G kot GLASBA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (33c) 

Ko govorimo zlasti o cerkveni glasbi, smo dolžni navesti tudi kaj, kar piše v odlokih zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, 2. Vatikanskega namreč (2. VCZ), da ne bo spet kdo govoril, češ da se nekateri držimo le tistega, kar je odločil tridentinski koncil. Dogmatična konstitucija o svetem bogoslužju, Sacrosanctum concilium (SC), pravi v točki 116 takole: “Cerkev priznava gregorijansko petje kot petje, ki je lastno rimski liturgiji. Zato naj mu v liturgiji, v enakih pogojih, vselej gre poglavitno mesto”. Ni treba torej, da veliko gledamo in raziskujemo, zato da bi ugotovili, kako so številne “novosti”, ki so bile uvedene po Koncilu (vselej z veliko začetnico!) proti sami črki tega istega Koncila. 

Seveda se bodo takoj oglasili tisti, ki mahajo s slogom “duha koncila”, ki pa ga je papež Benedikt

XVI. še kot kardinal, pa tudi kasneje, vselej označeval za “fantomatičnega”, tega “duha”, namreč. Spreobrnjeni ameriški protestantski blogger in pisec Shane Schaetzel se, recimo, ko piše o potrebnosti 2. VCZ za kolikor tolikšen obstoj katoliške Cerkve, strinja s papežem Ratzingerjem, saj pravi, da je duh koncila enak črki taistega. 

Lahko bi gledali še naprej, da še vedno velja, da tudi, ko se, recimo, igra pri bogoslužju kitaro, jo je še vedno dovoljeno igrati le na klasični način, a seveda “duh koncila” pravi drugače, kot že dolgo vidimo, potem pa imamo prave rokovske in metalske koncerte, z ojačevalci, ozvočenjem in vsem, prav kakor zasledimo pri raznih protestantskih skupnostih. Prav tako nimamo več češčenja, temveč raje slavljenje. Tihoto, mir in spokojnost je tako zamenjalo, skakanje, mahanje in kriljenje z rokami, skandiranje, ploskanje… Po letih rokovskih in metalskih koncertov in podobnih reči, človek išče malo miru, potem pa najde po cerkvah in drugih “eventih” prav iste zadeve, le da imajo morda neko krščansko noto, ki je včasih precej daljna in ohlapna. Vsekakor se na tak način zagovarja logika sveta, ki pravi, da se je vselej treba zabavati, se “imeti fajn”, si dati duška, izraziti svoja čustva, iskrenost, spontanost...

Pustimo ob strani, da je danes lahko »skladatelj« že kdorkoli, a vsekakor od tovrstnih »liturgičnih« glasbenih vložkov, med katere se stlači še sveto mašo, če uspe, ni težko priti do tega, da se lepe, častitljive in celo starodavne cerkvene stavbe, ki niso bile zgrajene za tovrstne zadeve, spremenijo v koncertne in kongresne dvorane, ali celo v snemalne studie, kot se je tudi že primerilo v bližnjih krajih. Povsod torej samo profano, nikjer prostora za malo svete tišine in podobnega svetega ozračja. Izgovor je znan – strah pred tem, da mladih ne bi bilo več zraven. Smo gotovi, če pustimo, da so sedanji mladi v cerkvi vsaj srednjih let in napol plešasti, da pa mladih ne bi zanimalo, če bi bilo v cerkvi več gregorijanskega petja, orgelske bogoslužne spremljave, lepega bogoslužnega zborovskega in ljudskega petja? Nekdo je recimo v Nemčiji zasledil prav to, da mlade te stvari zanimajo. 

