Spolnjevanje zapovedi

Misel na 6. velikonočno nedeljo

Gospod se še vedno poslavlja od svojih apostolov in jih uči pomembnih naukov, kmalu bomo namreč praznovali njegov vnebohod. Najprej jih uči, kako je ubogljivost ali poslušnost največji in najtrdnejši dokaz ljubezni do njega, kakor konec koncev vselej velja tudi v odnosu otrok do staršev. Današnji človek si domišlja, da je v resnici svoboden samo, če nad njim ni nobene avtoritete in, četudi bi slednja bila, da slednji ni poslušen v tistih rečeh, kjer bi bil dolžan. 

Tako je že nekaj časa sodobni katoliški kristjan, ne samo vernik, temveč tudi posvečeni, prepričan, da je pravo krščanstvo v tem, da si katolik »a la carte«, torej tak, ki si izbira, česa se bo držal in česa ne. Zasledil sem tudi, da se je kdo poimenoval kot liberalni katolik, četudi zadevi nikakor ne gresta skupaj, pa se je treba na koncu odločiti za eno ali drugo. Praktično vedno pa se v teh primerih izkaže, da ostane ogromno liberalnega, praktično nič pa katoliškega. Gre za zmoto historicizma, ko se zavrača preteklo, češ da je novo vselej bolje, zameša pa se tisto, kar je začasno, minljivo in spremenljivo s tistim, kar je večno in stalno, zato pa bistveno. Vse bi moralo biti samo moderno, beseda, ki v sebi vsebuje »modo hodierno«, kakor je lepo pojasnil liturgist, msgr. Nicola Bux, kar pomeni, da bi morali delati vse na sodobni način. Po tem prepričanju naj bi se tudi človek bistveno spreminjal, torej v samem svojem bistvu, zato pa naj nekateri zakoni in načela ne bi bila stalna, temveč se morajo spremeniti. Tudi nauk Cerkve naj bi se tako spreminjal in moderniziral, v nekem smislu evolucije, češ da je sedaj vse drugače. Kakor da Cerkve ne bi ustanovil sam Božji Sin, ampak samo neki človek, modri ustanovitelj. 

Če je temu tako, potem je katoliška vera seveda brez pomena, je samo neka folklora, ki malo poboža neka čustva, ni pa resnična. Kar je res oz. še bolj, odgovore na poslednja človekova vprašanja, nam daje znanost, ne vera. Tako da je znanost resnična, vera pa ti nudi dobro počutje in nič več kot to. Vstajenje od mrtvih je tako brezvezno, kakor tudi vnebohod in vse takšne reči. Če se gre ali ne k zakramentom, je vseeno, tako ali tako je to samo neko druženje, neki družbeni konsenz, ni pa nekaj bistvenega za naše življenje. Molitev je izguba časa, zakramenti nimajo pomena, moralno življenje je zastarelo, ker so si slednje tako ali tako izmislili zlobni cerkveni voditelji, vsega naj ne bi razodel sam Bog in zato naj ne bi bilo večno. 

V redu, vse to lahko sprejmemo in je lahko vse skupaj samo neko božanje duše, sicer pa zatekanje k znanosti, ki bi naj imela odgovore čisto na vse. Vidimo pa, kakšne težave ima že z odgovor na neki naravni virus, kakšne težave ima šele z odgovorom na tisti virus, ki doleti vsakega človeka in ima stoodstotno umrljivost, imenuje pa se smrt. Ostaneta samo dve možnosti – ali je odgovor Jezus Kristus zaupal svoji Cerkvi in se lahko dokončno z vsem zlom borimo samo tako, da spoštujemo njen sveti in stalni nauk ter da se poslužujemo svetih zakramentov ter živimo bogato duhovno življenje, ali pa je to samo en tak lepi okrasek življenja, ne pa bistvena sestavina, ki ne sme motiti našega uživanja. Ob smrti pa naj bi tako ali tako bilo konec vsega. Potrebno si bo odgovoriti na ta vprašanja. In res, nič ne bo več enako kot prej – ne bi smelo biti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Očetova hiša

