Svečnica - naše darovanje

Marija in Jožef darujeta Bogu Jezusa, ki je po eni strani njun sin – v zemeljskem smislu, po drugi pa je Božji Sin, tudi njun Gospod in Odrešenik. Lep poudarek tudi za nas, da bi naše oči bile sposobne gledati prek tistega, kar je samo zemeljsko dejstvo, da bi torej naš pogled šel še naprej in bi se v vsej polnosti zavedli, da smo sinovi Najvišjega. Tudi starši za svoje otroke bi se morali bolj zavedati tisto, kar je dejal Gibran v Preroku, da njihovi otroci v resnici sploh niso njihovi, temveč otroci Najvišjega. Prepogosto so naše oči priklenjene na zemljo in se nam zdi prava stvarnost samo tista zemeljska, nasprotno pa se nam ne zdi prava stvarnost tudi nebeška. Če smo pošteni, gledamo vse preveč z zemeljskimi očmi, od sebe, do drugih, pa do življenja. Tudi ko beseda nanese na Cerkev, mislimo, da govorimo v tem primeru o duhovščini, ne pa o veliko širši stvarnosti (kjer smo vsi kristjani, verne duše in vsi "Nebeščani"), katere pomemben del je tudi vsak od nas, pa čeprav se v vsej tej množici, ki to stvarnost sestavlja, tako da je pravi ocean, zdi, da kot posameznik nisem pomemben. Pa sem pomemben, a le s pravim pogledom in držo.

Zelo je tako pomembna ta naša drža, ta naš pogled, ki zna “videti čez”, ki priznava to, kar v resnici velja – da je Bog naš Stvarnik, mi pa smo njegova ustvarjena bitja, ta bitja pa so od njega in njegove dobrote in usmiljenja odvisna. Bolj ko to človeku postaja jasno, bolj postaja Bogu hvaležen za vse, kar je in kar ima. Zaveda se, da bi lahko njega in vsega, kar obstaja, tudi ne bilo. Zaveda se čudeža življenja in bivanja na tem svetu. Počasi prihaja tudi do zavesti, da smo ljudje ustvarjeni še za nekaj veliko, veliko večjega od nas samih.

Svečnica tako v nas zbuja hvaležnost in nam pove, kako to hvaležnost tudi na zunaj izražati. Tega zunanjega izražanja hvaležnosti Bogu pa ne potrebuje Bog sam, temveč jo potrebujemo mi. Kaj je zunanje izražanje hvaležnosti? Evangelij nam lepo pove, da je to molitveno in bogoslužno življenje. Ugotovimo, kako je vera celoživljenjski napor, ki zahteva celega človeka. Pove nam pa tudi, da ta napor obrodi nekoč bogate sadove, kakor se je zgodilo starčku Simeonu. Ta nekoč morda niti ne bo v času našega zemeljskega življenja, ni nujno. Vse prepogosto se nam zdijo Božje tolažbe le majhen obliž n arano, spričo tolikega trpljenja, ki je na svetu, vendar pa moramo zaupati. Bog je zvest svojim obljubam. Vera je tesno povezana z zaupanjem in tudi naporom.

Tudi vsak od nas je tako povabljen k darovanju Gospodu. Zato ne smemo pozabiti najprej na jutranjo in večerno molitev. V jutranji molitvi Bogu darujemo svoj dan in vse, kar bomo počeli, kakor tudi prosimo za njegov blagoslov in bližino. Ker pa smo zgoraj dejali, da mislimo širše, ko rečemo Cerkev, kličemo vsako jutro na pomoč tudi vse nebeške prijatelje, angele in svetnike, kakor tudi duše v vicah. Kakor je nekoč dejal Chesterton, so mistiki tisti ljudje, ki se zavedajo, da sta dva svetova boljša od enega samega. Tudi za nas mora veljati ta misel. Prav tako smo povabljeni, da se kdaj čez dan vsaj na kratko spomnimo na Boga in nebeško druščino, potem pa je izrednega pomena večerna molitev. Pri njej pregledamo svoj dan ter Bogu izročimo dobro in slabo. Na koncu se tudi sami izročimo v Božje varstvo in v varstvo celotne nebeške vojske in vernih duš. To je tisti vsakdanji minimum kristjana, kamor spada zraven še nedeljski in praznični obisk svete maše ter redna spoved. Ponavljam, da tega ne delamo zato, ker bi Bog to potreboval, temveč zato, ker mi to potrebujemo in se na ta način Bogu darujemo z vsem, kar smo in kar imamo, hkrati pa se mu tudi za vse zahvaljujemo.