Ne vem, če je lažja pot vselej tudi boljša, saj vzeti kitare in malo spremljati z akordi ni težko, za boljšo glasbo v cerkvi pa se je potrebno potruditi. Če bi uporabili recimo svetogorsko podobo kot pladenj za čaj in kavo, bi rekli, da je »greh«. Da pa vstopimo v starodavno katedralo in se tam tistih par preostalih žalujočih dere ob spremljavi dveh, treh, štirih kitar, pa ne? Naj razume, kdor more. Kako je bilo recimo vsem navzočim na pogrebih lepo, ko je ameriški župnik nekaj svojih strežnikov naučil koral »In paradisum«, kjer je rečeno, naj pokojnega v nebesa popeljejo angeli… Verjamem, saj si tega potem ni težko lepo in živo predstavljati. Kaže, da bi vendarle veljalo poskusiti kaj v tej smeri, ne pa le v smeri zabave, kratkotrajnega uživanja in čustev. 

Objavljeno v tedniku Novi glas (tam je prišlo sicer do majhnega "škrata", saj bi naj pisalo G kot GLASBA (3), potem pa (33c), a vsebina je prava)

G kot GLASBA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (33b)

V pismu ob 100. obletnici motuproprija “Tra le sollecitudini” je sv. Janez Pavel II. zapisal: “Reforma, ki jo je napravil sv. Pij X., je posebej merila k temu, da cerkveno glasbo očisti kontaminacije s teatralno posvetno glasbo, ki je v mnogih deželah onesnažila liturgični glasbeni repertoar in glasbeno izvajanje. Tudi v našem času je treba jasno povedati, kakor sem poudaril v okrožnici ‘Ecclesia de Eucharistia’, kako niso vsi izrazi upodobitvenih umetnosti in glasbe sposobni “dostojno izraziti Skrivnost, zaobseženo v polnosti vere Cerkve”. Iz tega sledi, da vseh vrst glasbe ne moremo imeti za primerne pri bogoslužnih opravilih”. 

 

Zadnjič omenjeni katoliški publicist in pisatelj Rino Cammilleri navaja svojo izkušnjo iz Kalabrije, kjer je bil pri nedeljski sveti maši deležen nasprotja tega, kar je zapisal sveti papež, ko je razmišljal o drugem svojem, prav tako svetem predhodniku. Cerkev je bila majhna, zvočniki in mikrofoni so bili naviti na ves glas, duhovnik je bil v kavbojkah, med mašo pa razbijaško petje ali popevanje, ki ga je bilo seveda tudi neprimerno več kot česarkoli drugega. Ko ni mogel več zdržati, je šel ven in pod sabo ugledal čudovito dolino. Dobrodejna tišina in lepota stvarstva sta mu končno povrnila tisti čut za Božjo skrivnost, ki mu je bila odvzeta v notranjosti male župnijske cerkve. 

Lahko bi navedli veliko primerov, njm ob stran pa dali tudi vse tiste moderne liturgične zlorabe, ki seveda nikdar ne izključujejo neprimerne glasbe, temveč lahko rečemo, da gredo zadeve z roko v roki. Kakor lahko takoj zraven dodamo tudi besede na besede skozi celotno bogoslužje, pa nič tiste “svete tihote”, ki bi je bili v današnjem hrupnem svetu še kako potrebni. Nasprotno! Cammilleri pravi, da je veliko neke “cupiditas dissolvendi”, kar bi prevedli takole: “obsedenost z uničevanjem”. Treba se je namreč znebiti, uničiti, porušiti vse tisto, kar so nam prinesli in zapustili naši predniki v Cerkvi. 

