Izjemnost krščanstva (2)

Skozi drugačno prizmo (18)

Nadaljujemo z izjavo spreobrnjenca iz islama: »Spoznal sem, da Bog obstaja, da moram vanj verovati in ga častiti, vendar pa mi moj muslimanski koncept ni dopuščal, da bi ga izkusil.« In nadaljuje: »Izraelov Bog se ni v polnosti pokazal vse do učlovečenja Božje Besede, torej Jezusa Kristusa, ki je pomenil največji, ogromni in najgloblji korak naprej vsega človeštva.« Zlasti prvi stavek lepo povzema to, kar uhaja današnjemu zahodnemu krščanskemu svetu, da namreč način verovanja vpliva na našo usmerjenost proti Bogu, posledično pa tudi to, da imamo z njim odnos ali ne. Islam pomeni popolno navpičnost, je popolna Božja presežnost. Je kakor gora, ki se pne pred nami, katere vznožje vidimo, a je nikakor ne moremo preplezati. Krščanstvo je, verujoč v Boga, ki se je učlovečil v drugi osebi, Jezusu Kristusu, Bogu dalo obraz, in sicer zgodovinski obraz, ki nam je dovolil to, da smo Boga spoznali. 

Verovati v Jezusa Kristusa kot drugo osebo Božje Trojice pomeni, da verujemo v to, da je mogoče spoznati Boga in da slednji sodeluje v naši človeški zgodbi. Seveda pa to še ni vse, ker imamo tu še tretjo osebo, Svetega Duha. Kakor smo lepo poučeni po svetnikih, je cilj kristjana imeti v sebi Svetega Duha. Četudi slednji nikdar ne zapusti Sv. Trojice, pa se vendarle razliva na vse stvarstvo kot Božja moč. Ta moč deluje v stvarstvu na skrivnostni način, po redni poti pa na kristjane deluje po svetih zakramentih. Seveda to pomeni, da če presežna moč vpliva na človeško dušo, slednja ne more ostati takšna, kakršna je bila, če je seveda v njej količkaj rodovitne zemlje. Bolj ko torej človek sodeluje s to Božjo močjo, bolj ga slednja spreminja, ga dviga iz žalostnega stanja in navezanosti na samo zemeljske dobrine, da bi bil človek vse bolj nebeški. Ker pa je enota telesa in duše, vse to blagodejno vpliva tudi na njegovo telo in na njegovo telesno zdravje. 

Sodelovanje s to Božjo skupnostjo povezuje ljudi med seboj ter jih rešuje individualizma in egoizma. »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja,« je treba razumevati natančno tako, da ta tretja Oseba enega Boga s svojo močjo, ki jo ima obenem z ostalima dvema Osebama, spreminja stvarstvo in tistega človeka, ki ga sprejme. Ker »prenavlja obličje zemlje«, je seveda naš cilj, da Božjega Svetega Duha sprejmemo, saj nas končno spet naredi Bogu podobne, posledično pa prejmemo tisti mir, ki presega vsako človeško vrsto miru. V enem Bogu krščanskega razodetja tako imamo Očeta kot najvišjo presežnost ali navpičnost, imamo Sina, ki je Božja prepoznavnost in imamo Svetega Duha, ki je »okušanje« Boga, ki je dostopno človeku. Nasprotno pa islam pomeni nazadovanje, kakor lahko brez težav vidimo v besedah vsakega, ki ga je zapustil, tu pa smo videli en primer (lahko si preberemo knjigo »Cena, ki sem jo plačal«, založba Emanuel). 

Žal danes velik del kristjanov raje gleda drugam, ker se noče potruditi, da bi se poglobil v polnost krščanskega razodetja, čigar vsebine ta ista večina pravzaprav niti ne pozna. Islam je tako lep in zanimiv, a naš nekdanji musliman lepo pove: »Mohamed je prišel kakih šest stoletij kasneje in premaknil uro nazaj, da tako rečemo, odklonil je učlovečenje in odrešenjsko delo Gospoda Jezusa Kristusa. S tem je pravzaprav človeštvo spet pripeljal pod Postavo in tiste, ki so mu sledili, okradel resnice o Bogu, ki smo jo prejeli po njegovem edinorojenem Sinu in Svetem Duhu«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Celostno ozdravljenje

Misel za 28. nedeljo med letom

Pripoved o deseterih ozdravljenih gobavcih našo pozornost usmeri v vprašanje bolezni in zdravja oz. v to, kako povprečni človek oboje razume. Ker je vedno v začetku pogleda na življenje, z vsemi njegovimi vprašanji, neka miselnost, lahko ugotovimo, da je danes močno razširjena neka miselnost, ki jo v Svetem pismu kljub vsemu težje zasledimo. Po sodobnem pojmovanju je namreč bolezen predvsem telesna zadeva, če se pa tega ne da rešiti sedaj, se bo zagotovo dalo v prihodnosti, skratka, stvari naj bi človeštvo enkrat, mnogi so prepričani da kmalu, prišlo do dna. Tudi zlo kot tako postane le nekaj fizičnega, četudi bi ga delali ljudje. Torej ni moralnega in nadnaravnega vidika zla, kakor tudi bolezni, ki pa ju seveda imamo v Svetem pismu in v krščanskem pojmovanju.

Sirec Naaman sicer kaže sprva neko vzvišeno držo, vendar bolj v tej smeri, da nekako želi Bogu

povedati, kateri je pravi način ozdravitve, saj je od preroka predlagani očitno premalo pompozen. Naposled se vda Božjemu načinu in je ozdravljen, a ne le telesno, temveč v vseh pogledih. Očitno se je zelo jasno zavedal, kako pravo ozdravljenje prihaja od zgoraj, da je to milostni dar, ki je sicer zastonjski, a vendarle kliče po človeškem odgovoru. V sodobnem svetu, človeštvo vse zmore samo, zato pa je zamenjalo tiste duhovnike, h katerim se obrača po pomoč, to pa so tisti v beli halji, najsi bodo to zdravniki, znanstveniki ali kateri drugi strokovnjaki. Žal je tako, da smo po prvem človekovem padcu zaznamovani z boleznijo in trpljenjem, na koncu pa s smrtjo. Rešitev od vsega tega pa ne pride po vseh teh sodobnih zdravnikih, ki iščejo le fizično in kemično ter čustveno rešitev za vse težave, temveč jo lahko ponudi samo Božji zdravnik, odrešenik Jezus Kristus.

Slednji tudi danes zahteva, da »se gremo pokazat duhovnikom«, saj to pomeni našo vdanost, našo poslušnost, pokorščino, nenazadnje pa tudi vero. Tako Naaman kot vsi gobavci so bili namreč ozdravljeni zaradi svoje vere in pokorščine. Kot nam pravi sv. Ciril Aleksandrijski, so bili gobavci poslani, da bi za svoje ozdravljenje darovali daritev oz. žrtev. Težava je v tem, da niso prepoznali, kdo je Jezus, da je po njem postala Božja zdravilna moč »meso«, da se torej po novem Bog v Kristusu človeka dotakne prav po čutih. Mar niso zakramenti vidna znamenja nevidne Božje milosti? Vse skupaj nas torej uči, kako pomemben dar je dar strahu Božjega, torej priznanje vse oblasti in moči Bogu. Božji Sin nam kaže, da je gospodar in vladar vsega, saj ima oblast nad boleznimi. Tu se torej kaže njegova kraljevska oblast, s katero je ozdravljal in izganjal demone, konec koncev pa tudi učil in oznanjal.

Vendar pa imamo potem še drugi dar, ki je pa dar pobožnosti. V Troedinem Bogu je odnos popolne hvaležnosti, katere pa vase zagledani človek pogosto ni sposoben. Po njegovem prepričanju, je vse dobro samoumevno, potemtakem tudi zdravje. Nasprotno pa nas Sveto pismo uči, da je vse dobro, tudi zdravje, Božja milost, pa si je človek, niti v fizičnem oziru, ne more sam zagotoviti. Kakor nam pravi sv. Avguštin, je treba priznati svojega Odrešenika, česar nehvaležni ozdravljeni gobavci niso storili, saj so veliko bolj mislili na svojo bolezen, kot pa na tistega, ki jih je rešil. Tako Naaman kot hvaležni gobavec sta zaradi svoje hvaležnosti prejela mnogo več. Onadva sta bila namreč popolnoma ozdravljena, nehvaležni pa niso prepoznali še notranjega ozdravljenja, zato pa Odrešenika niso spustili v svojo notranjost.

