Skupnost in občestvo

Misel na 23. Nedeljo med letom

Na angelsko nedeljo ob evangeljskem odlomku razmišljamo o skupnosti in občestvu. Razloček je potreben, saj je eno cerkvena skupnost ali skupnost verujočih, drugo pa je potem občestvo svetih, ki ga izpovedujemo v veroizpovedi ob nedeljah in slovesnih praznikih, kadar molimo veroizpoved. Oboje je premalo v zavesti današnjih kristjanov, saj se pojmujemo preveč osamljeno in individualistično, ne pa kot del neke skupnosti in nekega občestva. 

Brat je namreč tisti, ki z nami deli isto vero, a je lahko v zmoti ali pa pade na poti zveličanja, zato je včasih potrebno nekoga posvariti, da bi se vrnil na pravo pot. To je celo eno od duhovnih del usmiljenja oz. bratske ljubezni, na katera pa radi pozabljamo, misleč da so pomembna samo telesna dela. Deformacija sveta, v katerem živimo. Imamo namreč, kakor smo imeli priložnost razmišljati prejšnjo nedeljo, dve vrsti življenja – zemeljsko in Božje življenje, kakor tudi pravimo posvečujoči milosti. Zemeljsko življenje vsakdo dobi po svojih starših, a še zdaleč slednje ni zgolj materialno, temveč vsakdo po starših dobi tudi neumrljivo dušo. Božje življenje dobimo pri svetem krstu. Potem je pa vprašanje, na koga ali kaj to dušo usmerjamo in navezujemo. Kakor je zadnjič povedal Gospod Jezus, je pridobljena šele tedaj, ko se izgubi v njem. 

Ljudje namreč radi zamenjujemo sredstva in cilje, pa dušo raje navezujemo na tisto in tiste, ki bi morali biti sredstva. Konec koncev je tudi naš bližnji sredstvo, saj po njem služimo Kristusu, ki je naš cilj. A vrnimo se k tokratnemu. Zelo pomembno, celo ključno je, da smo resnični bratje in sestre v Kristusu, saj smo vsi udje enega in istega telesa, kakor nas opozarja apostol Pavel. Sveti papež Janez Pavel II. nas, ko razglablja o Kajnu in Abelu, prav tako opozarja, kako smo vselej varuhi svojega brata, da se te odgovornosti ne moremo znebiti. Ni nam zato vseeno, kako živi naš brat, ker mu želimo, da se zveliča. Skrbi nas njegova večna usoda. Druga pomembna stvar pa je, kot smo dejali, občestvo svetih. 

Gre za zavest, da smo neprestano v posebni duhovni navzočnosti Boga, Marije, angelov in svetnikov ter blaženih. Angelska nedelja nas opozarja na naše posebne prijatelje, angele varuhe. Slednje Bog lepo naklanja vsakemu, potem vsaki družini, novo posvečenemu, državi in tako naprej po podobnem načelu. Občestvo svetih je na skrivnostni način resnično navzoče pri sveti maši in svetih zakramentih, vendar je pomembna tudi njegova  stalna duhovna navzočnost. Lepo in potrebno je, da vsakdo moli sam, a še pomembneje je, da moli skupaj z drugimi, kjer nikakor ni mišljeno ločevanje med tem, da se moli v cerkvi in tem, da se moli drugod. Oboje se ne izključuje, še več, dejali bi, da drugo zares ne more obstajati brez prvega, saj gre za nadaljevanje svete maše v življenju. Poleg molitve sta seveda zraven še orodji askeze in miloščine, torej bratske ljubezni. Skupna molitev je učinkovitejša od osebne, molitev v občestvu celotne Cerkve, torej pri svetih zakramentih pa je najbolj učinkovita, še zlasti pri sveti maši.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ognjeni zublji in menjava paradigme

Skozi drugačno prizmo (29)

V preteklih dneh smo vsi videli požar v še eni od izrednih gotskih katedral v Franciji, tisti v Nantesu. Zelo viden napad je to ne samo na krščanstvo kot takšno, ampak na same korenine Evrope, na katoliško kulturo. V letu 2019 je bilo takšnih in drugačnih protikrščanskih dejanj dokumentiranih vsaj 286, od tega se je eno znano zgodilo v Trstu na Veliko noč, kakor je najbrž znano, a smo že pozabili. 