Po tolikem siljenju z raznim popevkarstvom in glasbo, usmerjeno predvsem na čustva, ki jo vseskozi slišimo tudi na katoliških radijskih frekvencah, je seveda prišlo do tega, da je zadeva postala mnogim celo všeč. Razumljivo, po svoje. Če namreč nekomu vzameš doma skrbno pripravljeno hrano, pa mu daš namesto tega samo sendvič, se bo tisti nekdo na sendviče navadil, pa drugega niti ne bo hotel. Kakor vlada hitrost, skomercializiranost in površ(insk)ost na prehrambenem področju, tako je tudi na glasbenem in mnogih drugih. Težava je, če v isti rog trobimo tudi v Cerkvi, a koliko som tako drugačni od sveta? Toda, nič ne pomaga tarnati, treba je nekaj ukreniti. Četudi pa se kaj naredi, je škoda narejena, in sicer velikanska, tako da bi bilo treba najbrž celo stoletje, da se slednjo popravi. A ni videti, da bi po tem čutili potrebo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Boj za svobodo

Postni čas začenjamo skupaj z Jezusom v puščavi, kamor ga je Sveti Duh odvedel, da bi bil skušan. Hudič predloži Jezusu tri ponudbe, podobno, kot se dogaja tudi danes, ko se nazadnje za izvedbo izbira med tremi ponudbami. Razlika je v tem, da hudičeve ponudbe nikdar niso dobre, da nobena njegova ponudba ni dobra, se pa na prvi pogled lahko zdijo dobre, presneto dobre. Vzhodni cerkveni oče Evagrij nam pove, da gre pri hudičevih ponudbah vselej za ponudbo enega od glavnih grehov, začenši s tistimi, ki so bili navzoči pri Jezusovih skušnjavah – namreč požrešnost, pohlepnost in častihlepnost. To so vrata, skozi katerega pridemo do ostalih grehov, od katerih je zadnji in največji napuh, za katerega pravijo, da gre iz nas šele dve uri po naši smrti.

Katoliki pravimo tem zadevam glavni grehi, krščanski Vzhod pa raje pravi, da so to »slabe misli«. To

je zelo dobra označba, saj se vsaka naša beseda in vsako naše dejanje, dobro ali slabo, spočne najprej v naših mislih, šele potem preide na besedno in delovno področje. Jezus sam pravi, da se vse rodi v našem srcu, torej v naši najgloblji notranjosti. Francoski katoliški matematik, mislec in mistik Blaise Pascal zato pravilno pravi, da je treba najprej dobro misliti, da bi potem tudi dobro delali. Tudi deveta in deseta Božja zapoved obravnavata naše misli in želje ter hrepenenja ter nam pravita, naj se trudimo, da ne bi imeli slabih misli, želja in hrepenenj. Če pa mi o nekom ali nečem slabo mislimo, se bo najbrž kmalu zgodilo, kot nas učijo izkušnje, da bomo o nekom ali nečem tudi slabo govorili. O tem, kaj se lahko zgodi, če nekomu kaj slabega celo želimo ali privoščimo, nima niti smisla preveč izgubljati besed. Najbolje se je zato varovati, da tega nikdar ne bi počeli. Vendar smo ljudje grešni in v tem boju zoper moči teme potrebujemo tudi nebeško pomoč. 

Tudi hudobni duhovi namreč vselej začnejo boj z nami na miselnem področju. Nekaj te nagovori nekako takole: »Kaj misliš, če bi…«; »Pomisli, kako bi bilo, če bi ti…«. Človek dandanes seveda misli, da bo zmogel vse sam, a temu seveda ni tako, sploh ne v teh primerih, ko imamo opravka s silami, ki so večje od nas. Tudi zlo je namreč nadnaravna sila, premagati ga je pa mogoče le s silo, ki je večja od te, to pa je Božja moč in pomoč. Če je človek slabo telesno pripravljen, ne more na maraton. Težava je, da je življenje v resnici en sam velik maraton, pa nas velikokrat in prevečkrat najde nepripravljene na spopad s to veliko razdaljo. Kje smo pa še videli maratonce, da bi se sploh ne podali na progo, temveč bi se na startu proge vdajali uživaštvu, pojedanju, popivanju in lenarjenju? Navadno v življenju ljudje delamo ravno to. Pravi maratonec je tisti, ki se spopade s progo. Lahko se bo zgodilo na progi marsikaj, a nihče mu ne bo mogel očitati, da se z izzivom ni spopadel. 

Postni čas nam tako ponovno poudari tri orodja, s katerimi se borimo proti omenjenim trem glavnim skušnjavam, »da bi živeli v svobodi Božjih otrok«, kakor se reče pri eni od krstnih odpovedi. Imamo tako post, molitev in miloščino. Post je krotenje telesa, ki se začne prav z odrekanjem na prehranskem področju. Nezmerna in nezdrava hrana ter pijača ubijata človekovo telo, dušo in duha. Tak človek se potem ne mora nikamor dvigniti, temveč se vse bolj pogreza. 

Molitev je skrb za našo notranjost, zlasti duhovno, saj se tudi duševna potem uredi. Prva in najpomembnejša molitev je sveta maša, zlasti nedeljska. Nanjo pa se je treba ustrezno pripraviti, najboljša priprava je redna spoved, zlasti če naredimo kak težak greh. Še vedno sta najpogostejša preklinjanje in izgovarjanje svetih imen po nemarnem ter nespoštovanje Gospodovega dne z neudeležbo pri nedeljskem bogoslužju, nedeljskim delom ter nakupovanjem oz. »shoppingom«, ki je postal današnja nova religija. Potem je pomanjkanje najbolj osnovne molitve, kot sta recimo jutranja in večerna redna molitev, da o dnevni vsaj dvajset minutni osebni molitvi sploh ne govorimo. Družinske molitve, zlasti rožnega venca, danes ni več. Ko bi skrbeli za zakramente in molitev, bi bilo bistveno manj težav in gorja. 

Veliko časa, ki bi ga lahko namenili molitvi in skupnemu pogovoru nam pojedo televizija in druge elektronske naprave, s katerimi smo danes prav »zadrogirani«. Iz istega razloga dandanes zelo malo beremo, prav tako pa se tudi premalo gibljemo. V postnem času bi lahko skušali zmanjšati čas, ki ga preživimo pred televizijo in z elektronskimi napravami. 

Ostane še miloščina kot zadnje orodje in orožje. Miloščina je v tem, da za druge žrtvujemo del tistega, kar sami imamo, poleg seveda vseh štirinajstih del usmiljenja, duhovnih in telesnih. Dobro je tako žrtvovati seveda svoja sredstva, pa tudi svoj čas, svoje znanje… za dobro bližnjega in Boga. Kot se rado zgodi, na slednjega tudi na tem področju pozabimo. Vsak lahko tudi tu naredi veliko. 

S pomočjo teh orodij v sebi pripravljamo prostor za Boga in bližnjega, če se tega ne poslužujemo, pa se zapiramo vase in se od drugih ograjujemo. Naj vas zato v tem postnem času spremlja Božji blagoslov, drug drugega pa podpirajmo z našimi žrtvami, molitvijo in dobrimi deli.   

G kot GLASBA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (33a)

Tokratna tem bo obravnavala glasbo, zlasti v njenem cerkvenem pomenu. Italijanski katoliški publicist in pisatelj, Rino Cammilleri, ki je tudi sam glasbenik, pravi, da vedno, ko kaj reče glede glasbe v cerkvi danes, ima tri skupine ljudi, ki se odzovejo različno na to, kar pravi. Najprej se na to odzovejo laiki, torej zlasti tisti navadni ljudje, ki “hodijo k maši”, kot jih je po mnenju našega urednika najbolje označiti, mi pa se z oznako strinjamo. No, laiki se v zelo veliki večini strinjajo s Cammillerijem, medtem ko se kleriki, torej škofje in duhovniki z njim ne strinjajo v temi glasbe. Imamo pa še tretjo kategorijo, to so pa pripadniki karizmatičnih gibanj in neokatehumeni, ki, poleg tega, da se ne strinjajo, nadvse hvalijo lepoto “njihovih” liturgij. 