Mi pa moramo v svoji pobožnosti sodelovati s Sv. Duhom in izraziti svojo hvalo in zahvalo Bogu, v molitvi, zlasti pa v svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. To je namreč, poleg prošnje in spravne, tudi hvalna ali slavilna ter zahvalna daritev, kar beseda »evharistija« pravzaprav pomeni. Zato se v prihodnje zavestno udeležujmo svete maše s slavo in zahvalo v srcu za vse dobro, tudi za naše zdravje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Moč od zgoraj

Misel za 27. nedeljo med letom

Nedelja, ki jo obhajamo, je rožnovenska nedelja, ves mesec oktober pa je mesec rožnega venca. Zelo tesna je povezava med prošnjo apostolov po pomnožitvi vere in s stalnim pravilom zahodne misli, da mora človek spoznati samega sebe. Apostoli se v ponižnosti in v realnem pogledu nase zavedajo, da sami po sebi niso dovolj močni, temveč so šibki. Ni samo vera tista,ki je šibka (še trše so Kristusove besede v Mt 17,20), temveč vse naše vrline. Zato pa potrebujemo pomoč od zgoraj, da bi bili močnejši od tistega, kar že smo po naravi. Sam Gospod nam tako govori, da potrebujemo njegovo milost, kakor nam poroča blaženi apostol Pavel (2 Kor 12,9). Človek, ki se tako v ponižnosti in realnem pogledu zaveda svoje šibkosti, pa se potem vseeno zaveda, kako je v sodelovanju z Božjo milostjo neverjetno močan in krepak (2 Kor 12,10). 

Eksorcist Ripperger pravi, da se hudobnež vedno boji duhovnika, ker je tako, kakor bi za njim stal

neke vrste »King Kong«, da je torej v resnici ravno nasprotno od tistega, kar vidimo v filmu »Eksorcist«, kjer je izganjalec ves plašen. Podobno velja za vsakega kristjana, ki se v zavesti svoje šibkosti navezuje na Gospoda, na Devico Marijo, angele in svetnike, da je v tej navezi neverjetno močan. Naša nebeška Mati Marija nima zastonj naziva »Pomoč kristjanov«, ker prihaja na pomoč svojim otrokom, kar lepo govorijo tudi njej namenjene molitve (Pod tvoje varstvo, Spomni se, Pozdravljena, Kraljica...). Učenci se torej še kako zavedajo, kako življenje po Gospodovih zapovedih presega njihove človeške sposobnosti, zato pokažejo, kako potrebna je človeku vera. 

Slednjo res ima vsak človek že kot neko človeško vrlino, kot naravno vero, vendar pa potrebujemo še nadnaravno, presežno vero. V samo človeški veri namreč gre bolj za neke vrste medsebojno zaupanje, nadnaravna vera, ki je pa Božja milost, je zmožna še ogromno več, kakor Jezus lepo pove v svojem odgovoru učencem. Tudi Kristusov učenec v sodelovanju s tem milostnim darom, ki mu ga vlije Božji Sveti Duh, zmore marsikaj, zato pa Gospod po preroku Izaiju pravi, naj si izprosimo znamenj od njega. Ahab v lažni ponižnosti tega ni želel, v resnici pa je bil poln svojega napuha in ponosa, kakor marsikateri človek, prepričan kot je, da bo kar sam, s svojimi lastnimi močmi prišel do rešitve problema. Evangelij nas uči ravno obratno, da moramo v molitvi prositi. 

Zato ni dovolj samo naravna vzgoja, kakor nekateri predlagajo po tečajih za krst, temveč mora biti vzgoja še toliko bolj nadnaravna. Človeška narava je žal padla narava. V resnici ji ni lastno to, da greši, dela zlo in podobno, a vendar jo ravno to zaznamuje od tistega usodnega padca naprej. Molitveno in zakramentalno življenje je zato za nas nujno potrebno. Vzgoja zato ni v učenju bontona, temveč v učenju odnosa s presežnim svetom, v tem, kako prejemati Božjo milost, kjer v končni meri prejemamo Boga samega, sami pa postajamo njemu podobni, če velja, da smo tisto, s čimer se hranimo. Zato se ni dovolj naučiti na hitro zmoliti »Sveti angel«, ostalega pa nič, temveč je ključno, da vselej iščemo to Božjo milost, ki je samo Božje življenje, da bi na tem svetu ne samo bivali, temveč res dejansko živeli, živeli v polnosti in bili jasno namenjeni proti Jeruzalemu, tistemu nebeškemu. Lahko seveda prepustimo, da nas vzgajajo drugi, pa naj bodo to mediji, država in še kdo, vendar nas gotovo ne bodo vzgojili v krepke ljudi, temveč v slabiče, saj nas učijo, da smo dobri, kakršni smo, da ne potrebujemo Boga za uresničenje, da bomo srečnejši, če bomo živeli nasprotno z evangelijem. Zato smo povabljeni, da se hranimo z molitvijo, Božjo besedo in seveda s svetimi zakramenti, ko Bog sam pride k nam. Tako bomo res živeli v polnosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravi pogled na življenje

