drugega dela postavljamo navijačem vprašanje, ali sploh poznajo dobro ekipo, za katero navijajo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar