četrtek, 4. december 2008

O cepivu in vzgoji staršev...

V torek smo se pogovarjali o tej tematiki pri Primorski študentski skupini. Kot neko izhodišče smo si prebrali objavo Cepivo, ki ste si jo lahko že prebrali. Ob vsem tem in ob komentarjih, ki sem jih dobil, bi rad dodal še par stvari, ker mislim, da je dobro, če se razprava nadaljuje, odprla pa so se še nekatera področja.

Med moškim in žensko je potrebna, kot smo že ugotovili, resnična zrelost, da ugotovita, kdaj je pravi čas za marsikaj, tudi za spolni odnos. Moje osebno prepričanje, ki zori ob raznih stvareh, od predavanj do knjig, molitve, pogovorov s prijatelji, zakonci... je, da se mora mlad par najprej popolnoma spoznati, biti med seboj popolnoma iskren. Popolna iskrenost velja tudi do Boga, ki potem taki zvezi daje svoj blagoslov. Dva ne hodita skupaj za vedno in konec debate, ampak se kdaj dogaja, da se stvar tudi konča. Hvala Bogu, če dva ugotovita, da ne bo šlo. Hvala Bogu pa tudi za odnos, ki se v težavah še bolj utrdi in raste. Govora je o čustveni zrelosti, ki bi ji morda dodal še duhovno.

Za vse to pa ni dovolj ne šola ne papež ne škofje ne župniki... ampak je tu na prvem mestu vzgoja, ki smo je deležni doma. Pri zakonskem pravu smo se učili, da je vzgoja v družini daljna priprava na zakon. Te daljne priprave pa je vse manj. Starši svoje otroke pošiljajo v cerkev (najprej prinesejo), da bi naredili, kar je pač potrebno, saj jim tako ali tako ne bo škodilo. Zakramente na nek način kupujejo kakor v trgovini, duhovnik pa je prodajalec velike trgovske mreže, ki se ji reče Cerkev.

Tu je po mojem mnenju že prva težava. Cerkev naj bi bila občestvo vseh krščenih. Tako pa ni, ker se je že zdavnaj začela neka anomalija, ko starši niso krščansko vzgajali svojih otrok, ki niso vzgajali svojih otrok, ki niso vzgajali svojih otrok... Tako se začarani krog nadaljuje. Kadar in če bodo starši spoznali, kako zelo pomembni so pri vzgoji svojih otrok, potem se bo lahko kaj spremenilo.

Tako pa otroci nimajo prave predstave o odnosu med dvema, ker ne živijo v ljubečem okolju. Že njihovi starši so najbrž za to okolje bili prikrajšani, to celo vedo, a začaranega kroga ne prekinejo, ker bi to najbrž od njih terjalo preveč. Težko se je odpovedati marsikateri stvari.

Največja težava je ta, to sem slišal že marsikje, da ljudje o spolnosti niso dovolj poučeni, ampak o njej le govoričijo. Kar se na tem področju tiče Cerkve, bi najbrž že bil čas, da preneha s preveliko količino besed 'de sexto' (o šesti zapovedi) in raje začne še več govoriti, pridigati, prigovarjati, vsiljevati, karkoli že hoče, staršem, da bi se ti že enkrat zavedli svoje nezamenljive vloge in odgovornosti, ki je s to povezana. Cerkev staršev žal (oziroma k sreči) ne more zamenjati. Ko v šoli toliko besedičijo o poklicih, naj že enkrat tudi povedo, da je na prvem mestu poklic starševstva!

Razprava se nadaljuje v naslednji objavi...

torek, 2. december 2008

Cepivo

Včeraj je bil dan boja proti AIDSU. Že prej se je marsikaj napovedovalo in se je dalo marsikaj prebrati. Najbolj zanimivo mi je bilo branje prijateljevega bloga, saj je bilo mnenje, ki sem ga tam našel nekonvencionalno in nekoliko drugačno od tistega, ki ga slišimo vsak dan. Bilo je katoliško! Tudi moje mnenje naj bo zato takšno.