Misel za 26. nedeljo med letom

Odlomek te nedelje se navezuje na tistega prejšnje, saj smo tam izvedeli, kako pravilno uporabiti svoje zemeljsko bogastvo, da bi si zagotovili večno življenje, tokrat pa vidimo, kakšne kazni doletijo tistega, ki svoje bogastvo zlorablja, nima pravega odnosa do njega, ki si ne skuša, kakor pravi Gospod v evangeliju, »narediti si prijateljev s krivičnim mamonom«. Pravilno zato označujemo to, kar dajemo od sebe, kot »miloščino«, vsebuje besedo »milost«. Ko govorimo o milosti, ne govorimo samo o ljubezni v tistem našem človeškem smislu, temveč o tisti poživljajoči Božji ljubezni, brez katere bi sploh nič in nikogar ne bilo. Zato ji pravimo tudi Božje življenje. Slednjega ne more posredovati nihče, kdor ga nima, zato je najprej potrebno živeti v tej »pravičnosti«, torej v pravem, sinovskem odnosu z Bogom ter v »občestvu svetnikov«, torej v tesni povezanosti z Devico Marijo, angeli in svetniki, kakor tudi v tesni povezanosti z vernimi dušami. 

 

Zanimivo je sestavljen ta evangeljski odlomek na dva dela, kjer se prvi odvija na zemlji, drugi pa v

onostranstvu, oziroma natančneje v »podzemlju« (hebr. Sheol). Lahko tako omenimo s C. S. Lewisom dve vrsti življenja, tudi na podlagi tega, kar evangelij pojmuje pod katero besedo. Namreč, biološko in duhovno življenje. Evangelij sicer za življenje uporabi tri izraze, kjer pa prvi, »bios«, pomeni tudi materialno bogastvo oz. sredstva, skratka imetje (ki ga je oče razdelil v 15. poglavju med dva sina), potem imamo za človekovo notranje doživljanje »psihé«, za celostno življenje, ki mu lahko rečemo res tudi »duhovno življenje«, pa je uporabljen izraz »zoé«. To pomeni, da je treba vselej na svoje bivanje na zemlji gledati presežno, da se torej slednje ob smrti »spremeni, ne pa uniči« (hvalospev pri mašah za rajne), da pa je potem lahko bodisi neskončno boljše, kakor je bilo na zemlji, bodisi neskončno slabše. 

 

V odlomku imamo tako poslednje človekove reči, kjer sta najprej smrt in sodba, saj je »ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Zatem pa sta samo dve možnosti – nebesa ali pekel. Kakor nam pravi bl. Apostol Pavel, moramo biti »Božji ljudje«, ki bežijo pred pohlepnostjo in sploh vsemi grešnimi nagnjenji (1 Tim 6,3-10). 2. berilo je sicer nadaljevanje teh priporočil sv. Timoteju, kjer nam je rečeno, naj si prizadevamo za »pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11). Apostol nas spodbuja k temu, da smo pogumni duhovni bojevniki, ne pa poženščeni in pomehkuženi ljudje, ki so jim glavni cilj v življenju udobje in užitki, kjer vse ostalo in vsi ostali nimajo nobenega mesta. Četudi bi kaj dali od sebe, to ni nikakršna žrtev, temveč zgolj in samo »drobtinice«. 

 

Od kod nam v resnici prihaja pomoč? Ubožčevo ime Lazar, ki je okrajšava hebrejskega imena Eleazar, nam lepo pove, da nam pomoč prihaja od Boga. To pomeni, da nam materialne dobrine, užitki, kakor tudi čustvene zadovoljitve nudijo le trenutno in začasno ugodje ter tolažbo, ne pa večnega. Pa bo kdo rekel, češ zakaj omenjamo čustva. Odgovor je v evangeliju, kjer po apostolu Mateju Gospod Jezus lepo pravi, da kdor išče »psihé«, ga bo izgubil. Ne smemo se torej ustaviti tam, temveč iti še naprej, k samemu izviru vsega življenja, torej k Bogu. Pri bogatašu so tudi čustva otopela, da ni opazil Lazarja, ki ni mogel odgnati od sebe niti psov, ki so mu lizali rane, tako slaboten je bil. 