Misel na 5. velikonočno nedeljo

V zadnjih časih, mesecih in letih, smo večkrat slišali o tem, da naj bi naš skupni dom bila zemlja, kar pa ni v skladu s tem, kar poslušamo v Svetem pismu, še posebej s tem, kar poslušamo v evangeliju, kakor je z eno besedo označena celotna Nova zaveza. To nedeljo nam o našem pravem domu, nebesih, za katera je tudi bl. Slomšek dejal, da smo tam doma, spregovorita tako sam Gospod Jezus, kakor še prej apostol Peter, vemo, daje ta dom v videnju pred smrtjo videl tudi prvi mučenec, sveti diakon Štefan,ki je bil eden od sedmerih izbranih in posvečenih, lepo nam pa o nebeškem domu spregovori tudi apostol Pavel. Ravno nanj se lahko naslonimo, in sicer na to,kar nam govori v 2. Pismu Korinčanom (5,1-10), da ovržemo to zadevo o zemlji kot našem skupnem domu, saj je prav tako kot naše telo tudi ona »zemeljska hiša, ki je le šotor«. 

Sveti Pavel je vedel, o čem govori, saj je sam izdeloval šotore, tudi nam pa je zelo hitro jasno, kaj lahko naredi recimo s šotorom burja, za katero niti ni treba, da bi bila posebej močna, da bi uspela v svojem delu. Vse to nam je povedano, da bi se ne naslanjali na krhke in neobstojne reči, se ne nanje zanašali, si jih ne postavljali za končni cilj, ampak bi slednjega postavili drugam, v tisto hišo, ki je večna, to pa je Očetova hiša. 

Delček te Očetove hiše pa imamo že tu na zemlji, saj je Kristus na apostolskih temeljih postavil zgradbo Cerkve, o kateri lepo spregovori apostol Peter kot o zgradbi, sezidani iz živih kamnov. Rekel sem, da je to mali delček Cerkve, saj je ta vidna Cerkev, pa še te ne vidimo povsem, bodisi zaradi tega, ker ta staja, če se poslužimo podobe 10. Poglavja Janezovega evangelija, obsega ves svet, bodisi zato, ker skoraj vedno gledamo vse preveč s človeškimi očmi tudi na ta zemeljski del ali delček Cerkve, pa vidimo samo razpoke na njeni fasadi, ker gledamo na človeške napake njenih živih kamnov. Te napake seveda iz posameznih napravimo za univerzalne, kar pa ni prav in ne gre nikdar posploševati, četudi je seveda na tiste objektivne napake in javne grehe ter zmote potrebno opozarjati, tudi zato, ker je to duhovno delo usmiljenja oz. bratske ljubezni. 

Treba pa se je zavedati, da nam je bivališče v nebeški zgradbi že pripravljeno, od nas pa je, ko smo tu na zemlji, odvisno, ali bomo kdaj prevzeli ključe tega bivališča. Učenci so še vedno v določeni meri gledali človeško, zato so se tudi plašili in vznemirjali, češ kaj bodo sedaj, ko pa Jezus gre k Očetu, tako namreč napoveduje svoj vnebohod, a jih spomni, da bo na skrivnosten, a resnično in bistveno še vedno navzoč na zemlji. Po Svetem Duhu je namreč z nami vse dni do konca sveta, in sicer ne samo duhovno, temveč prav bistveno, ne samo resnično. Kristus je po Svetem Duhu namreč navzoč v svetih zakramentih, in sicer zato, ker je Bog, kar poudarja z besedami, da moramo verjeti vanj, kakor verujemo v Očeta. 

Vera, o kateri govori, ni samo človeško zaupanje in zaupljivost, temveč je precej več kot to. Človeško zaupanje in zaupljivost se dotikata samo končnih in minljivih stvari, še tako pa ne bi zaupali vsem in vsemu, določena pazljivost v tej smeri je celo na mestu. Vera, o kateri govori Jezus, pa se odpira onkraj tega obzorja k večnemu, vendar pa spet ne sme biti samo človeška, saj je človeška vera kakor lončene posode, kot nas opominja sv. Pavel. Na to človeško vero mora vedno prihajati tudi Božja milost, tista posvečujoča, ki jo pa dobimo zgolj in samo po svetih zakramentih.