Cerkev gleda na človeka kot celoto, sestavljeno iz treh ravni: telesne, duševne in duhovne. Ko torej dva prideta skupaj, se morata ujeti na vseh treh ravneh. Tudi ko med njima pride do popolne medsebojne podaritve v spolnem odnosu, je po mnenju Cerkve tako.

Spolni odnos tako postane nekaj več. Dva postaneta eno telo, ena duša in en duh. Komunikacija med njima je popolna. Vendar, če ni prave ljubezni in moški in ženska nista eno tudi v duši in duhu, potem je spolni odnos le na telesni ravni. Na ta način pa pride do zlorabe, ker drug drugega izkoristita le za zadovoljitev ali celo potešitev svojih fizičnih potreb, svojih nagonov. Lahko se seveda tudi zgodi, da moški izkoristi žensko in obratno, kar je vse bolj pogostno. No, naj nadaljujem. Če se spolni odnos zgodi le na fizični ravni, potem se odpovemo svojemu človeškemu dostojanstvu in se spustimo na raven živali (čeprav živali svojih zarodkov ne pobijajo, preden so sploh rojeni).

Ta spolni odnos na zgolj fizični ravni pa ni odprt življenju, ampak ima zanositev za neprijeten spodrsljaj, ki ga je treba preprečiti, ali pa odpraviti posledice tega spodrsljaja. Da bi spodrsljaj preprečili, je na voljo vrsta sredstev, od katerih se najpogosteje uporablja kondom. Uživaški svet, ki ni odgovoren in odprt za življenje, tako pride na svoj račun.

Kar me je pa včeraj najbolj zmotilo pa ni bilo toliko to propagiranje uživaštva in kulture smrti, kolikor hinavska laž. Študent medicine, ki je namreč prišel na oder je izjavil, da imajo oni cepivo proti AIDSu in, da so 60.000 takih cepiv tudi delili (seveda na stojnicah niso manjkali niti umetni penisi, na katerih so lahko demonstrirali natikanje gumijastega "cepiva"). Sami vejo in znanstveno je dokazano, kako kondomi niso zanesljivi preprečevalci spolnih bolezni, še posebej ne AIDSa. Za vse razloge najbrž že veste, glavni od njih pa je ta, da je virus te bolezni skoraj petsto krat manjši od moške spolne celice. Poleg tega pa kri raztaplja lateks, iz katerega so kondomi sestavljeni.

Mislim, da vem, zakaj so medicinci to rekli. Pri nas je možnost okužbe sorazmerno majhna, hkrati pa bi radi propagirali hedonizem in kulturo smrti. Cilj je preprečitev zanositve, in ta cilj posvečuje vsa sredstva, tudi hinavščino in laž. Ta kultura, ki se jo na prvi december tako propagira pa je svetu AIDS tudi prinesla, a danes tega noče priznati. Če bi po svetu Zahod raje nosil Kristusa in posledično krščansko kulturo, potem o AIDSu najbrž danes sploh ne bi govorili.

nedelja, 30. november 2008

O da bi predrl nebo...

Ker je začetek adventa, smo najbrž že vsi naredili adventne venčke, da bi pričakali Gospodov prihod. Moje vprašanje pa je, kakšni so ti venci? Predstavljam si naše srce, ki bi moralo pričakovati Gospoda, ki bi moralo po njem hrepeneti, kakor jelen (Ps 42,2). Namesto tega pa se je obdalo z nekim čudnim vencem, "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša dela kakor umazana obleka", pravi Izaija. Naše srce se je torej obdalo z nekimi črnimi oblaki, ker pa je srce središče človeka, je mračen tudi naš pogled.

Po eni strani je treba poudariti, da smo otroci svojega časa, zato se raznih umazanij hitro navzamemo. Vendar pa to, da se teh umazanij navzamemo še ni največja težava. Problem je v tem, da se dandanes kar predamo - usedemo se na križišču odločitve in se jočemo nad seboj. Ne odločamo se, to je tista velika težava. Četudi bi se namreč slabo odločili, nam Bog vselej daje novih in novih možnosti, a ne, še enkrat poudarim, brez naše odločitve.

