Sprejeti Božje kraljestvo in ga uresničiti

Misel na 3. nedeljo med letom

Čudovita berila so nam dana na to 3. nedeljo med letom. Razmišljamo lahko o življenjskih »velikih« vprašanjih ter o poslednjih človekovih rečeh, če gledamo odlomek iz 1. Pisma Korinčanom sv. apostola Pavla. Evangelist Marko se ne preveč ustavlja pri podrobnostih, ampak hitro prehaja med tistimi temeljnimi dogodki, da bi povedal bistveno. Tako imamo začetek javnega delovanja, kjer nam je povedano, ne da se je nekaj izpolnilo ali samo dopolnilo, temveč da je prišla polnost časov, zato pa vse od Gospodovega prihoda »v mesu«, kot temu pravijo sveti očetje, živimo v poslednjih časih. In res vlada tista napetost med že in še ne. Božje kraljestvo se namreč ni samo približalo, če gledamo izvirnik, ampak se je prav pričelo uresničevati, rasti, pač odvisno od odgovora poklicanih, ni pa seveda še njegove polnosti, ki bo nastopila ob koncu časov. 

Če torej stvar tako pogledamo, Kristusovo kraljevanje nikakor ni nekje drugje, v neki drugi dimenziji, samo v nebesih in samo v prihodnosti – sv. Marko nam jasno sporoča tisto, kar sv. Luka tudi ubesedi, da je Božje kraljestvo med nami. Kristus je torej kralj nad vsem, kar je, torej ima oblast tudi nad celotno družbo in nad vsakim posameznikom, vprašanje pa je, koliko se mu to priznava. Vsekakor ta post-krščanska družba tega dejstva ne priznava, saj je Kristusa in Boga nasploh pahnila karseda na obrobje, v zasebno sfero, če že ne ljudi prepričuje, da sploh ne obstajata. Oni dan sem poslušal čudovito okroglo mizo o t.i. srednjem veku, ki se mu seveda lepše in bolj upravičeno reče »kristjanstvo« iz latinske »Christianitas«, kakor nam je na fakulteti govoril tudi prof. dr. Ocvirk.  Jacques Le Goff, pred nekaj leti preminuli strokovnjak za to obdobje, je lepo dejal, kako bi takrat brez uspeha iskali, vsaj na splošno, eno moderno kategorijo človeka, med številnimi, ki so še danes navzoče, od prostitutk, morilcev itd. – ateista. Takratni človek je bil prepričan v to Božje kraljestvo, kakor tudi v obstoj pekla, zato ni bilo malo takšnih, ki so se kasneje v življenju, ko so obudili »Memento mori«, spreobrnili in spokorili, prav kakor vabi naš Gospod. 

Vabi pa še k nečemu, da se to namreč vidi. Da moramo verovati tako, če gledamo izvirnik, da temeljimo na evangeliju. Torej ne smemo imeti neke t.i. »osebne« vere, kakor se to razume danes, da si vse razlagamo malo po svoje in si tako prilagajamo, ampak sprejmemo vero tako, kakor nam je bila izročena. To nam je rečeno pravzaprav že na samem začetku Svetega pisma, da namreč ne začenjamo od sebe in pri sebi in postavimo sebe za središče, temveč je glavni Drugi, torej Bog, ki pa se nam je razodel v Jezusu Kristusu, slednji pa je postavil Sveto Cerkev. Cerkveni oče, sv. Vincencij Lerinški, je lepo dejal, da moramo verovati tisto, kar so »vedno, povsod in vsi verovali«. Sprejeti je torej treba cečotni paket, če temu tako rečemo, ne pa vzeti zadeve »a la carte«, kakor je tudi papež opozoril. Spreobrnjenje je to, da se odpremo Božjemu predlogu, ki se imenuje Božje kraljestvo, in ga v polnosti sprejmemo, ne pa da skušamo zadevo obrniti na glavo po svojih željah. Že res, da je treba z Bogom sodelovati in mora vsakdo dati tudi svoj doprinos, vendar so bili okviri že od vekomaj postavljeni in so meje, ki jih ne gre prestopiti, če si ne želimo škoditi.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Videti, poslušati in odgovoriti

Misel na 2. nedeljo med letom

Božični čas v tistem ožjem pomenu se je zaključil, seveda pa še ne povsem, saj še čakamo svečnico, zato tudi še do takrat pustimo jaslice in še zapojemo kako božično pesem, da se vzdušje ne bi povsem izgubilo, že kmalu pa se bo pričelo tisto resnejše obdobje posta, ki je priprava na velikonočne praznike. Janez Krstnik uresniči svoje poslanstvo, ko pokaže svojim učencem, kdo je odrešenik oz. Mesija, Kristus. To stori z znanimi besedami: »Glejte, Jagnje Božje!«. 

