Čemu trpeti?

To vprašanje je še kako aktualno, ni pa več aktualen simbol trpljenja, križ. V tolikih stoletjih krščanstva se je namreč ta simbol globoko vpletel in ukoreninil v življenje naših prednikov. S pomočjo znamenja križa, ki je bil vedno na vidnem mestu v vsakem domu, so premagovali težave življenja. V težkih trenutkih so se kakor Izraelci v puščavi na kačo, ozrli na Križanega, da bi tako lažje prenašali svoje breme.

Od tedaj se je spremenilo marsikaj. Revolucionarne spremembe so od nas pregnale lakoto in nalezljive bolezni, vendar pa so hkrati pregnale iz našega življenja tudi Boga, na njegovo mesto pa postavile razne sodobne malike. Skupaj z Bogom je iz našega življenja izginilo še marsikaj. O izginotju greha sem že pisal v članku z naslovom Prilika o pšenici, potem bi lahko rekli, da so osebne odnose nadomestili neosebni, če jim sploh lahko rečemo odnosi. Izginilo pa je tudi trpljenje.

No, ni ravno izginilo, le potisnili smo ga tja, kamor smo potisnili Boga, v zasebnost. Trpljenje bližnjega se nas tako več ne tiče, ker je njegova stvar, mi imamo tako ali tako že dovolj lastnih problemov. Toda tu je že prva resnica - križ je lažje nositi v dvoje. To je seveda prvi vedel Bog, zato pa dal v smrt svojega sina. Ta Sin nam pomaga nositi križ, sam je namreč izkusil, kaj je to trpljenje in, kaj je to smrt.

Vendar pa nam je Kristus lahko zgled še v nečem. Danes je namreč moderno v težavah usesti se in jokati nad samim seboj in svojo nesrečo. Kristus nam je pa zgled, kako se je treba križu zazreti v oči, ga objeti in voljno nositi do konca. Tudi mi se moramo svojim težavam zazreti v oči, kot so se Izraelci zazrli v bronasto kačo. Težave moramo prepoznati in jih priznati, pot do rešitve potem niti ni več tako oddaljena.

Najprej si je težave in križe treba priznati samemu sebi. Vendar pa, kot smo že rekli, je križ lažje nositi v dvoje. Vsakdo mora imeti nekoga, da mu svoje težave zaupa, da mu pomaga iz stiske. Če sam rešitev težko vidim, jo bo zaupna oseba najbrž videla prej.

Ne smemo pa pozabiti na Kristusa. Njegov križ ni konec, ampak že kaže naprej, na velikonočno jutro, ko je bila smrt za vedno premagana. Križ je torej naš kažipot v nebo in zagotovilo, da za vsakim dežjem resnično posije sonce. V težavah torej ne obupujmo, ampak se zazrimo v Križanega. On nam bo dal moči, da se bomo s svojimi težavami lahko spoprijeli, da bomo radovoljno objeli svoj križ, si ga zadeli na rame in hodili za Njim, Življenju naproti.

Sodobna govorica

Danes je v komunikaciji, predvsem z otroki, treba iskati novih in novih vstopnih mest. Pri tem pomaga govorica, ki jo otroci razumejo. Dal bom dva lepa primera, ki ju boste lahko s pridom uporabili tudi vi.

Ko govorimo o zakramentih, ne moremo mimo pojma simbol, pojma, ki ga še sami ne prav dobro razumemo, pa bi želeli, da bi ga razumeli otroci, recimo petošolci. Ta izraz se da lepo izraziti z ikono na ekranu računalnika. Ikona nam je pred očmi in je recimo simbol za program Word, ko nanjo kliknemo pa šele vidimo, kaj vse se skriva za simbolom tega programa, za majhno in preprosto ikono. Pomeni, da se za simbolom skriva neka veliko večja resničnost, ki pa je na prvi pogled nevidna.