Adventni čas je zato velika priložnost. Če se odločimo, smo lahko glina in se pustimo Gospodu v tem času še posebej oblikovati (Iz 64,7). Edino on lahko predre oblak, ki je okroga našega srca. Ta oblak se imenuje sivi vsakdan in je mešanica brezčutnosti, lenobe, samoljubja... Kako naj bomo budni (Mr 13,33-37), ko pa nas ta oblak tako zelo uspava. Če pa spimo, gre vse mimo nas, še največji čudež v zgodovini človeštva, kar Gospodovo učlovečenje zagotovo je. Ali ni škoda življenja, da bi ga ne živeli? Zato pa vas vabim, da se v adventnem času odločite za Gospoda, kajti on prihaja naproti tistim, ki se ga spominjajo na svojih poteh. Ali ga bomo srečali, je pa odvisno od nas, od naše odločitve. Blagoslovljen adventni čas!

sreda, 26. november 2008

Gomorra

Potem ko sem si omislil knjigo Roberta Saviana, sem že nestrpno pričakoval LIFFe, da bi si ogledal še film. Končno je festival prišel, žal pa sem si uspel ogledati le dva filma, Katyń in Gomorra. Na festivalu je sicer bilo vsaj nekaj filmov, ki bi si jih želel ogledati, a žal ni zneslo. Vsega se pač ne da.

Pa preidimo k bistvu. Najbrž sem si za ogled izbral napačno uro, čeprav dosti izbire več nisem imel, razen, če bi si ga ogledal enkrat po festivalu. Izbral sem si 22. Uro zvečer. Problem ni v tem, da gre za dokaj pozno uro, ampak to izpostavi predalčkanje, ki si ga ljudje privoščimo. Pričakoval sem namreč film v slogu ameriških mafijskih kriminalk á la Boter, a se je kasneje izkazalo, da sem se krepko motil. Po ogledu filma sem prišel ven čustveno čisto razrvan, nekako podobno kakor po ogledu Auschwitza (ne filma, ampak dejanskega taborišča). Prav to pa je bila režiserjeva genialna poteza. Pozna namreč mlačnost današnjega človeka, kateremu ni dovolj pripoved zgodbe, da bi si jo lahko živo predstavljal, ampak ga mora film tako prizadeti, da se vsaj malo zamisli. Gre za prvovrstni filmski realizem, kjer so tudi igralci po večini vzeti iz običajnega prebivalstva, pa tudi iz mafijcev samih, kar dokazuje aretacija enega od protagonistov kmalu po snemanju filma.

»Pozabite torej na epiko Botra ali na privlačnost Brazgotinca (Scarface) in se pripravite na kruto, nepredstavljivo in ekstremno resničnost. Na podlagi iz krvavega boja med klani na oblasti in razkolniki, v pogubnem okolju Vele di Scampia (nedokončani betonski bloki v obliki jader v Scampii, neapeljskem predmestju), se odvija senčna stran naše družbe, tisto, kar je pod predpražnikom, tisto, o čemer si ne upamo govoriti« (Città nuova, 10.6.2008).

Matteo Garrone se namesto novinarske reportaže, uporabljene v knjigi posluži prepletanja zgodb ljudi, ki govorijo strogo v neapeljskem narečju in mafijskem argoju. Osebe so tiste, ki jih režiser uporabi kot ključ interpretacije. »V primerjavi s knjigo se morda res izgubi celostnost podobe, dimenzija problema, razvejanost zla, vendar pa s pomočjo petih zgodb, niti ne najbolj okrutnih iz knjige, nam Garrone predstavi zlo, kot smo ga le malokrat lahko videli. Temu pa se je vsaj nekdo sposoben upreti« (10.6.2008).

