Pripravimo oltar za Gospoda

Markov evangelij nam v odlomku o postavitvi evharistije pove, kako pridemo do tega daru, kar zagotovo sta Gospodovo telo in kri. 

Najprej je potrebna priprava. To se nanaša na tretjo Božjo zapoved, ki smo jo mi prevedli kot: "Posvečuj Gospodov dan." Judje v svojem izročilu govorijo drugače: "Spominjaj se Gospodovega dne." Kaj nam to pove? Kako bi naj praznovali Gospodov dan, kako naj bi ga obhajali, če pa se nanj sploh ne pripravimo? Ko se pripravljamo na praznovanje, pa naj bo rojstni dan ali kakršenkoli praznik, dandanes poskrbimo za vse, vse pripravimo, da bi zadeva kolikor toliko lepo potekala, da bi se res poveselili. Nobene podrobnosti ne pustimo ob strani - od vabil, do jedi, ki jih naredimo. In če se res potrudimo, je tudi praznovanje lepo.

Kako se pa mi kristjani pripravimo za sveto mašo? Se sploh nanjo pripravimo? Začenši z nami duhovniki, ne moremo ravno govoriti o tem, da se pripravimo. Vsaj ne, če to pripravo primerjamo s tisto, ko je pred nami katero od naših praznovanj. Saj tudi mi duhovniki govorimo, kako mašo "opravimo", kot da bi to bilo naše delo...

Sveta maša je, če smo do sebe prav pošteni, postala nekaj postranskega, nek privesek. Zagotovo ne moremo reči, da je res "središče našega življenja".

Žal se, dokler sveto mašo imamo, tega premalo zavedamo. Jemljemo jo kot nekaj samoumevnega, kot neko našo pravico. Za pravico jemljemo tudi sveto obhajilo, ki ga pri maši lahko prejmemo.

Pa smo mi na udeležbo pri sveti maši in prejem obhajila sploh pripravljeni? Spominjaj se Gospodovega dne, dragi kristjan, spominjaj se predvsem, kaj nam je v sveti evharistiji Gospod zapustil. Samega sebe nam je zapustil. Smemo jesti njegovo telo in kri. Majhna in krhka stvar, kakršna je človek, lahko uživa neskončnega Boga. Kot pravi tista lepa pesem, 'Panis angelicus', sme Gospoda jesti ubog in ponižen služabnik. 

Koliko smo mi zares ubogi in ponižni, kadar pridemo k sveti maši? Bog vendar čaka prav tega, da prinesemo na oltar svoje življenje, da mu odpremo svoje srce, zato da bi se združil z nami in ozdravil naše rane, pa mi tega nočemo storiti. Pridemo in smo tam fizično prisotni, nepripravljeni, neočiščeni, ker tudi tisti zakrament, ki nas pripravlja za to, da bi bilo "sveto dano svetim", kakor na Vzhodu rečejo pred obhajilom, za nas nima nobenega pomena. Govorim o sveti spovedi, ki je prav tako postala neka "opcija". 

In vendar govorimo, kako je tisto, kar je na oltarju in v tabernaklju, "Najsvetejše". Jezus Kristus se nam daje v hrano. Boga jemo. Nas bo to kdaj vsaj malo zganilo? 

Naše bivanje je ena sama priprava na srečanje z Gospodom. Tisto dokončno se bo zgodilo ob naši smrti, pri vsaki sveti maši pa se nebesa združijo z zemljo in se srečamo z vstalim Gospodom. Imejmo to nekoliko bolj pred očmi. Trudimo se za Bogu všečno življenje. Kakor pripravljamo oltarje za telovsko proscesijo, pripravimo za vsako sveto daritev najprej oltar svojega srca, za katerega je naš sosed Simon Gregorčič dejal, da je najpomembnejši. Živimo za evharistijo in iz nje.