 

Nemški muzikolog Marius Schneider

Najbrž bo tako tudi ob teh zapisih o glasbi, kjer ponavadi velja, da sploh ni važno, kakšne avtoritete človek navede v prid svojih trditev, mnogi se pač “a priori” ne strinjajo. Potem pravijo, da je to kritika, ampak to seveda ni kritika, saj bi to pomenilo, da se nekdo argumentirano, ne pa kako drugače, odzove na zapis ali na zapise. Glede slabe kvalitete glasbe pri sveti maši so se v tem mnenju strinjali, denimo, umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, docent estetike Stefano Zecchi in svetovno znani dirigent Riccardo Muti, sicer tudi reden med tistimi, ki “hodijo k maši”. 

 

Zanimivo pa je tisto, kar je napisal veliki muzikolog Marius Schneider v svojem delu “Pomen glasbe”. Pravi, da vsak tip glasbenega inštrumenta proizvaja določen tip vibracij, ki potem delujejo na določeni del ali dele telesa, pa seveda sprožijo določen tip odziva. Pihala recimo delujejo na prsni del, ki je tradicionalni del poguma in drznosti, zato pa je vojaška glasba skoraj izključno izvedena prav s pihalnimi orkestri. Tolkala stimulirajo spodnji del telesa, torej govorimo zlasti o nogah, genitalijah in jetrih. Zato je praktično samo ritem tolkal tisti, ki človeka kar nekako prisili k plesu, ali vsaj k temu, da si človek tolče takt. Pri šamanskih in vudujevskih ritualih se trans povzroči prav prek obsesivnega ritma, kar je seveda še kako važno tudi po raznih diskotekah in zabavah elektronske glasbe, pa tudi pri rokovski, zlasti pa metalni glasbi je ritem tolkal ključnega pomena. 

 

Glasbila s strunami stimulirajo trebušni del telesa, ki je sedež nagonov in čustev, pasionalni del telesa, če rečemo s tujko. Za primer damo melanholično klavirsko glasbo Chopina ali iskrivo Paganinijevo glasbo z violino. Ni slučajno, da je kitara glavni inštrument španske folkloristične glasbe z boleri in flamenki. Kitara tudi z obliko spominja na človeški trup, luknjo pa ima ravno na “trebuhu”. Edini inštrument, ki deluje na višje dele telesa, zlasti na glavo, so orgle na piščali, katerih zvok je najbolj podoben človeškemu glasu. 

 

Razumljivo, kako uradno liturgično petje, ki je gregorijanski koral, ne predvideva nobene spremljave, pri vzhodnih kristjanih pa je sploh inštrumentalna spremljava prepovedana. Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zato dovolil le orgelsko spremljavo. Niti 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor se ni veliko oddaljil od teh zahtev, če smo pošteni, a o tem morda drugič. Glasba je tako preveč pomembna, da bi jo prepustili komurkoli. Tega so se dobro zavedali recimo Hitler, ki je uporabil Wagnerja in recimo italijanski proticerkveni “delavci” iz 19. stoletja, ki so s pridom uporabljali v svoje namene Verdija. Glasba je namreč tista umetnost, ki najbolj posnema Stvarnika samega.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Naš strah

Pri današnjem evangeliju ne gre samo za težavo razdvojenosti med dva gospodarja, temveč gre v osnovi za nekaj drugega, kar nam lepo sporoča kratko, a lepo prvo berilo, kjer je v ospredju strah pred pozabo in zapuščenostjo. Gotovo je za nas lepa primerjava z ljubeznijo staršev, ki nas, če so pravi, nikdar ne pozabijo, to gotovo velja tudi danes. Težko pa v tem svetu tekočih medosebnih vezi govorimo o tem, da bi kdo od staršev ne zapustil svojih otrok, zato je po tej strani lahko dandanes strah otrok upravičen. Četudi pa bi kdo od staršev fizično zapustil svojega otroka ali svoje otroke, ker bi šel drugam, je težko, če ima vsaj malo rad te svoje otroke, da bi jih tudi sicer zapustil ali nanje pozabil. No, dogaja se tudi to. A četudi se to zgodi, je Gospod neskončno zvest, veliko bolj od kateregakoli bitja na tem svetu, pa na svoje otroke, torej na nas, nikdar ne pozabi, nas nikdar ne zapusti. Tu velja razmišljati o razliki med krhkostjo zveze in trdnostjo zaveze. Krščanska poroka naj bi bila zlasti slednje, a le, če gre skozi vrata Kristusa, sicer je le zveza, pa je nevarno, da je zelo kratkotrajna. Gospod namreč pravi: "Brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5).

Tisto, kar je samo zemeljsko in človeško, je zelo krhko, zato nas skrbi in nas je strah, da bo kaj od tega izginilo, se zlomilo, da bo česa zmanjkalo. Zato je po tej strani človeški strah nekaj zelo naravnega in upravičenega. Vendar, če ostane pri samo človeškem strahu, potem to hitro postane zadeva, ki nas v življenju močno hromi in nas nazadnje tudi ustavi na neki točki. Gotovo je v nekih določenih primerih prav, da nas nekaj na neki točki ustavi, da recimo ne zgrmimo v prepad, da nas prehitra vožnja ne odnese s ceste... Je pa zadeva tudi težavna, če bi se nekaj morali odločiti, pa nas strah hromi, da tega ne storimo. To pa že kaže na glavno težavo človeškega strahu, ki je v zagledanosti vase in zaupanju v le svoje moči ter sposobnosti. Zato se današnji človek sprašuje najprej, če bo dovolj hrane, obleke, denarja, če bo služba, če bo zdravje, kjer je seveda zlasti mišljeno telesno zdravje. 

Sam večkrat, ko nekdo reče: "Samo, da je zdravje!" nazaj odvrnem: "Kaj pa, če ga ni?" Na to navadno ne dobim odgovora. Pa moj odziv ni nobena zbadljivka ali cinična pripomba, temveč poskus, da bi človeka spodbudil k temu, da bi pomislil: "Res, kako se bi odzval, če bi zbolel? Kaj mi je najpomembneje v mojem življenju? Za čim se ženem?" Teh vprašanj je veliko. Vsakdo bi vendarle moral dobro premisliti, zakaj se v nekaj spušča in kako bi se znašel, če bi neka dobrina umanjkala. Vsega seveda lahko zmanjka, to so vse krhke dobrine. Kako težko je danes dobiti službo, recimo, zlasti mladim. Toda, kdo resnično premisli dobro zadevo, preden gre študirat? Resno, zakaj grem nekaj študirat? Zakaj ravno tja, zakaj ravno tisto in ne nekaj drugega? Upam, da ne gremo kar tako na hitro, na vrat na nos študirat, a se bojim, da velikokrat temu je tako, mnogi pa seveda gredo sicer na študij, a imajo za cilj drugo. Pa tudi, vseh dobrin lahko zmanjka, ali jih celo ni, a naši predniki so vedeli, da je temu tako, pa so gradili na drugih temeljih. Gradili so seveda na družini in so vedeli, da še vedno imajo drug drugega, četudi ostalih dobrin ne bi bilo kaj prida. A so šli še globlje. Vedeli so namreč, da tudi človek ni večen, pa so zaupali Gospodu in njegovim prijateljem, torej angelom in svetnikom, še zlasti prvi med njimi, preblaženi Devici Mariji. 