Za začetek je potreben sveti krst potem pa zakrament pokore, sveta spoved po domače, ki jo cerkveni očetje pravilno imenujejo drugi krst. Pri tem zakramentu pa ne govorimo duhovniku, temveč Kristusu samemu, kateremu je duhovnik, vsak veljavno posvečeni duhovnik, orodje, da pride do skesanega človeka, kakor je slednji orodje tudi skesanemu človeku, da pride do Kristusa oz. vse Sv. Trojice, do Boga samega. Ponižnost in skesanost se kaže v naši sposobnosti globoke»samokritičnosti« svojega življenja glede na Božjo voljo, ki nam je razodeta v Svetem pismu in svetem izročilu, zadeva pa naše življenje v mislih, besedah in dejanjih. 

Da ne bo potem, ko bomo imeli spet prosti dostop do zakramentov, v Sloveniji se je to pravkar zgodilo, vse po starem, ko bi hodili veselo k svetemu obhajilu, ne da bi za to pripravili tisto hišo, ki bi naj bila svetišče Sv. Duha, naše telo. Tudi slednje je torej v določeni meri tudi že Očetova hiša in ni vseeno, kako z njo ravnamo na vseh prej omenjenih ravneh. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Vrata v nebesa

Misel na 4. velikonočno nedeljo

4. velikonočno nedeljo imenujemo tudi »nedeljo Dobrega Pastirja«, kako je Gospod Jezus Kristus označen v 10. Poglavju Janezovega evangelija, navadno pa se na to nedeljo moli za nove duhovne poklice in za svetost ter stanovitnost poklicanih. Ko pa govorimo o začetku tega poglavja Janezovega evangelija, imamo še en pomemben simbol, ki je simbol vrat. 

Vedno imamo neke razdelitve, oddelitve, prav vrata pa so tista, skozi katera prestopimo prag v neko

drugo resničnost. Že v hišo normalno vstopimo skoznje, tat pa seveda raje poišče drug vhod ali pa vrata vlomi. Če bi sami lazili skozi okno v hišo ali stanovanje, bi izpadli vsaj čudno, če nas že ne bi kdo imel za tatove, ker pač ne bi šli normalno skozi vrata. V svetišče tudi vstopamo skozi vrata in imamo ta privilegij samo od Kristusa naprej, saj prej ljudstvo nikdar ni imelo vstopa v samo svetišče, krščanstvo pa je prineslo ne samo to, da lahko vstopi, temveč se celo pričakuje, da vstopi čim pogosteje v svetišče. Govorimo torej o ločnici med posvetnim in svetim, ko iz ene resničnosti stopimo skozi vrata v drugo. 

Ne bomo se sicer preveč s tem ukvarjali, a je dandanes prišlo do precejšnjega zabrisanja ločnice med eno in drugo resničnostjo, kar seveda ni prav. Podobno sicer velja tudi v samem svetišču, kjer imamo ločnico, kakor je bilo v templju, med svetim in presvetim, ki je t.i. prezbiterij ali »sanctuarium«, kakor je še druga označba. Tako pridemo do same ovčje staje, ki je bila na Bližnjem Vzhodu dobro ograjeni prostor, ki je varoval drobnico, kjer ima simbolno ovca dobro konotacijo, koza ali kozel pa slabo. Vseeno pa so se živali, kakor je razvidno tudi iz evangelija, skozi sezono pasle skupaj, na koncu pa jih je pastir ločil na ene in druge. Staja je tako podoba Kristusove Cerkve, v katero ni drugega vstopa, kakor samo skozi Kristusa, torej po svetem krstu oz. sveti birmi, če bi bili sicer veljavno krščeni, a ne bi bili del katoliške Cerkve, saj govori Dobri Pastir sam, da ima še druge ovce, ki niso del te staje, a želi, da bi bili. Tu seveda misli na vse ljudi, ker je odrešenje namenjeno vsem, a je dar potrebno sprejeti. 

Kristus pa je tudi vrata v večnost, v nebesa, ki so, kakor je povedano že na samem začetku, ločena od zemlje, a je potrebno skozi vrata, vemo pa, da so po človekovem padcu slednja bila zaprta in zastražena. Samo po Kristusu tako pridemo v raj. »Vrata nebeška« pa po pravici pravimo tudi njegovi deviški Materi Mariji, ki jo bomo v tem mesecu še posebej slavili. Ona je tista, ki nas vodi k edinim pravim vratom, vendar pa vemo, da nam odpira poti, kjer so zaprte oz. nam pokaže, da obstaja vselej še možnost, dokler živimo na tem svetu, dokler dihamo, kakor nam je dejal sv. Avguštin. 