Kako je z vsem tem v Franciji, nam najbolj izčrpno poroča stran christianofobie.fr, katere zemljevid pa je bil takoj deležen ne samo velike pozornosti, temveč je bila temu na najbolj znanem socialnem omrežju takoj prilepljena priponka s “preverbo dejstev”. Veliko ljudi je namreč zadevo pogledalo, kar je očitno nekatere motilo, saj naj bi se ne dogajalo nič posebnega. Stran je sicer zelo ažurna in napade razvršča po kategorijah: kriminalni zažig, vandalizem, umor ali napad, tatvina, atentat, odstranitev. Naj povemo, da je samo v prvi polovici tega leta prišlo v Franciji do kar 54 tovrstnih dokumentiranih dejanj. 

Zdaj pa gremo na zanimive misli Giannija Silvestrija, ki pravi, da gre za zadevo, ki se vleče že desetletja, je pa znak protikrščanske miselnosti, ki seveda ni tuja niti, kakor smo videli, našim krajem, pa naj govorimo o FJK ali Sloveniji. Silvestri našteje nekaj dejstev, ki veljajo za Zahod: 1. Vere se več ne sprejema kot luč življenja, ampak se v imenu neke “laičnosti” hoče ugasiti tisto luč, ki je stoletja vodila Evropo in je ni naredila samo veliko, ampak edinstveno med celinami sveta; 2. Preganjanih kristjanov, bodisi fizično bodisi kulturno preganjanih, se ne ščiti – zgraža se nad vsem, od polarnih medvedov do čebel, vlada pa neverjetna tišina glede preštevilnih preganjanih kristjanov, zlasti na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Aziji; 3. Ne ščitijo se torej niti cerkve, saj je strogo varovanje rezervirano za novega boga ali bogove. No, izjeme so, seveda, saj se, recimo, v Rimu strogo varujejo glavne bazilike in cerkve, drugod po državi pa se tudi najde ponekod strožje varovanje. 

Ko se pa glede Francije vprašamo o tem, kdo zažiga cerkve, le stežka ne bi pomislili na protikatoliško, ne le protikrščansko, razpoloženje, saj v teh primerih ne prihaja do kraj ali tatvin. Zelo nas lahko skrbi, ker bi lahko kmalu podobne zadeve videli tudi pri nas, glede na to, kar se dogaja tudi v ZDA. V Sloveniji se je tudi že zgodilo kaj v tej smeri, če govorimo o uničevanju znamenj, kipov ali o mazaških dejanjih. Dejstvo je, da povsod vladata moralna dekadenca, degeneriranost. Pred tem si radi zatiskamo oči, vendar bomo morali to dejstvo najprej zavestno sprejeti. Potem pa bomo morali prenehati svojo ravnodušnost do naslednjih reči, ki bi nam morale biti svete: do naše katoliške vere, naše zgodovine, naše kulturne dediščine v materialnem ali nematerialnem smislu in naše civilizacije. Ta civilizacija je krščanska, pravzaprav katoliška. Dejstvo je, da, če se ji bomo odpovedali, bo to zamenjala druga civilizacija oz. civilizacija drugih. 

Ta t. i. laicizem pušča za seboj veliko praznino, praznino načel in vrednot, vendar pa je vsaka praznina usmerjena k zapolnitvi, dolgo časa ne obstane. Kako je z našimi cerkvami, vidimo. V drugih deželah že na veliko zapirajo, prodajajo, rušijo in zažigajo cerkve, pri nas sicer še ne, je pa dejstvo, da jih je precej v žalostnem stanju ali pa jih je izredno težko vzdrževati ali obnavljati. Čedalje težje. Vemo, kaj se gradi namesto njih, in sicer v mestih in krajih, kjer teh stavb prej ne samo ni bilo, ampak si nihče ni niti zdaleč mislil, da bodo – govorimo o mošejah. Kdo bo v prihodnosti še lahko varoval, v vseh ozirih, naše cerkve? Za državne vrhove se to ne zdi verjetno, tistih nekaj pokoronskih kristjanov, ki še hodimo v cerkev, pa dolgo več ne bomo zmogli. Kaj, če bo potrebno privatno plačevati še varovanje naših cerkva? 