Drugi problem, v katerem se je znašel nek duhovnik je bila razlaga Božjega načrta. Duhovnik je otrokom začel razlagati, kako ima Bog za nas predpisano določeno pot, na nas pa je, ali bomo šli po tej poti ali pa bomo izbrali drugo. Bog pa je vztrajen in nam da spet možnost, da se vrnemo na pravo pot, da bi tako prišli do pravega cilja, nebes. Otroci so takoj kot iz topa izstrelili, da je Božji načrt kakor GPS. Kdo bi temu oporekal?

Res zanimiva je ta sodobna govorica, da pa bi se je naučili, se moramo kdaj pa kdaj v vlogo učencev spustiti mi sami, otroci pa nas bodo morda naučili kaj koristnega. Pri nalogi učitelja in kateheta mora biti človek zares ponižen, sicer se ne bo sam naučil nič oz. zelo malo, pa še otrokom se bo zdel zastarel in zatežen. Pa še nekaj, tudi star človek je lahko mlad, če je mlado njegovo srce.

Opominjanje

Zagotovo se bo našel kdo, ki bo dejal: "Končno nam evangelij spregovori o nečem 'fajn' in enostavnem". Ali ni nekaj najbolj enostavnega, kar počnemo v življenju, dajati opazke, kritizirati, nekomu očitati njegove napake? V resnici pa nam Kristus govori prav obratno. Pravo bratsko opominjanje še zdaleč ni nekaj enostavnega, ampak je ena od stvari, ki od nas zahtevajo veliko notranjo svobodo in zrelost, predvsem pa ljubezen.

Naše človeško sobivanje je polno nasprotij in konfliktov, kar se dogaja zato, ker imamo tako različne značaje, že sveti Avguštin pravi glede tega, da smo ljudje "kakor lončene posode, ki se, brž ko naletijo ena na drugo, ranijo". Jezus pa ne omejuje stvari na krivdo bližnjega v odnosu do nas, saj bi bilo težko oceniti, kaj nas tu 'pošlje v akcijo', če ni to bolj naš ranjeni ponos kot pa ljubezen do resnice. Šlo bi bolj za samoobrambo kot za bratsko opominjanje.

Pravi tudi, naj brata opomnimo na štiri oči, kar pomeni, da spoštujemo njegovo dostojanstvo, saj bi ga v prisotnosti oseb, katerih spoštovanje mu je najpomembnejše (pred ženo, možem, otroki...), prav gotovo ponižali. Poleg tega ima brat na ta način možnost braniti se. Lahko pove svoje razloge, zakaj je določeno dejanje storil, kar je gotovo težje, če je stvar že znana mnogim.

Zagotovo namen bratskega opominjanja tudi ni tista srbečica, da bi drugim pokazali njihove napake, da bi tako povzdignili našo večvrednost. Namen tudi ni ta, da bisi olajšali vest, da bi potem govorili: "Sem ti rekel! Opozoril sem te! Slabše zate, če me nisi poslušal". Ne, namen je "pridobiti brata", torej resnična ljubezen do drugega, da bi se poboljšal in ne bi šel naproti neprijetnim posledicam svojih morda nepremišljenih dejanj. Da ne bi skrenil s prave poti in tako zapravil večnega življenja.

Vzajemno opominjanje je, če ga prakticiramo v evangeljskem smislu, ena od največjih ugodnosti skupnega življenja. Zelo dargoceno je v vsej odkritosti povedati si stvari, ki si nam jih noben tujec niti v sanjah ne bi upal povedati. Tako lahko vzajemno rastemo in zorimo.

V vsakem primeru, četudi nam ne uspe svojega brata bratsko opomniti, se je treba na vsak način braniti, da bi bratovo krivdo širili naokrog, po potrebi v nekoliko predelani verziji. "Ne govorite drug proti drugemu," pravi Sveto pismo (Jak 4,11). O tem najdemo v Svetem pismu še eno lepo misel: "Si slišal kakšno besedo? Naj s teboj vred umre. Le pogumno! Ne bo te razneslo" (Sir 19,10).