Izven Cerkve torej ni rešitve, kakor pravi pravilo, saj četudi bi se kdo rešil, se to vselej zgodi po Cerkvi in po Kristusu, le da to ni redni način, ampak izredni. Samo Bog ve za tiste, ki se rešijo po tej poti. Torej ne samo po Kristusu, ampak tudi po njegovi Cerkvi, saj vemo, da ne more biti glave brez telesa. Misijonska dejavnost vseh članov oz., še bolje, členov Cerkve, je še kako pomembna, zato je treba svojo vero tudi kazati, najpomembneje, a tudi o njej govoriti, jo oznanjati. Tako se vračamo k pomembnosti tega prostora ali zgradbe, kjer so ovce. Seveda moramo paziti, da na Cerkev gledamo v celoti, kjer je nevidni del slednje še precej večji in številčnejši od vidnega dela, a vendar je vidnost ključnega pomena. Zato imamo papeža in škofe, ki so nasledniki apostolov in zato največji pastirji, ki nam jih Gospod daje, zato pa imajo tudi pastirsko škofovsko palico, potem pa imamo še duhovnike, ki s(m)o pastirji na bolj lokalni ravni, po župnijah, svetiščih in drugih cerkvenih resničnostih. Vsi seveda morajo in moramo slediti pravemu pastirju. 

A ko govorimo o vratih, je zlasti pomembno, da s(m)o posvečeni varuhi in delivci sredstev odrešenja, ki so pa sveti zakramenti. Zakramenti so Kristus sam in so vrata do nebes, ker po njih lahko prejmemo Božjo milost, seveda ob ustrezni pripravljenosti. V tem času zato goreče molimo, prosimo, se postimo, se mrtvičimo in zadoščujmo, da bi lahko čim prej spet imeli normalen dostop do zakramentov, naredimo čim več, da jih bomo dostojno in vredno prejemali, kakor tudi molimo za svetost in stanovitnost vseh pastirjev.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Mi pa smo mislili

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Poslušamo odlomek, ki ga tradicionalno poslušamo na velikonočni ponedeljek, ko »gremo v Emavs«, kar pomeni obisk sorodnikov, da bi jim voščili. Letos je bil ta obisk v precejšnji meri okrnjen. Vredno je morda poudariti prav to, kako prazniki, pa seveda še prej nedelje, ne smejo biti samo neka čustva in samo neko skupno zbiranje, ker sicer od vsega skupaj ne ostane nič, ko nam je to druženje odvzeto. Pa četudi ne bi bilo te virusne krize in kar spada zraven, vseeno tovrstno pojmovanje in tolmačenje vere nasploh, ne samo našega bogoslužja, praznovanja, nedelj in praznikov, nima prav nič kaj povedati ali ponuditi. Pride huda preizkušnja in ostanemo prazni ter nemi. 

Znanost se sicer ponuja kot tista, ki ima odgovor prav na vse, a so si potem znanstveniki kontradiktorni, protislovni in še ne vem kaj, napovedujejo prihodnost, pa se potem še zdaleč ne zgodi tisto, kar napovedujejo. Tiste presežne odgovore bi naj nam dala vera, ampak temu dandanes ni tako, ker je znanost resnična, vera pa je namenjena dobremu počutju. 

Tako smo podobni učencema, ki ob hudem pripetljaju ostaneta popolnoma razočarana, na robu obupa, če že ne silita preko tega roba, saj ta Jezus iz Nazareta po človeški plati ni izpolnil tistega, kar sta pričakovala onadva in kar so vsi pričakovali – končno osvoboditev iz jarma suženjstva, v tem primeru rimske nadvlade. Morda se je nekaterim ta nevojaška Jezusova rešitev, ki jo je ponujal še boljša v tej smeri, ki jo opažamo tudi danes, da od tistih, ki so mu sledili, ne bi zahtevala nobenega posebnega truda. Konec koncev je s čudeži ta veliki človek celo dokazal, da bi lahko samo tlesknil in bi se zgodilo podobno kot nekoč z Egipčani. A se to ni zgodilo. 