Zato se bomo potrudili, da se bomo na mašo in spoved vselej ustrezno pripravili. Zelo pogosto namreč vse to opravimo zelo na hitro, kot današnji človek dela pravzaprav že vse. Toda, k maši je treba vselej nekaj prinesti, zato da od nje lahko tudi kaj odnesemo, enako pa velja tudi za sveto spoved. Ko pridemo v nedeljo k maši, je to zahvala ne samo za dan, ki je za nami, temveč je to zahvala za cel teden in za vse življenje, ki je za nami. Ni le prošnja za tistih par ur, ki so pred nami, temveč je to prošnja za cel teden in vse življenje, ki nas še čaka. Tega se moramo zavedati in se za to vselej potruditi. Vsak od nas mora prinesti svoj osebni dar v svetišče, prav kakor sta to storila Jožef in Marija. Prinesti mora samega sebe ter svoje življenje, z vsem svetlim in temnim, kar je v tem življenju. Samo tako bo lahko kaj tudi odnesel. Ne pozabimo pa tudi, da je s sveto mašo in pripravo nanjo tudi tesno povezana sveta spoved, kjer se edino lahko primerno očistimo, da bo naša daritev vredna in čista, kakor tudi za to, da bomo lahko vredno pristopili k obhajilu, kjer se nam v hrano daje sam Božji Sin.

Odnos do živali skozi judovsko-krščansko prizmo (1)

Pri razpravljanju o naravi je veliko možnih gledanj, ki so si različna prav v tem, da imajo, če tako rečemo, različna očala. Različna so namreč izhodišča, na katerih določen pogled temelji, različna ozadja in marsikaj drugega. Že v začetku moram seveda povedati, da bo imel moj pogled judovsko-krščansko podlago, kjer pogled na svet in človeka temelji na Svetem pismu, celotnem Svetem pismu, kakor tudi na Izročilu (pisano z véliko začetnico zato, ker po našem verovanju ne gre za prenos le človeških, temveč svetih, Božjih reči).

Kdor piše, je resda kristjan, katoliški kristjan, celo katoliški duhovnik, pa vendar najprej človek, kot

človek pa minljiv, končen in tudi – ker tako verujemo – grešen. To je pomemben poudarek tudi v zadevi, o kateri bomo tu razpravljali, namreč o pogledu na živalski svet in odnosu, ki naj bi ga ljudje do tega sveta gojili. Danes sicer veliko govorimo, praktično na vsakem koraku, o pravicah, kjer pa radi pozabimo na dolžnosti, kar včasih privede do prav tragikomičnih, če ne celo grotesknih položajev v vsakdanjem življenju. A pustimo poglobljeno diskusijo o dolžnostih in pravicah, ker smo dejali, da se bomo ukvarjali z živalmi. 

Krščanski odnos do živali 

Še se spominjam tiste pesmi Nece Falk, katere besedilo je spisal pesnik Boris A. Novak, in ki je šla tako lepo v uho, da mi še danes, po tolikih letih, odzvanja, ki je pela: »Rad imej, rad imej, živali in cvetlice …«. Zgoraj sem dejal, da sem kot kristjan najprej človek, človek pa ima v osnovi rad živali in cvetlice. Vendar pa za kristjana, če naj bo resnično kristjan, njegova vera ne predstavlja neke dodatne opreme, kakor je to pri avtomobilu denimo navigacijska naprava, pa čeprav je res, da z njo neko »navigacijo« v življenju vsekakor imamo. V tej veri imamo tako dolžnost tudi imeti radi živali. Pa boste rekli, zakaj dolžnost? Ker smo do živali neke vrste dolžniki, razlogi pa so pravzaprav čisto teološki, če tako rečemo. Kristjani (tudi Judje in muslimani) namreč verujemo v obstoj greha, kar pomeni, da je človek moral enkrat pasti, za sabo pa je v tisti padec povlekel tudi stvarstvo, torej tudi živali. Človek je torej, kakor verujemo, zaznamovan z grehom. Brez te predpostavke evangeljsko sporočilo izgubi svojo odrešenjsko moč in postane samo priročnik dobrih nasvetov, od katerih seveda potem vsakdo vzame samo tisto, kar mu ustreza, ostalo pa pusti pri miru. Brez izvirnega greha tudi živali ne bi poznale vsega nereda, zla in trpljenja, ki v kar precejšnji meri vladajo svetu. Naša dolžnost do živali tako ni samo v tem, da ne povečujemo zla, ki so ga živali zaradi nas deležne, temveč celo, da to zlo in bolečine zmanjšamo, kolikor moremo, pa čeprav je to morda le majhno dejanje, kakršno je to, da žival pobožamo. 