V tem pogledu naj omenim svetega papeža Janeza Pavla II. Temu je Mati Emilia, ko se je poslavljala pri njegovih devetih letih starosti, lepo povedala, da naj nikdar ne pozabi, da ima, četudi nje ne bo, pomembnejšo mater, ki je Mati Marija - ta ga nikdar ne bo zapustila. Rekla je, naj se ji vedno izroča, še posebej, ko bo težko. To je seveda vselej počel, vseskozi pa k temu izročanju vabil vso Cerkev. Renzo Allegri pa je s knjigo: "Dve materi papeža Wojtyłe", zadevo postavil širše. V smislu tega, kar pravi namreč Jezus v evangeliju, da so njegovi pravi sorodniki tisti, ki poslušajo njegovo besedo in po njej živijo. Janez Pavel II. je namreč pri enajstih letih izgubil brata Edmunda, pri enaindvajsetih pa še očeta. Ko je izgubil mater, se je njegov oče na vso moč trudil, da bi mu bil tako oče kot mati, kar je bilo zelo pomembno za njegovo notranjo rast, saj mu je tako pokazal tudi na te lastnosti našega nebeškega Očeta. Brat Edmund pa je tudi gradil na drugačnih temeljih, saj je kot kardiolog v Bielskem zavestno daroval svoje življenje, da bi rešil drugo življenje. Ko so namreč zaprli neko enaindvajsetletno dekle zaradi škrlatinke v izolacijo, se je odločil, da bo zanjo skrbel on. Vedel je, da je nevarno, a je to vseeno delal. Nalezel se je in umrl v hudih bolečinah, a v skrbi, da bi rešil dekle. Imel je komaj 26 let.

Janez Pavel II. je tako imel doma odlične zglede krščanskega življenja, navdihoval pa se je tudi pri še eni drugi ženi, ki jo je nato tudi razglasil za sveto - pri sv. Jani Beretta Molla. Tako pri svoji materi kot pri pravkar omenjeni svetnici je namreč veljalo, da sta kot materi osnovali trdno krščansko družino, kjer sta živeli karseda sveto, k temu pa vabili tudi vse druge. V nekem trenutku življenja sta bili obe poklicani k težki žrtvi, nobena od obeh pa ni niti malo pomislila, pa sta dali življenje za otroka, ki sta bila pod njunim srcem. Renzo Allegri pravi, da želi s knjigo poudariti, kako svetniki niso samo tisti, zlasti seveda govori o svetih materah, ki jih kot takšne razglasi Cerkev, temveč je še veliko takšnih, ki "na skrivnem", v sivem vsakdanu, sveto živijo svoje življenje, primerno stanu, ki mu pripadajo. Vsi ti kažejo, kako je prvi in najpomembnejši stan tisti krščanski, ki nam potem pomaga, da lahko dobro živimo tudi v vseh drugih svojih stanovih. Tako smo lahko dobri starši, otroci, učenci, ali tudi dobri zdravniki, kot smo videli pri Edmundu Wojtyłi. 

Pri vsem nas mora voditi tisti dobri strah, ki je strah Božji. Pri njem človeka najbolj skrbi, kako bi ugajal Bogu, kjerkoli že je v svojem življenju, kako bi samo njega molil in mu služil. Na ta način namreč potem človek tudi resnično služi svojemu bližnjemu, sočloveku. Na ta način imamo tudi tisto danes tako potrebno zadevo, ki se ji reče strahospoštovanje oz. smisel za sveto. V nasprotnem primeru nam namreč nič več ni sveto. Tako je danes veliko bolj pomembno, kaj bomo jedli in pili, kaj oblekli, koliko bo denarja, kako bomo vedno lepi, mladi in "fit", po drugi strani pa nas ne zanima kaj dosti, če izgubimo svoje bližnje - svojo ženo, svojega moža, svoje otroke (v smislu, da zablodijo), svoje brate in sestre, svoje prijatelje, sočloveka nasploh. Kot nam je v svoji prvi okrožnici namreč lepo povedal isti sv. Janez Pavel II., vsak od nas namreč JE varuh svojega brata. Za to bomo dajali odgovor Bogu. Kakor tudi za to, da smo svoje življenje izgubili v preveliki skrbi za zemeljske dobrine in vse, kar mine.