In tako se vrši življenje sodobnega katoliškega vernika, po možnosti nedeljnika. Če se pride k sveti maši samo zato, da se imamo tam »fajn«, sicer pa se ne dogaja nič drugega kot neke vrste razlaganje pisem in lomljenje kruha, se seveda ni nič zgodilo, zlasti v njegovi notranjosti. Bilo je neko druženje, neko človeško opravilo, malo »mi se imamo radi«, potem pa se vrnemo v svoj sivi in žalostni vsakdan. Morda smo šli celo k sveti maši samo zato, da malo bežimo od tega. Ampak potemtakem niti ni tako pomembno, kam bežimo. Zato bo moj faran peljal ženo k maši, sam pa šel v sosednjo vas po kruh in v bar na kavico, ker itak ni važno, če gre k maši ali ne. Pravijo, da je tako ali tako dober mož, četudi ne mara za sveto mašo, molitev in tako naprej, v garaži pa ima oltarček posvečen določenemu predsedniku, umrlem pred 40-imi leti. 

Učenca sta sicer bežala od Jeruzalema, kar delamo tudi mi, da bežimo od vsega, kar je težko in boleče, a kaj ko je Jeruzalem z vso svojo krvavo dramo prišel za njima v kakih 11 kilometrov oddaljeni trg Emavs. Tako tudi nas preganjajo vse te reči, ker še niso poveličane, še niso odrešene. Pa tega ne more rešiti noben človeški terapevt ali zdravnik, ker je to na koncu bolezen duše, to lahko reši samo Božji zdravnik Jezus Kristus, a tega ne more storiti brez naše privolitve, brez našega odgovora. Ta naš odgovor pa je v žrtvi samega sebe, v darovanju svojega življenja tistemu, ki je daroval za vse nas svoje življenje, pa čeprav mu ni bilo treba. Ljubezen je v požrtvovalnosti in odpovedi samemu sebi in svoji volji, v žrtvovanju te svoje volje v korist drugega, a zaradi Jezusa. Brez njega namreč ta žrtev nima smisla, je prazna. 

In zato vse naše skakanje, kolovratenje, kričanje in še ne vem kaj, kar se dandanes dela pri svetih mašah ne bo pomagalo prav nič, dokler ne bomo spoznali, da sveta maša ni samo razlaga pisma in lomljenje kruha, temveč je to vzpon s križem na Kalvarijo, z vsemi udarci, zasramovanjem in trpljenjem, smrt na Kalvariji, ki je odrešenje in poveličanje, ter sestop s te gore, a napolnjeni in odrešeni. Ne gre za virtualno žrtev svojega življenja, ampak za dejansko in ne gre samo za telesno žrtev, temveč za duhovno žrtev, saj nima nihče večje ljubezni kot ta, ki da svojo dušo za svoje, kakor nam v izvirniku pove Gospod Jezus po evangelistu Janezu. Zato virtualnih maš nimamo samo prek takšnih in drugačnih ekranov, ampak jih imamo pogosto po župnijah, kakor imamo tudi virtualne naše medsebojne odnose. Prav to je opozoril tudi sveti oče.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Veruj in to povej svetu!

Misel na Belo nedeljo

Na Veliko noč samo smo se ozrli na zakrknjenost srca, ki pušča preveč prostora svojim lastnim razumarskim fantazijam, zato pa je mnogim tako težko verovati. Ugotovimo, da tista ovira ni Bog, temveč je človek sam sebi največja ovira, in sicer prav tedaj, ko se ne zaveda svoje majhnosti in krhkosti, ko se torej ne opira na neskončno večje in trdnejše temelje. Tako pride kak izredni dogodek in človeka takoj premaga strah, medtem ko je še malo prej bil najvažnejši in najpogumnejši na svetu, nekako tako so se znašli apostoli, brez Tomaža, ki so se zaklenili v strahu pred Judi, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ob vseh dogodkih bi namreč, po njihovem prepričanju, kaj lahko prišlo do preganjanja. 