V filmu boste tudi videli nekaj zamenjav in prilagoditev. Tako Angelino Jolie zamenja Scarlett Johansson, pisec knjige pa prvoosebno nastopa le v eni zgodbi. Tudi zgodbe so nekoliko spremenjene. Režiserji se pač knjig ne držijo kot pijanec plota, ker želijo izraziti to, kar čutijo, vidijo… Vsekakor je ta film vreden ogleda, a se je treba znebiti apriornih sodb in si iz glave izbrisati slike hollywoodskih kriminalk. Kot zadnje pa – ne naredite iste napake kot jaz, temveč si film oglejte raje ob zgodnejši uri.

nedelja, 23. november 2008

Vladaj, Kristus, kralj!

V tem mojem razmišljanju bi se rad nekoliko poklonil svoji rojstni župniji, ki danes goduje. Razmišljal bom ob kipu Kristusa Odrešenika akad. kiparja Staneta Jarma v novogoriški konkaterdrali.

Ko sem kot majhen otrok zahajal v to cerkev, seveda to še ni bila konkatedrala. Ker pa je otrok zelo zvedav in ga vse zanima, se še vedno spomnim svojega prvega obiska te cerkve. Imel sem kakih pet let in z nono sva šla k maši v novogoriško cerkev Kristusa Odrešenika. Najprej sem seveda zagledal zares impozantni kip na desni strani. Takoj sem nono vprašal, kdo je tisti. Dobil sem seveda odgovor, da je Jezus. Potem sem opazil, da 'ima mišice' in to noni tudi povedal, ona pa mi je pokimala in potrdila. Potem sem noni rekel, da je močan in tudi to mi je potrdila. Seveda sem takrat mislil kot otrok, saj smo si v vrtcu razkazovali svoje mišice in tako velikih in napetih, kot so bile Jezusove res še nisem videl. Ta Jezus je zato potihem postal moj junak... morda tega še nikomur nisem povedal. Če bi mi kdo takrat rekel, da je Kristus kralj, bi mu seveda takoj verjel - pri takih mišicah! (seveda, da ne pozabim - najbolj me je presenetilo, ko se je ta Kristus pri maši znašel pri ambonu. Nisem mogel verjeti svojim očem, bil je on! Gospod Gašper mu je namreč bil zelo podoben v obraz.)

Kasneje so mi povedali (nona je medtem že živela v Prvačini), da je ta Kristus na križu. Zdelo se mi je čudno, da je na križu, ko pa nam je sestra Fidelis pri verouku kazala neke druge slike, kjer je bil Kristus drugačen. Ta naš Odrešenik v konkatedrali namreč drži roke kvišku (nekateri otroci so mi povedali, da zato ker je zadaj stavba Policije).

Leta so tekla, mene pa so prešinjale številne misli. Začel sem si postavljati številna vprašanja. Eno od najpomembnejših je bilo to: KAKO JE KRIŽANI LAHKO KRALJ? In res, ko gledamo na ta svet, vidimo, da tisti ponižani, nemočni ipd. ne morejo vladati nikomur, vsi jih teptajo. Kralji oz. šefi so tisti, ki imajo mnogo denarja, ki imajo vilo, mercedesa... To vprašanje me je dolgo časa vznemirjalo, potem pa sem začel bolj natančno opazovati ta naš kip. Roke ima iztegnjene kvišku! Če pa nekdo drži v tebe naperjeno pištolo ali kaj podobnega, pa rok nimaš tako iztegnjenih! In njegove noge, kakor da bi stal na prstih! Na misel so mi prišli plavalci v bazenu, ki se odrineju od zidu in tedaj se mi je preblisnilo - Jezus vendar nekam gre. Če pa Jezus nekam gre, potem ni mrtev! Vsaj ne dokončno.

Ko sem se tako spet spomnil na kip v rojstni župniji, so mi na misel prišle Jezusove besede pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta". Zdaj vem, kam gre ta Jezus, potem ko so ga umorili. Vrača se v svoje kraljestvo. Končno vem, zakaj moja rojstna župnija goduje na Kristusa kralja, čeprav ima v prezbiteriju Križanega.