nedelja, 13. december 2009

Dve niti

Božjo besedo 3. adventne nedelje pravzaprav prepletata dve niti, ki se zdita na prvi pogled nezdružljivi, pa se vendarle v našem življenju prepletata.

Prva nit je nekakšna svetleča se, recimo zlata nit. O njej slišimo veliko v berilih. Več pozivov k veselju in radosti, k plesu, k vzklikanju... Zdi se, da ta poziv krepko zamuja - zunaj je že kar nekaj časa vse v lučkah, trgovine so polne božične "šare" vseh vrst, žlahtna kapljica mrzle ali kuhane oblike naš čaka, vrtiljaki, obložene stojnice... Zakaj torej šele sedaj tisto vabilo veselja? Ker gre za drugačno veselje.

Ni tisto, ki ostane na površini, ampak prodre v človeka. Ni kratkotrajno, ampak trajno. Ni brez prihodnosti, ampak je polno upanja na boljšo in lepšo ter srečnejšo prihodnost. Tudi ni nekaj z masko na sebi, kar bi nudilo le začasno omamo, potem pa bi se nam krutost vsakdanjika spet pokazala v vsej svoji velikosti, ampak nosi obljubo za trajnost, mir, globoko veselje.

Toda, tu je še druga nitka, brez katere ni prve nitke v življenju in brez katere ne moremo priti do tistega, kar si tako zelo želimo. Lahko bi ji rekli žareča nitka. Podobna je tisti, s katero režemo stiropor, ko delamo okraske ali črke za praznike. Da, ta nitka je tista, ki ljudi oblikuje v prave ljudi, ki reže stran odvečno navlako, da postanemo lepi, sijoči, veseli - v pravem pomenu besede.

Gre pravzaprav za tisti Kristusov ogenj ljubezni, ki zažge vse odvečno, vse, kar nas teži in pritiska k tlom. Stvar je zahtevna, boleča, zahteva številne odpovedi, vendar pa nam obljublja prav tisto, po čemer hrepenimo v globini duše. Vem, težko se je odločiti za takšne vrste očiščenje, ker je zelo zahtevno, vendar pa do zares lepih stvari in ljudi v življenju ne pridemo brez velikega truda in prizadevanja, pa tudi sami do tja ne pridemo, ker smo preslabotni. Potrebujemo oporo v družini, prijateljih. Tudi ta opora nam velikokrat ni dovolj - potrebujemo še nekoga drugega, ki je močnejši od vseh teh.

Kdo je ta? Spreobrnimo se in se odločimo, da ga poiščemo. Morda pa nam le uspe, da dobimo odgovor na to vprašanje - toda še enkrat povem, da pot ne bo lahka.

3 komentarji:

Aljoša pravi ...

Ravno zato, ker pot ni lahka, hodi z nami Nekdo, ki nam pove, kje se bomo spotaknili.

Ampak tako pogosto, smo kakor trmasti otroci, ki hočejo narediti sami, brez pomoči staršev.

Kaplan Marko pravi ...

lepo andrej, lepo ...
tisti cvirnčki so prou super stvar. :)
samo da se ne zažgejo med sabo ...
a nej kšn tak cvirn prčakujemo tud na novomašnem plašču?

Andrej Vončina pravi ...

Ne, se ne zažgejo med sabo, kar je zanimivo - se dopolnjujejo :) Na novomašnem plašču se bo seveda tudi kaj bleščalo, mora pa biti sam plašč tista žareča stvar, ki me bo opozarjala, da sem vedno potreben obdelave, da se moram Gospodu neprestano odpirati, se mu pustiti obdelovati... Nenazadnje plašč nakazuje, da bomo počeli svete stvari pri maši, da simbolično oblečemo Kristusa... Teža odgovornosti, ki pa je lahko prijetna.