Ker pa naključij ni, so apostoli podobni nam danes, ki se prav tako bojimo in se zapiramo v nekem

strahu – če pustimo, da nam je v določeni meri to tudi ukazano in naročeno, pa pač ubogamo, a bolj ciljamo na drugačne vrste zapiranje, na tisto, ko se človek zapre vase, v svoj svet, ki si ga zgradi iz nekih paranoičnih strašnih predstav in fantazij. Določene tovrstne predstave so se sicer vrtele v glavi tudi Gospodovim učenkam, vendar je treba tudi reči, da se one niso razbežale, temveč so mu sledile vse do križa in še naprej do pokopa. 

Skratka, v dvorani zadnje večerje se zgodi izredni poseg Božjega veličastva in milosti in kakor je malo prej Božja moč odvalila kamen z groba, tako sedaj ne prodre samo skozi zaprta vrata dvorane, temveč tudi skozi zaprta vrata človekovega srca, če tako hoče. Kot rečeno, pa je to izredni poseg, redno tega Bog ne počne, vendar pa tu potrebuje priče za največji čudež, ki je vstajenje. Učenci se seveda razveselijo oz. se vzradostijo, saj edino Božja navzočnost v naša srca prinaša pravo veselje, ki ni samo človeško čutenje in lepa čustva. Gospod jih sicer pozdravi z običajnim judovskim pozdravom, vendar pa ima sedaj vse skupaj čisto drugačen pomen, saj je on, Božji Sin, tisti, ki prinaša vselej pravi mir v naša srca, zato je sprožena ta radost, o kateri smo pravkar govorili. Gospod želi, da se učenci, vsi po vrsti, dotaknejo njegovih ran, tako da ni nič čudnega, če je to hotel tudi apostol Tomaž, ki ga tam ni bilo, saj je to bilo nekaj potrebnega za njihovo trdno prepričanje in nazadnje vero, kar je Gospod vedel. 

Prikazal se je torej še enkrat, ker je on začetek in konec oz. še bolj vir in vrhunec vsega, zato pride prvi in osmi dan, da pokaže, kako iz njega vse izvira in se vanj vse izteka. Tudi nam sporoča, kako je on Gospodar zgodovine in našega časa, nobena kruta usoda ali zlo mu nič ne moreta, ker on lahko še tako veliko tragiko obrne v dobro, obrne v še večjo Božjo slavo. Ko pa človek spozna ta dejstva, ko se mu razodene Božje veličastvo in v njem več ni ovir za priznanje vsega tega, ostane brez pravih besed, lahko samo zavzdihne: »Moj Gospod in moj Bog!« 

To je torej vsa velikonočna drama, ki smo ji priča vsakokrat pri sveti maši, kjer se izvrši prav Kristusova krvava žrtev, nato pa se nam ob povzdigovanju prikaže kakor učencem, s poveličanimi ranami svojega trpljenja in smrti – če smo seveda tam, pa ne le fizično, ampak res v celoti. Zato nismo Tomaži samo tedaj, ko nismo fizično prisotni pri (nedeljski) sveti maši, ker je to samo vrh ledene gore, temveč je ta »biti z njim« vprašanje vsega kristjanovega življenja. Kot smo namreč videli, vstalega Kristusa štiri stene, mišljeno tako in drugače, ne ujamejo. Žal pa je današnji kristjan zmotno prepričan ravno v to, da je Kristus ujet in omejen samo med zidove cerkve in da ga ne pošilja, da bi sveto mašo, torej celotno velikonočno skrivnost, po kateri se tema čudežno spremeni v največjo svetlobo, ponesel v svet. Samo pripravljeno srce pri sveti maši in drugače razume tamkajšnje sporočilo velikega četrtka, ki je v tem, da je treba Kristusovo žrtev ponesti v svet, začenši pri vseh, ki so del našega življenja. Četudi učenci sami fizično tako niso bili navzoči pod Kristusovim križem, kjer je bilo njihovo mesto, tako Gospod v svoji vsemogočnosti poskrbi, da to lahko še vedno storijo. Prav to pa omogoča tudi vsem nam, ko se nam daje v svetih zakramentih, posebej v sveti pokori in sveti maši.

Objavljeno v tedniku Novi glas