Po naših medijih se škandalozne besede, razni trači... zelo hitro širijo. Zatorej, vsakokrat, ko se potrudimo in preprečimo širjenje govoric, doprinesemo zmagi dobrega nad zlim.

Nazadnje naj še povem, da uspeh opominjanja ni odvisen le od nas, ampak tudi od tega, kako drugi to sprejme. Ne obstaja samo obveza k opominjanju, ampak tudi k temu, da se pustimo opomniti. Če vidimo koga, ki opomin sprejme, se morda zanj celo zahvali, obveljajo besede našega bivšega nogometnega selektorja Katanca: "Kapo dol"!

Pri tem članku sem si pomagal s komentarjem: R. Cantalamessa, Gettate le reti, riflessioni sui Vangeli, Anno A, Edizioni Piemme, Casale Monferrato 2001.

Bog ne daj!

Evangelij 22. navadne nedelje čudovito prikaže človeški strah in protekcionizem (željo po zavarovanju) do tistih, ki jih imamo radi. Koliko staršev je danes takih, da rečejo svojemu otroku podobno kot Peter Jezusu, ko se ta otrok odloči, da gre svojo pot.

Otrok se je bolj ali manj premišljeno odločil za svojo pot, svobodno se je odločil za svojo pot, odločil se je sprejeti križ na svoje rame, to je, sprejeti vse posledice svoje odločitve. Starši pa mu v strahu, da njihov otrok ne bo zmogel tega težkega bremena, vsaj odsvetujejo, če mu že ne branijo, slediti odločitvi, ki jo je napravil. Otroku tako odtegujejo svobodo, v svojem strahu ga ne ljubijo in mu nočejo dobro, ampak slabo. Strah povzroča ljudem, da se zaprejo vase in bolj mislijo nase kakor na drugega. Vendar pa je prava ljubezen v svobodi in zaupanju. Tistemu, ki ga zares ljubimo, moramo pustiti svobodo odločitve in moramo mu zaupati, da se je prav odločil, da že ve, kaj dela. Maminih sinčkov, ki celo življenje živijo v senci svoje matere in torej nesvobodno, je vedno več. Ta zapor jih utesnjuje, utesnjuje pa jih še nekaj drugega.

Poleg vprašanja ločitve od svojih staršev, spada zraven tudi vprašanje vzgoje otrok za odločitev, in sicer življenjsko odločitev. Dandanes starši svojim otrokom nudijo vse, vendar pa jim tako še otežujejo odločitev, ki pa mora tam okrog petindvajsetega leta (prej ali kasneje) vseeno priti. In takim staršem bi rekel z Jezusom: "Proč od mene, ker ne mislite (niste mislili) na to, kar je Božje, ampak, kar je človeško". Po Božje je, da se odpovemo sebi, svojim zahtevam, ambicijam in si naložimo križ na svoje rame, da torej vzamemo ta križ otrokove vzgoje, z mislijo na prihodnjo ločitev ter križ otrokove odločitve na svoje rame, če ga zares ljubimo in mu želimo le najboljše.

Seveda pa vse skupaj ne velja le za starše, temveč za vsakega izmed nas, ko želimo nekoga imeti za svojega plišastega medvedka - vedno ob sebi, da ga svet slučajno ne bi pokvaril, ali pa, da ne bi slučajno vzel nekoga, ki nam ni všeč, ki se nam ne zdi na ravni... "Pusti tega, pusti onega, ker ni zate!" pravimo, pri tem pa mislimo le nase in na svojo korist. Nekdo mi je rekel, da moramo ob ločitvi nekoga od domačega gnezda samo trepetati in moliti. Ta drža se mi zdi tista prava in je podobna tisti skrbi usmiljenega očeta iz Lukove prilike. Ta pusti vso svobodo svojemu sinu, zaradi njega trpi, zanj trepeta, vendar pa ga brez besed sprejme, ko se vrne nazaj.