Tu moramo reči, da je lahko pri mnogih naših bratih po veri vidimo precejšnjo mero nezavedanja te dolžnosti, ki jo imamo, če verujemo v Boga, do živali. V tem oziru smo lahko priče tako indiferentnosti do živali, kakor velikokrat tudi grobosti in trdosti, kar bi resnično lahko bil kazalec tega, da je vera za nekoga le neke vrste okrasek, beseda na ustnicah, vsekakor pa ne neka zadeva, s katero bi resno računal in skozi njo tudi presojal življenje. Sveto pismo nas, če znamo videti, kliče k temu, da se dostojno vedemo tudi do živali. Da je to zapisano v Postavi (prvih petero knjig Svetega pisma), nas apostol Pavel kar dvakrat spomni, in sicer v 1. Pismu Korinčanom ter v Pismu Timoteju (9,9; 5,18). Ne smemo tudi pozabiti, kako je Kristus, »Božje jagnje« (spet živalska podoba!), s svojo žrtvijo pokazal, kako Bog ne želi žrtvovanja živali (porušenje templja v Jeruzalemu leta 70 po Kr. je tudi za Jude pomenilo konec žrtvovanja živali, a bi se zadeva nadaljevala, če bi tempelj še stal), s čimer se gotovo vsaj v tem oziru zmanjša tudi živalsko trpljenje. Po Kristusovem novem nauku pa so tudi vse živali čiste in ni več tovrstnega razlikovanja. Če bi se tako hoteli iti neko »teologijo živali«, potem je v Svetem pismu materiala več kot dovolj. 

Veren človek pa mora vse zadeve nasloniti na prave temelje, ki so evangeljski temelji, sicer se stvari lahko hitro sprevržejo in pridemo do neverjetno protislovnega obnašanja, saj se navadno sprevrže tudi lestvica vrednot, če zadeve niso pravilno vkomponirane. Tako za nas kristjane najprej veljata tisti dve zapovedi, ki od nas zahtevata ljubezen do Boga in do sočloveka, na to se potem nasloni vse ostalo – tudi to, da imamo radi živali. To ne pomeni, da smo zoofili, kakršen je bil npr. Hitler, ki mu je njegova psica Blondie do zadnjega pomenila več kot ljudje, tako da je npr. poskrbel, da je poginila brez muk in bolečin, medtem ko so okrog bunkerja v mukah in bolečinah umirali dečki in starci, ki so se borili zanj. Pri zagovarjanju pravic živali lahko v zadnjih desetletjih vidimo prav zanimive paradokse, saj na ta račun marsikje nazadujejo človekove pravice. Pridemo celo do tega, da si določene skupine želijo, da bi se človeško prebivalstvo na našem planetu občutno skrčilo, da bi bilo več prostora za divjino, za wildlife. Ko govorimo v tej smeri, nikakor ne moremo mimo velikega sv. Frančiška, ki je imel poseben čut tudi za živali, a bi se motil tisti, ki bi dejal, da je pa asiški ubožec ljubil živali. Ni ljubil živali, temveč Boga, posledično pa je imel najprej pravilen odnos do sočloveka, potem pa tudi do živali in celotnega stvarstva.

Objavljeno v reviji Razpotja.

Boj drugačne vrste

Tako prvo berilo kot tudi evangelij nam povesta, da se ljudje nahajajo v temi – pri Izaiju sicer hodijo, pri Mateju pa v temi celo obsedijo. Če vemo, da Matej s tem ljudstvom že misli na vse krščene, potem ni težko ugotoviti, da so besede namenjene tudi nam, ki nas je Kristus v hojo za njim poklical v teh časih. Ta senca, naj hodimo ali sedimo, je dejstvo – v vsakem primeru ljudje sami do rešitve ne moremo, potrebujemo odrešenika. Kot rečeno, ne moremo sami, temveč skupaj. Tudi Kristus ne želi delati sam, temveč od vsakega od nas zahteva, da napravi svoj delež.

Izaijevo vojaško sklicevanje je precej na mestu – na neki način smo kristjani tudi vojaki in bojevniki, a gre za drugačen boj od tistega, ki si ga mi predstavljamo, ko beseda nanese na bojevanje ali vojskovanje. S sklicevanjem na Madiance, prerok Izaija misli na vojskovodjo Gideona, ki je navidez močnejšega nasprotnika premagal z drugačnim načinom, z drugačno taktiko bojevanja. S samo tristo bojevniki je porazil precej številčnejšo vojsko s pomočjo zvijače, zavajanja nasprotnika.

Tudi kristjanov boj je drugačne vrste boj. Le-ta je po eni strani boj “proti”, saj se borimo proti grehu, proti zlu, proti skušnjavam, po drugi strani je tudi boj “za”, saj se borimo za pravo pot, za resnico, za luč, za življenje. Borimo se torej ne samo za neke vrednote, ideje in ideale, temveč za resnično osebo, saj je vse našteto Kristus sam, kakor je tudi dejal.

Ko govorimo o kristjanovem boju, je treba poudariti zakrament svete birme, kjer, kot se je nekdaj lepo dejalo, postanemo Kristusovi vojaki ali bojevniki. Z darovi Svetega Duha, ki jih dobimo, se lahko pogumno spustimo v bojišče življenja, kjer gre v končni fazi vedno za boj med dobrim in zlom. Ko se pa bojimo proti zlu, se je treba poslužiti drugačne taktike. Ko hudič pričakuje, da se bomo odzvali po človeško, se moramo mi odzvati tako, kakor nam naroča naš vojskovodja Kristus in z orožjem, kakršnega nam ta vojskovodja daje. To orožje so sadovi Duha. Seznam bo malo širši od sedmerih klasičnih, saj si ga bomo izposodili pri apostolu Pavlu. Sadovi Duha so tako: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). In res ne obstaja nobenega protiorožja proti tem zadevam. Pa to ne velja le za naše duhovno področje, ker so ti sadovi Duha zelo učinkoviti tudi sicer v našem življenju. 

Povabljeni smo torej, da pogumno stopimo v boj. Je življenjskega pomena, saj je nagrada večno življenje. Čeprav pa se borimo s pomočjo sadov Duha, vendarle ne gre le za duhovni boj, temveč je zadeva celostna, zadeva človeka v celoti. Taktika je zaobjeta v treh načelih, ki nam počasi že postajajo domača: molitev, verovanje in življenje. Treba se je torej truditi vsak dan na teh treh področjih nositi križ za Gospodom. Z molitvijo mislimo na osebno in skupno molitev, na branje in premišljevanje Svetega pisma, na roži venec, na reden obisk svete maše in na redno spoved. Z verovanjem mislimo predvsem na intelektualni napor, saj se je treba v veri poučiti, potem pa seveda mislimo tudi na pogumno izpovedovanje z usti, kakor tudi na oznanjevanje. Seveda pa je vse skupaj prazno, če ni potrjeno z življenjem.

Vendar pa življenje izhaja iz dobrega molitvenega in intelektualnega udejstvovanja, ne pa obratno. Pascal je v tem oziru podal lepo načelo, da je treba najprej dobro misliti, da lahko potem dobro delujemo. Če se dobro spomnim, sta na začetku pravega pastoralnega načrtovanja vselej molitev in študij. Nekaj podobnega pa naj bi veljalo tudi pred vsako pomembno odločitvijo v kristjanovem življenju. Če smo na te reči malo pozabili ali jih pospravili v kot, potem je čas, da jih lepo spet vzamemo v roke in se skupaj s Kristusom spet podamo v življenjski boj. Odločitev za sedenje v temi je vnaprejšnja odločitev za poraz. 