 

Skratka, naše življenje se spremeni, ne pa uniči, ker izhajamo iz Boga, ne iz nič in ne kar tako slučajno, k Bogu pa se tudi vračamo, da nam potem odkaže ustrezno mesto. Ljudje se v svojih presojah (pre)pogosto motimo, potem pa se izkaže prava, Božja, pravičnost. Četudi so bogataša pokopali z vsem pompom (kakor je razvidno iz izvirnika), pa je šel v pogubo. Že sedaj se torej vsak dan odločamo o svoji večni usodi.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Izjemnost krščanstva (1)

Skozi drugačno prizmo (17)

Profesor in bloger Pietro C. nam podaja zanimiv pogled na današnje pojmovanje krščanstva in na našo krščansko zavest. Zavest naše »Stare celine« (kako na mestu je ta pridevnik!) o izjemnosti krščanstva se je v stoletjih izgubila. Kako hudo je, ko se izgubi spomin, ki ga označujemo kot »zgodovinski«. Druga plat medvojnih in povojnih zločinov je jasen pokazatelj te izgube zgodovinske zavesti in spomina. 

 

Del Človeka je, da ima neka jasna znamenja, na katera se lahko opira na tej življenjski poti. Ko torej hodimo po tem našem zemeljskem življenju, potrebujemo nujno neke oporne točke, ki nam kažejo in nas usmerjajo k presežnemu. S prihodom krščanskega Razodetja so bila človeštvu poklonjena takšna znamenja, takšne oporne točke. Danes je npr. zelo težko razumeti smisel razodetja Boga kot troedinega, pa čeprav to vsakokrat pri sveti maši izpovedujemo. To delamo, kakor je dejal Armando Matteo, na Schumacherjev način, torej na hitro, lahko pa tudi rečemo, da zelo mehansko, površno, brez neke globlje zavesti o besedah, ki jih izpovedujemo, ne le izgovarjamo. 

 

Oče je tako le neka abstraktna ideja Stvarnika vsega, kar je. Navadno je to deistično pojmovanje, da je sicer nekako pognal ves proces, a se potem oddaljil, da je torej nekje daleč in zviška gleda na vse, kar pa seveda ni dobri Oče, nasprotno. O Sinu imamo kristjani navadno povsem človeško podobo, da je torej bil neke vrste hipijevski družbeni pravičnik, potujoči modri mislec, ki se je boril le za zemeljsko pravičnost, mir in ljubezen. O Svetem Duhu nima niti smisla izgubljati besed, ker sploh nimamo nekega pojmovanja ali koncepta, pa je nekaj povsem meglenega. Če že imamo neki koncept, gre za bolj psihološki, v smislu, da se računa predvsem na posameznikova čustva, potem pa se to prodaja kot »duhovno« ali celo od »Svetega Duha«. 

 

Upravičeno lahko vse to trdimo za vsaj 90% katoličanov, če optimistično ocenjujemo. Nekaj sicer verujemo, a zgolj nekako mentalno, ni poglobljeno, tako da je zanimivo vzporediti z izkušnjo spreobrnjenega muslimana. Slednji govori, kako ta edinost Boga, ki ni krščanska enost, popolnoma izključuje pojmovanje Boga v treh osebah. Ne samo edinost, lahko bi to označili tudi kot izključnost. Vse to se namreč odslikava na življenje tistega, ki ima takšno verovanje. Njegova vera je samo intelektualna, v smislu da je Boga mogoče spoznati, npr. po nekem redu in harmoniji v stvarstvu, a se ga ne da izkusiti, ni mogoče vzpostaviti pravega odnosa z njim, kakršen je med očetom in sinom. Bog ostaja popolnoma izven in onkraj vsake ustvarjene resničnosti. Je najvišji in popolnoma drugi. Velika težava, če stvar opazimo tudi pri kakem profesorju teologije. Z razmišljanjem o izjemnosti krščanstva nadaljujemo v še enem zapisu.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas