Na obisk

Misel na 4. adventno nedeljo

Marija se odpravi k svoji sorodnici Elizabeti. Zakaj se odpravi tja? Ker mora tisto, kar je doživela deliti z njo, ki je doživela nekaj podobnega. Dva obiska sta torej v tesni povezavi – obisk Božjega angela in Marijin obisk Elizabete. Kakor sta tudi tesno povezana tisto globoko veselje in milost, torej tisto nezasluženo, a čudovito, kar se nam v življenju zgodi. Mislim, da to opazimo kar sami, kako nas takšni izredno lepi dogodki, presenečenja, kar sami od sebe do vrha napolnijo z veseljem, čutimo pa tudi, kako moramo to z nekom deliti. Marijin obisk sorodnice, ki ga naredi kljub svoji nosečnosti z Božjim Sinom, izraža njeno veliko ponižnost in tenkočutnost. 

V tistih časih ni bilo kar tako oditi več kot sto kilometrov daleč - treba se je bilo pošteno organizirati in pripraviti. Danes takšne razdalje premagujemo kot za šalo, še posebej pa lahko z veliko lahkoto delimo z drugimi tisto, kar se nam zgodi. To velja že kar nekaj časa, saj že nekaj desetletij obstaja telefon, še hitrejše pa je to sporočanje in deljenje postalo danes. Elektronska pošta v trenutku doseže predal željene osebe, še bolj pa lahko zadeve delimo na t.i. socialnih omrežjih, ko lahko npr. na FB (Facebooku) napišemo par besed, ki opisujejo, kar se nam je zgodilo, nato pa kliknemo na: "Deli z ostalimi," in je zadeva rešena. 

Toda, smo res tisto, kar se nam je zgodilo, na ta način delili z drugimi? Če tako pogledamo, smo še vedno ostali na svojem mestu, torej se nismo nič premaknili. Zato tudi tistega, kar se nam je zgodilo, nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo z njimi srečali osebno, »iz obličja v obličje«. Nekaj je, ni pa to osebno se odpraviti do ljudi, kakor se je Marija odpravila k Elizabeti. Mora se zgoditi srečanje dveh oseb v celoti, ne le deloma, ko sta po teh družbenih omrežjih, če sta, od petih telesnih čutov prisotna zgolj dva, pa še to v okrnjeni obliki - vid in sluh, namreč. V teh časih ljudi še bolj hromi marsikaj, tudi določen strah, pa je treba vse to premagati in iti. 

Govorimo o obisku sorodnikov in prijateljev, a se zadeva lepo preslika tudi na naš odnos z Bogom, do katerega se je potrebno prav osebno odpraviti tja, kjer se obhajajo sveti zakramenti, posebej sveta maša. A tudi tja, kjer se v spovedi lepo očistimo za pravo sodelovanje pri sveti maši. Elizabeta namreč nadene Mariji tisto, kar jo najbolj označuje, ko vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je tista, ki je verujoča, zato se odpravi, zato ji ni težko sprejeti odločitve. Vera je tista sila, ki premaguje naše strahove, krepi našo voljo in naš razum, da se presežeta. Naredi, da se s tem končno odpiramo tisti sili, ki pravzaprav žene svet in vse, kar je—Božji milosti. Kot torej pravi Sveto pismo—danes ne zapirajte svojih src Božji milosti! Posnemajmo našo nebeško Mater Marijo. Kralja, ki prihaja, pridite molimo—osebno in z vsem srcem.