Glejte, Jagnje Božje

Ob vstopu v t.i. "čas med letom" nas evangelij še enkrat popelje k reki Jordan, da bi nam sporočil, da je treba sicer preklopiti s praznika na vsakdan, da pa je treba vseeno v svoji notranjosti nositi tistega "prazničnega duha". Samo tako namreč v življenju ne bomo videli vse samo črno, temveč bo sijala luč Božjega Sina, ki nam jo je prinesel od Očeta. Evangelist Janez sicer ne podrobno opiše dogodka Jezusovega krsta, poda pa nam eno izredno pomembno podrobnost oz. definicijo, kdo je Jezus: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). To je vzklik, ki ga vselej slišimo pri maši pred obhajilom in vemo, kako se nanj odzovemo: "Gospod, nisem vreden..."

Izvemo torej, kdo je Jezus, katero je njegovo poslanstvo - tako iz evangelija, kakor tudi iz prvega berila,

ki je iz knjige preroka Izaija. V Svetem pismu je jagnje simbol nedolžnosti in žrtve, postane pa tudi, kot žrtvovano, simbol rešitve in osvoboditve. Stara zaveza govori o jagnjetih, ki so jih dvakrat na dan žrtvovali v jeruzalemskem templju, še bolj pa o pashalnem (velikonočnem) jagnjetu, čigar kri je rešila judovske prvorojence (2 Mz 12,3-28). Ko Janez Krstnik uporabi simbol jagnjeta, želi jasno pokazati, kako Jezus obenem nima greha, je nedolžen kot jagnje, po drugi strani pa nas je prišel greha odrešit. Tudi Izaija napoveduje, kako Bog nalaga "Božjemu služabniku" kakor jagnjetu grehe vseh nas, kakor tudi to, da je prišel na svet, da bi bil luč in rešenje Božjega ljudstva. Novo Božje ljudstvo smo vsi, ki smo bili krščeni v Kristusu, tako da je prav on luč in rešenje vseh nas. 

Jezus je torej prišel na svet: "Da bi nas," kot pravi ena od šesterih verskih resnic, "s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal." O Jezusu se tudi danes veliko govori in se sprašuje, kdo da je. Vendar pa so označbe Jezusove identitete bodisi samo delne in zelo površne bodisi povsem zgrešene. Govori se, kako je govoril in pridigal o medsebojni ljubezni, kako je bil pozoren do ubogih - kjer se misli samo na materialno uboge, seveda -, kako je učil mnoge lepe in dobre stvari in bil zares moder. A je bilo teh modrecev v človeški zgodovini veliko, tako da potem Jezus postane le eden izmed njih. 

Naše krščanstvo tako postaja, kakor se je lepo izrazil sveti oče, "à la carte", torej bi lahko rekli, da je postalo izbirno: od Jezusovega nauka, evangelija, od krščanskega nauka nasploh vzamem samo tisto, kar mi ustreza, ostalo zavržem. Prav včeraj sem lahko izkusil to, ko me je o vprašanju splava povprašal nekdo, ki se očitno ne prepoznava v krščanstvu. Sem mu pač jasno povedal, kakšen je krščanski nauk glede tega in da se jaz tega nauka držim ter ga zagovarjam. Krščanski nauk o splavu pravi, da gre za umor, uči pa še, da to velja tudi po naravnem pravu, ne le cerkvenem. Na neki način sem vesel, da me je ta človek to vprašal, saj pomeni, da to pomembno vprašanje zanj ni še dano "ad acta", temveč je še odprto. Bolj me je zmotilo, da je potem nekdo drug, ki se ima za kristjana dejal, da ni ravno tako kot mislim jaz... Težava je, da ni odvisno od tega, kaj o tem mislim jaz, temveč je to del krščanskega nauka, če pustimo tu ob strani naravno pravo. 

To govorim zato, ker je simptomatično. Pove nam, kako jemljemo našo krščansko vero, kako pojmujemo Cerkev, kakor tudi, kako pojmujemo Jezusa samega. Postavljamo se za gospodarje samih sebe, svojega življenja... Posledično skozi same sebe presojamo tudi moralne in druge zakone, kakor tudi druge ljudi, nazadnje še Jezusa samega. Jaz sem tisti, ki bom povedal sebi, vsemu svetu in Jezusu, kako je treba gledati na stvari, kako je treba gledati na življenje, kako je treba živeti. Jaz sem tisti, ki presojam zase in za druge, kaj je prav in kaj ne. Kaj je dobro in kaj zlo. Jaz sem tisti, ki povem ostalim kristjanom, kateri je pravi nauk Cerkve, ne pa Cerkev meni. Jaz sem tisti, ki povem evangeliju (ko rečemo evangelij, je mišljena celotna Nova zaveza), kaj mora učiti, ne pa evangelij meni, kako moram živeti. Pridemo torej do tega, da je Cerkev tisto, kar mislim in določim jaz. Da je evangelij tisto, kar mislim in določim jaz. Da je krščanski nauk in nauk Cerkve tisto, kar mislim in določim jaz... Na koncu postane celo Jezus Kristus samo neka izmišljena oseba, plod moje domišljije, saj mora biti takšen, kakršen jaz pravim, da je. Tudi Bog tako ni takšen, kakršen nam je bil razodet, temveč takšen, kakršen jaz pravim, da je. 

V evangeliju nas Janez vabi, da se odpovemo tem svojim blodnjam in ponižno prepoznamo Kristusa kot tistega, kar v resnici je, sv. Janez Krstnik pa nam pove, kdo je: je Božji Sin, torej Bog, ki je sam brez greha, je nedolžen, a je nase vzel vse naše grehe in hudobije, ter jih s svojo smrtjo na križu odkupil in nas odrešil ter nam zagotovil večno življenje. Sam se odrešiti in odkupiti ne morem, kakor si tudi ne morem zagotoviti večnega življenja. Tudi sem sam nesposoben zagotoviti pravičnost v svetu, kakor je tega nesposoben vsak človek. Samo Božji Sin je tisti, ki prinaša vse to, s tem, da bo krivica na svetu vladala vse do koncu časov - tu nimamo kaj. Ko sem sposoben z vsem svojim bitjem zatrditi in prepoznati, da je Jezus "Božje Jagnje" ne zatrdim samo, da je Božji sin in Odrešenik, temveč v isti sapi tudi povem, kdo sem jaz. Priznam, da sem le človek, majhen, krhek in umrljiv. Priznam, da potrebujem odrepenja. Da potrebujem Odrešenika. Priznam, da moje življenje potrebuje Gospoda, da bo res življenje. Priznam tudi, da sem tudi sam tisti, ki sem ga mučil in pribil na križ. Pravzaprav to delam vsak dan svojega življenja, ko se oddaljim od življenja po veri. Pa da ne bo kdo rekel, kako se pa sedaj tu povišujem nad kom, ker se ne. Vse to govorim tudi sebi, ker nisem nič boljši. 

Če je naša vest otopela in nam Božja beseda, cerkvene in Božje zapovedi ne naredijo več ne toplo ne hladno, potem je treba z vsem bitjem Gospoda prositi, da nam namesto kamnitega spet ustvari meseno srce, ki bo spet znalo prepoznavati Božje navdihe. Po "Hoji za Kristusom" Bog razveseljuje naše srce, kadar delamo dobro, po drugi strani pa dela, da nas "peče vest", kadar ne delamo prav, kadar grešimo. Bolj ko se bomo bližali Božji luči, bolj bomo spoznali, kje delamo narobe, kje smo grešniki. Moramo se potruditi sami, po drugi strani pa potrebujemo tudi zunanjo pomoč, ki je človeška in Božja. Da bomo pa to zunanjo pomoč sposobni sprejeti, se moramo najprej odpovedati svojemu ponosu in napuhu, sicer ni prostora.

Sami si lahko pomagamo tako, da goreče molimo in prosimo k Bogu (seveda ne bo prav nič narobe, če to delamo s pomočjo Marije in svetnikov), da naše kamnito srce nadomesti s "poslušnim" srcem, ki bo znalo razlikovati med dobrim in zlom, kakor je znal prositi že kralj Salomon. Tako bomo znali slišati in spoznavati glas Boga. Tako bomo znali ceniti tudi razodeti nauk. Ugotovili bomo tudi, da zakramente -  zlasti sveto spoved -, ki smo jih morda pahnili na stran, še kako potrebujemo. Ugotovili bomo, da tega ne potrebujemo samo zato, ker je treba izbrisati zlo, ki se nakopiči v nas, temveč tudi zato, da duhovno rastemo in postajamo čedalje bolj sveti, torej tudi postaja čedalje jasnejša ta Božja podoba, po kateri smo bili ustvarjeni. 

