Enajsta nedelja po binkoštih nam ponuja Pavlovo berilo 1 Kor 15,1-10 in Markovo poročilo o Jezusovi ozdravitvi gluhonemega. Pavel pravi, da se je treba držati evangelija, kakor ga je on oznanil, on pa je oznanil oz. izročil le tisto, kar je tudi sam prejel - tradidi, quod et accepi. Evangelij je torej predajanje apostolskega izročila, kakor ga imenuje sv. Irenej, naprej. Gre za podajanje Božjega razodetja, torej tistega, kar je Bog po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, dal apostolom - del tega je bil zapisan, še večji del pa ni bil in je bil izročen kot ustno izročilo naprej v sveti Cerkvi. Tako se kaže kot glavna naloga pastirjev Cerkve ohranjanje in podajanje naprej tistega, kar so tudi sami prejeli. Jedro je Kristusovo odrešenjsko delo na zemlji, ki svoj vrhunec doživi v njegovi smrti na križu za naše grehe, potem iz tega sledi največji čudež - njegovo vstajenje, zatem pa še pričevanje o vsem tem, kar se je v velikonočnem tridnevju resnično zgodilo v Jeruzalemu in okolici - Kristusovo trpljenje, smrt, pokop, vstajenje in prikazovanje.
Če nato pogledamo še evangelij, potem imamo tesno povezavo z zakramentom krsta, kjer je kandidat na duhovni način, vendar resnično, s Kristusom pokopan v smrt, kakor nam drugod pravi Apostol, da bi z njim potem vstal in živel. Gre za polnost življenja, ki je možno le v Svetem Duhu, ki je tudi tukaj, kakor najdemo še v evangeliju, označen kot Božji prst - Kristus se konkretno dotakne človeka, da ga duhovno ozdravi, ga torej osvobodi jarma greha in hudobnega duha. Pri krstnem obredu imamo zato to ponazoritev, kako se Kristus konkretno dotika človeka, ki se mu je posvetil, pa naj bo to dojenček, otrok, mladostnik ali odrasel, pri obredu "Efetá" oz. "Odpri se". Slina, ki je pri Hebrejcih veljala za zdravilno, se dotakne ušes in jezika - pri krstu ušes in nosnic, pa je potem človek ozdravljen. Zakaj pri krstu ušes in nosnic - vera je iz poslušanja ali poslušnosti, nos pa je, kot reče duhovnik, "za prijeten vonj". Če je torej nekdo v veri poslušen, iz tega sledi tudi Kristusov prijeten vonj - tega se sicer pri krstu zazna še pri mazilu svete krizme, ki je spet olje Sv. Duha, s katerim nekdo postane zapečatena podoba Kristusa - Duhovnika, Preroka in Kralja. Kristus se torej svojih vernih konkretno dotika in jim tako daje darove Sv. Duha s tem Božjim prstom, kakor nam pravi sv. Gregor Veliki, in sicer to danes dela po svojih posvečenih služabnikih. Kakšna škoda, da se je in se še v zadnjih desetletjih ta obred "Efetá" opuščalo oz. se opušča.
Iz Kristusove prebodene strani so prišla sredstva našega zveličanja, to so zakramenti Cerkve. Vsi zakramenti so na tak ali drugačen način zelo konkretni, stvarni, začenši s svetim krstom, pa potem vidimo, kako konkretna znamenja so tako pri evharistiji, birmi, zakramentu sv. reda v vseh stopnjah, svetem zakonu in bolniškem maziljenju, nič manj pa se Kristus ne dotakne vernika niti pri zakramentu pokore, spovedi, ki jo cerkveni očetje, kot ponavljamo večkrat, imenujejo drugi krst. Snov tega zakramenta so naši grehi, ki so resnični in konkretni, čeprav so v našem srcu, pa jih ne vidimo, jih pa še kako občutimo, če smo ustrezno razpoloženi in ne otopeli. Ti grehi so bili še kako resnično storjeni v naših mislih, besedah in dejanjih (kamor spadajo tudi naše malomarnosti in opustitve). Tu duhovnik stegne roko nad spovedanca oz. proti njemu, da je očiščen. Prav kakor je bil očiščen gobavec, ko je naš Gospod stegnil nadenj roko, rekoč: "Hočem, bodi očiščen!" Ta nalezljiva gobavost greha torej prav tako potrebuje Kristusovega očiščenja po iztegnjeni roki, in sicer posvečeni in maziljeni roki Božjega služabnika, škofa ali mašnika.
Kristus je stvarno in konkretno umrl za naše grehe, katere je v času življenja s konkretnimi znamenji in dotiki že odpuščal. Božje odrešenje je torej prinašal po konkretnih znamenjih, kar po posvečenih služabnikih, ki so nasledniki apostolov, še danes dela pri svetih zakramentih. Pri maši je resnična Kalvarija, zato je naše mesto tam, pod križem. Pri spovedi nam resnično odpušča grehe po Sv. Duhu, zato moramo mi za ta dar resnično biti tam - umreti moramo sebi, da bi živeli Bogu. Da ne bi bili tudi mi med tistimi "pravičnimi, ki ne potrebujejo odrešenja".
Ni komentarjev:
Objavite komentar