Ti primeri iz tujih držav so zelo hudi, pa če govorimo o Franciji, ZDA ali še kateri drugi državi. Opozarjajo nas, da ne gre le za usodo stavb, ampak za usodo naše civilizacije, torej nas samih. Kultura spoštovanja in sodelovanja je zrastla iz krščanske bratske povezanosti, ne od drugod. Bolj ko bo ta vera usihala, manj bo te t. i. evropske ali zahodne kulture, česar pa mnogi nočejo razumeti. V Nantesu so katedralo zidali 450 let, potrebno je precej malo, da se to uniči. Zdi se, da je Zahod izgubil ne samo svojo dušo, ampak razloge za življenje, za boj, za obrambo svoje zgodovine, zgodovinskega spomina in zavesti, o čemer napadi v ZDA zgovorno pričajo. S Silvestrijem se strinjamo, da se lahko naučimo nekaj pomembnega: brezbrižnost večine je tista, ki dopušča uničevanje s strani manjšine. Sv. Avguštin pa pravi, da se je zlo razpaslo tam, kjer dobri niso naredili dovolj, da bi se mu zoperstavili. Corruptio optimi pessima.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Skala vere za trdne korake

Misel na 19. Nedeljo med letom

Nadaljujemo s 14. poglavjem Matejevega evangelija, kjer po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom). 

Mar nimamo tudi danes podobnih težav? Mislimo, da ko bomo dobila »kruha in iger«, da bo poskrbljeno za vse, tisti, ki bi poskrbel za to in samo za to, pa je pravi voditelj. Ob zaprtju v domove smo se po eni strani sicer nekaterih reči obvarovali, a na dan so skočile druge težave, ki so tlele pod pepelom. Prijateljica, ki dela na tem področju, me je opozorila, kako zelo je poskočilo število ločitev, in sicer na geografskem področju, kjer dela, za več kot petdeset odstotkov. Tem ljudem najbrž ni manjkalo telesne hrane, najbrž niti sodobnih udobnosti, kakor najbrž niti elektronskih pripomočkov. Ko so bili prisiljeni živeti bolj skupaj, pa je počilo. 

V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti. 

Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dajte jim vi jesti

Stavek, ki smo ga izbrali za naslov, kaže na nekaj, kar bi morala biti skorajda dolžnost kristjana, sploh danes. Vsaj v delu sveta, kjer živimo, ni velikih težav s tem, da ne bi imeli tiste telesne hrane, težko pomanjkanje pa trpimo v duhovnem oziru. Molitev 'Oče naš' ima v sebi vse bistvene prošnje, ena od njih pa je prošnja po hrani, za katero še danes, kakor mi je povedal strokovnjak, Judje uporabljajo besedo »kruh«.

 

Dobro pa si je pogledati izvirnik, da bi vedeli, za kakšen kruh tu pravzaprav gre, saj je v izvirniku

označen kot »nadnaravni«, prav tako pa tudi v staro cerkveni slovanščini, ki se jo uporablja tako za bizantinsko kot za latinsko liturgijo. Ne gre torej za navadno hrano, ampak za nadnaravno hrano. Navadno hrano lahko ljudem da marsikdo, nadnaravne pa ne. Kristus je tisti, ki jo ne samo daje, ampak on je ta hrana. Pri naročilu iz naslova gre najprej za preizkus vere učencev, da bi se spomnili svojega dostojanstva, ki ga imajo kot najtesnejši Gospodovi sodelavci, a gre tudi za napoved tega, kar bodo delali oni in njihovi nasledniki, torej škofje in duhovniki. Pri ponovitvi zlate maše je g. Tone Ličan v Hrušici spomnil na besede sv. Gregorja, da se moramo kristjani spominjati svojega dostojanstva, saj nosimo po krstu Kristusovo ime. Res je, krst je glavni in osnovni zakrament, je pa usmerjen v vir in vrhunec vsega, ki pa je sveta evharistija. 

Krščeni smo za sveto evharistijo, a ni dovolj, da jo uživamo samo mi, ampak imamo nalogo do nebeške hrane pripeljati še druge. Res je, posvečeni smo tisti, ki v moči Svetega Duha »proizvajamo« nadnaravno hrano in jo delimo, vendar je res tudi nekaj drugega. V izvirniku je na koncu svete maše rečeno: »Pojdite, poslana je!« Namreč, sveta maša je poslana po nas v svet, pa seveda ne samo po mašniku. Maša je poslana po vseh, ki so se je udeležili. Zavest dostojanstva je seveda pomembna, a nič ne zaleže, če jo zadržujemo le zase, pa nas bolj malo zanima, da bi ga prejeli ali obnovili, ker so nanj pozabili, še drugi. 

Hrana tega sveta ni dovolj, človeku je potrebna nebeška hrana. In potrebno je zanjo pripraviti svoje telo oz. dovoliti Bogu, da nam ga pripravi: »Telo si mi pripravil!«Pripravil nam je seveda Kristusovo Telo, a Bog, če mu dovolimo, pripravi tudi naše telo za uživanje Svetega Rešnjega. Samo tako ta nebeška hrana prodre v naše globine. Sveta evharistija je tesno povezana s sveto pokoro, ki jo sveti očetje imenujejo drugi krst. Naše telo mora seveda biti pripravljeno tudi tako, da smo primerno urejeni, na kar je v poletnih dneh treba opozoriti. Posvečeni nasledniki apostolov, torej škofje in duhovniki (v pravem pomenu so seveda nasledniki škofje) priskrbimo v stvarnem smislu nebeško hrano, posredno pa je naloga vseh kristjanov, da v sodelovanju s škofi in duhovniki prinašajo lačnemu svetu, lačnemu Kristusa, ta nadnaravni kruh.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

Zaklad, skrit na njivi srca

Misel na 17. Nedeljo med letom

Obhajamo t.i. »Krištofovo nedeljo«, ko se Bogu zahvaljujemo za blagoslov in varstvo na naših poteh, v znamenje te hvaležnosti pa darujemo za prevožene kilometre sredstva za naše misijonarje, da si lahko zagotovijo vozila za oznanjevanje evangelija v težkih razmerah. Neko pravilo, ki so nam ga predlagali misijonarji, je po en darovani cent na prevoženi kilometer. To je seveda predlog, vsakdo pa naj presodi sam. Sv. Janez Krizostom nam pravi, da nam hoče s prvima dvema tokratnima prilikama Gospod prikazati vrednost nebeškega kraljestva, a smo zadnjič ugotovili, da je nebeško kraljestvo Kristus sam. Kako neprecenljivo je torej imeti Kristusa! 

To ni neko posedovanje, ampak govorimo o neizmerni dragocenosti povezanosti in odnosa z njim. Slednjega niti kristjani, vključno s posvečenimi, ne znamo dovolj ceniti in ne bi torej nikdar bili pripravljeni zavreči vsega drugega v korist tega prijateljstva, vsaj po večini. Misijonarji nam na to nedeljo nekoliko trkajo na našo vest, v smislu vprašanja, koliko nas zanima to, da se širi Kristusov evangelij po svetu. Morda je vseeno lažje darovati za nekoga, ki je daleč stran, ni pa se tako enostavno za evangelij zavzemati v svojem okolju. 

Evangelij se sicer skrito, a vendarle, širi, kakor nam pravi zgoraj omenjeni cerkveni oče, vendar pa se pogosto zdi, da se zakopljemo v njivo kar kristjani sami. To delamo bodisi iz nekega sramu, strahu, morda pa zaradi konformizma ali zato, ker nočemo raniti čustev drugih z oznanjevanjem neprijetnih resnic in dejstev. Žal je tako, da se evangeljska v veliki večini ne skladajo z miselnostjo tega sveta. Ravno oni dan sem ponovno poslušal nekoga reči, da je vsega konec, ko enkrat človek za vedno zatisne oči. Žal to ni osamljeno prepričanje, še bolj žalostno pa je to, ker je to tej osebi dejal bratranec, ki je pravoslavni duhovnik. V teh primerih seveda na njivi življenja ni zakopan noben zaklad in se za te reči ne splača truditi.

Ponavljamo pa, da ne gre več za vprašanje, kaj bi bil ta zaklad ali biser, temveč gre za vprašanje, kdo je ta zaklad ali biser, ker gre za Jezusa Kristusa, živega Boga. Sv. Hieronim zato pravi, da nekdo ne skrije zaklada iz pohlepa v razmerju do drugih, marveč zato, ker spravi v svoje srce tistega, ki ga ljubi bolj kot vse drugo na svetu. Sicer misli ta naš rojak bolj na Gospoda samega, misli pa, kot pravi tudi na zaklad Svetega pisma, v vsakem primeru pa gre za zaklad, v katerem je vsa modrost in vednost (Kol 2,3). Če pa povežemo s tem, kar smo poslušali prejšnje nedelje, se splača zadevo skriti v njivo svojega srca, da bi tam rastlo, se krepilo in nas hranilo. Ko pa se nekdo nahrani, lahko da od tega kaj še drugim, tako ali drugače, kot smo dejali na začetku.    

Objavljeno v tedniku Novi glas