Sv. p. Pij je polagal na srce svojim duhovnim sinovom, naj se pogosto spovedujejo (priporočal je tedensko spoved), kakor je to veljalo še za mnoge druge svetnike in svetnice (sv. p. Leopold Mandić, sv. s. Marija Favstina idr.), sam pa je postal za greh in zlo tako občutljiv, da je potreboval vsakdanjo spoved. Morda se bo to zdelo komu veliko prestrogo, vendar pa so ti svetniki in svetnice zaradi svoje bližine Bogu bili sposobni videti še tako majhen prostopek ali odstopanje. Bl. Ana Katarina Emmerick, po videnjih katere je nastal tudi film "Kristusov pasijon", si je očitala kot odrasla to, da je kot deklica nekoč pomislila, da bi vzela hruško, ki je rasla na sosedovem drevesu - pomislila! Vidimo, kako je pred nami še lep kos poti do tam, da bomo znali kolikor toliko dobro spoznati svoje grehe in se jih obtožiti. Kakor pravi italijanski rek, Bog odpusti človeku, ko se obtoži (Quando un peccatore si accusa, Dio lo scusa).

Očiščujoči krst

Na nedeljo Jezusovega krsta smo kristjani povabljeni, da se spominjamo svojega krsta in smo zanj hvaležni. Res velik dar je ta zakrament, konec koncev ima tudi svoje mesto v veroizpovedi, ki jo ob nedeljah in slovesnih praznikih molimo, ko pravimo: "Verujem v en krst v odpuščanje grehov..." Navadno sicer izpustimo pomemben predlog in se sliši vse skupaj, kot bi bila tam vmes vejica in torej krst ne bi bil povezan z odpuščanjem grehov... Takole namreč velikokrat molimo: "Verujem v en krst, odpuščanje grehov," kar je seveda narobe. Da je narobe bomo hitro ugotovili, če se posvetimo dogodku, ki ga obravnava današnja nedelja, in če krst Janeza Krstnika primerjamo s krstom, ki ga je ustanovil in poveril apostolom Jezus sam. 

Janez Krstnik je bil zadnji starozavezni prerok, ki je pridigal ob reki Jordan in vršil krst pokore. Ker je bil Božji mož, so bile njegove besede seveda učinkovite, tako učinkovite, da se je marsikdo zares spreobrnil in začel živeti bolje ter bolj pobožno. Toda, Janez Krstnik je bil le človek, sicer svet človek, kar mu je bilo kasneje tudi uradno priznano, pa vendarle samo človek. Njegove besede so bile učinkovite, ker ga je Bog navdihoval, njegova dejanja pa samo simbolična. Krst, ki ga je Janez oznanjal in vršil, je bil le simbol, zunanje znamenje tega, da se je nekdo znotraj spokoril. Pobožni Izraelci so množično prihajali k reki Jordan, ker so spoznali, da potrebujejo globokega očiščenja, ki ga pa tisti krst ni mogel dati, čeprav so tudi tam prosili za odpuščanje grehov. Janezov krst je bi le priprava na tisti krst, ki ga je prinesel potem kasneje Jezus Kristus. Ta krst je pa nekaj povsem drugega, kar je priznal tudi Janez sam: "Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju" (Mt 3,11). Pomeni, da Jezusov krst ni samo simbol ali znamenje, temveč v notranjosti tistega, ki ga prejme resnično deluje. Resnično izmije naše grehe, vključno z izvirnim. Resnično postanemo v Jezusu Kristusu Božji otroci in Jezusovi bratje in sestre, kakor tudi postanemo zaradi tega bratje in sestre med seboj v krščanski veri. Sveti krst nam odpre vrata v nebesa, tudi v tem smislu, da dobimo še posebno povezavo z vsemi tistimi, ki so že v nebesih in tam pričakujejo tudi nas. 