Rajši kot da torej svojim ljubljenim osebam branimo odločiti se in prizadevamo trpljenje sebi in njim, jim ob teh odločitvah raje stojmo ob strani in jih podpirajmo z molitvijo. Mislim, da je to precej bolj Božje.

Olimpijske igre

Kot vedno, nam tudi ob tej priložnosti g. Messori ponuja zanimivo kritično razmišljanje. Za bralce portala sem ga prevedel in priredil, glede na to, da so se od trenutka pisanja odvile že štiri Olimpijade, zraven pa sem mestoma dodal še kaj aktualnega, kar zgolj potrjuje avtorjevo stališče.

Te dni v Pekingu potekajo olimpijske igre, za katere pa lahko ugotovimo, kako se v modernih utopijah, kar te igre zagotovo so, dogaja, da se prvotni nameni obrnejo v svoje protislovje. Baron De Coubertin je še eden izmed tipičnih predstavnikov humanitarne ideologije v smislu "gala plesov", ki zagotovo ni pozabil, da je Olimpijada prenehala leta 393 na pobudo več škofov (med njimi tudi sv. Ambroža), ki so v njih videli značilen primer izražanja poganskega duha. Umetno so Olimpijado torej priklicali k življenju leta 1896 (in to v Atenah, ki so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence). Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote. K češčenju tega (telesa in estetike) so se torej želeli vrniti, zato so ustanovili neke vrste bogoslužje nove religije - religije športa, kjer bi istočasno lahko slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev.

Zgodilo se je seveda prav nasprotno. Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više. Svetovne napetosti se v igrah zrcalijo tako, da je bilo število udeležencev večkrat prepolovljeno, enkrat zaradi bojkota Vzhoda, drugič Zahoda. Ne smemo pozabiti tudi prestiža (s tem pa tudi utrditve), ki so ga olimpijske igre dale nekaterim režimom, kot recimo nacističnemu, v Berlinu leta 1936, ali brežnjevskemu, v Moskvi leta 1980.

"Zastonjskost" se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše. Kar se pa tiče poveličevanju telesa, je splošno znano, do kakšnih ekstremov nas je privedla želja po zmagi za vsako ceno. Dokaz za to je npr. oploditev atletinj na ukaz ter povzročitev splava v pravem trenutku, da bi pretentali naravo, ki, ob bližanju materinstva, utrdi telesne sposobnosti. Druge ženske (izgleda, da so prav one največje vrste velikega šova) razni genetski inženiriji maskulinizirajo že od malih nog, da imajo nazadnje od ženskega samo še osebno izkaznico. Kemija in biologija venomer iščejo novih in novih mamil in poživil, ki jih analize ne bi zasledile, ali delajo druge zadeve od menjav krvi do hormonov ter drugih vragolij, ki bi še kako razveselile dr. Jekyla (razmišljajo že, da bi, zaradi nemogoče situacije pri kontroli dopinga, kolesarstvo in dviganje uteži umaknili z Olimpijade).

Vse to pa dopolnjuje še hinavščina bakel, himen, govororov političnih in športnih oblasti, ki nas ganjene "spodbujajo" in "upajo". Gre za tisto hinavščino, ki želi zanikati resnico celo, ko gre za številke: Olimpijada v Pekingu je namreč predstavljena kot XXIX. moderne dobe. Kaj pa v resnici? V resnici je bilo iger le 26, glede na to, da, zaradi svetovnih vojnih viher v letih 1916, 1940 in 1944, takrat olimpjskih iger ni bilo. Je kdo rekel besedo na V? Ta beseda sploh ne obstaja, saj je Ustanovni kongres v Parizu, leta 1894, Olimpijado obudil od mrtvih, da bi dosegli svetovni mir in edinost! Treba se je torej obnašati, kot bi vojn v tistih letih ne bilo in bi se torej igre tedaj tudi dejansko odvile...