Zelo žalostno je tako danes spremljati dejstvo, kako ljudje sveti krst pojmujejo kot nekaj samo simbolnega, kot nekaj ne preveč pomembnega ali učinkovitega samo zato, ker se ustavijo na površju. Krst po tem pojmovanju ni nič bolj učinkovit od navadnega blagoslova, ko stvari malo poškropimo z blagoslovljeno vodo. Kot smo dejali, pa nas krst spremeni v samem našem bistvu in naredi v nas pravo revolucijo. Res je, da sicer ostanemo grešniki, to so pač posledice padca prvega človeka, vendar pa imamo potem možnost, da se svojih grešnih madežev vedno znova znebimo pri sveti spovedi, ki jo je tudi Jezus postavil in zaupal svojim apostolom, ko se jim je prikazal po vstajenju od mrtvih: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,23).

Zaradi te naše pozunanjenosti in površinskosti pa je treba povedati tudi naslednje žalostno dejstvo, da veliko ljudi, žal tudi veliko kristjanov, ne verjame več v obstoj greha. Jezus v evangeliju pravi, da morata z Janezom "izpolniti pravičnost". Ko mi danes govorimo o pravičnosti, imamo v mislih človeško pravičnost, medtem ko ima Gospod Jezus v mislih Božjo. Pomeni, da je treba, zadostiti Božji volji. Božji volji vsak od nas zadosti takrat, kadar spozna, kako je sam pred Bogom majhen, nebogljen, krhek in minljiv. Božji volji zadostim, če spoznam, da sem grešnik in potrebujem Božjega odpuščanja, da bi spet lahko stopil na pravo pot in zaživel. Tisti, ki misli, da je že dober tak kot je, da se že zmeni sam s svojim Bogom, zadoščuje samo svoji lastni pravičnosti, ki pa nikakor ni nujno zares pravična tudi do drugega, temveč se pogosto izkaže, kako smo do bližnjega krivični, če smo tako prepričani sami vase in v svoj prav. Morda delamo to tudi nevede, a je dejstvo, da delamo s tem največji greh, kar je možno - smo napuhnjeni. Same sebe postavljamo na prestol, Boga pa od tam izrivamo. 

Kje se pri kristjanih to vidi? Vidi se v njihovem krščanskem življenju oz. udejstvovanju. Gre za tisto prepričanje, da za zveličanje ni potreben eden od tistih treh osnovnih krščanskih zakonov, o katerih smo že govorili - "zakon molitve" (lex orandi). Ni torej treba moliti, ni treba prejemati zakramentov, ni se treba redno spovedovati svojih grehov, ni nujno, da si prav vsako nedeljo in praznik pri sveti maši. Da potem krščansko vero sprejemamo selektivno in od nje vzamemo samo tisto, kar nam ustreza, je samo logična posledica, saj brez zakona molitve ne more biti niti "zakona verovanja" (lex credendi), pride pa še do tega, da potem tudi ne živimo kot kristjani, temveč živimo, kot bi Boga ne bilo. Če me namreč Božji in cerkveni zakoni ne vežejo, potem sem sam svoj zakonodajalec. Po zlu gre torej tudi tretji zakon, ki je "zakon življenja" (lex vivendi).

Nekega dne so nekemu svetniku dejali: "Blažene oči, ki vidijo Gospoda!" S tem so seveda želeli hvaliti dejstvo, da je ta svetnik prejel od Boga velike darove, torej moža samega, ne pa toliko Boga, ki je tiste darove dal. Svetnik seveda ne bi bil svetnik, če ne bi bil podoben Gospodu Jezusu iz današnjega evangelija, ki se je izkazal v svoji ponižnosti, ko se je dal krstiti, čeprav mu to ne bi bilo potrebno. Sveti mož je namreč odgovoril: "Nasprotno! Blažene oči, ki vidijo svoje grehe!" Svetnik je tako želel povedati, kako je največja milost, ki jo lahko vernik ima tista, da je sposoben prepoznati svoje grehe, se jih pokesati in ponižno prositi odpuščanja. Če bi ne imeli te milosti, bi nam prav nič ne pomagalo videti Gospoda na tej zemlji. Zastonj bi torej bilo vsako t.i. versko izkustvo. 

Odpovedati se bomo torej morali svojemu ponosu, svoji domišljavosti in svojemu napuhu. To pomeni živeti iz krsta, da vsak dan pregledamo, kako smo živeli kot Božji otroci - če smo torej zares tisti dan bili pravi Božji otroci, tisti, ki "ljubijo Boga z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in svojega bližnjega kakor samega sebe". Zato se bo tisti, ki bo res živel iz krsta, redno in dovolj pogosto spovedoval svojih grehov.