Če stvar povežemo z berilom apostola Pavla, ki nas poučuje, da je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, potem se to odvija vsakokrat pri sveti maši in smo mašniki podoba Janeza Krstnika, ko ljudem pokažemo Kristusa Odrešenika pod podobo kruha in prav tako vzkliknemo besede zadnjega starozaveznega preroka. Evangelist pa nam kaže še več, saj moj zavetnik in sam evangelist Janez nista samo videla Božje Jagnje, ampak sta se tudi sama odzvala. To je povabilo tudi vsem nam. Ker je jasno, da je potrebno tudi naše sodelovanje, da bi Gospoda pri sveti maši, pa tudi sicer, prepoznali, pa vendarle tudi to še ni dovolj, saj mu je potrebno slediti. 

Treba mu je, kakor vidimo, tudi odgovoriti. Vsakega od nas namreč Gospod sprašuje, kaj iščemo? Lepo nas je namreč nedeljo poprej opozoril isti evangelist Janez, da je od našega odnosa s Kristusom, s tem Božjim Jagnjetom odvisno, kakšni bomo do svojih bližnjih, a se še sami kristjani premalo tega zavedamo. Skratka, besedam morajo slediti dejanja, če vemo, kako je bilo s Herodom kasneje, ko je samo rad poslušal Janeza Krstnika, ni pa od tega prešel k dejanjem oz. se odvrnil od slabih dejanj. Kolikokrat si govorimo in fantaziramo, kako bi bilo dobro in lepo nekaj ukreniti na tej naši poti za Kristusom, pa ostane le pri tem. Najbrž se Janez spominja natančne ure svojega poklica tudi zato, ker je sam nanj odgovoril in šel do konca za Kristusom kot edini od apostolov – samo on je namreč stal pod križem. Tam je postal hkrati Marijin drugorojenec, če je Jezus njen prvorojenec, od človeških otrok pa prvorojenec še mnogih drugih, ki bi se potem zvrstili za njim. To je razplet pravzaprav tudi te božične zgodbe, ki doživi svoj epilog s križem in pod njim, naprej pa je seveda samo še posledica tega našega prerojenja. Bolj ko nam bo šlo za to, da bi bili v vse tesnejšem odnosu z Gospodom in z njegovo sveto Materjo, bolj bomo že sedaj prebivali z njima, ob koncu svojega zemeljskega življenja pa se bo samo vse skupaj premaknilo na večno raven, kjer bomo z Gospodom in nebeško Materjo iz obličja v obličje in večno. 

Seveda pa nas apostola učita tudi tega, da smo vsaki pozorni pri sveti maši na Gospodove besede in da mu izročamo sami sebe v daritev z vsem, kar smo in imamo v življenju, da bi prejemali milost in nebeški blagoslov. Kako lepo to izrazi prošnja duhovnika pri rimskem kanonu (1. Evharistična molitev), ko Gospoda prosi, naj našo daritev njegov sveti angel prinese na nebeški oltar pred Božje veličastvo, da bi mi prejeli polnost milosti in vsega nebeškega blagoslova. Tudi zato ni pomembno samo biti tam, ampak biti tam res polno, zavestno in dejansko (actuosa participatio), torej z dejanskim darovanjem sebe in svojega življenja. Žal pa je dejanska navzočnost le, če smo pri obredu samem, zato se s to virtualnostjo izgublja ravno bistvena dimenzija zakramentov, ki je resnična navzočnost, zato pa tudi resnična izmenjava darov med zemljo in nebesi, čeprav je način seveda skrivnosten.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Živeti v Bogu in iz Boga

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaustavimo ob besedah evangelista Janeza, ki nam jih pravi v svojem pismu (1 Jn 5,1-9), saj je prizor samega Jezusovega krsta precej znan. Apostol nam govori, kakšne prednosti nam prinaša vera v Jezusa Kristusa, kjer je predvsem važno to, da je vir prave bratske ljubezni, ki ni mogoča torej brez živega odnosa z Jezusom Kristusom, katerega začetek je prav sveti krst. V današnjih časih se zdi, kot da krst ne bi bil več bistven za človeka, za vsakega človeka, apostol pa nam govori ravno o tem, da je bistvenega pomena, ker sicer ne moremo biti ljudje v polnosti. Ne potrebujemo namreč zgolj telesnega rojstva, ampak potrebujemo tudi duhovno rojstvo, ki se pa udejanji po svetem krstu, četudi bi se lahko že prej zgodilo čisto na miselni ravni, ko neka oseba, ki sicer ni bila krščena kot otrok, spozna, da je Jezus Kristus obljubljeni odrešenik, učlovečen, da bi se mi odrešili suženjstva greha. 

Janez nam pravi, da je znamenje prave ljubezni do bližnjega naša ljubezen do Boga in spolnjevanje njegovih zapovedi. Ljubezen do bližnjega je nerazdružljiva z ljubeznijo do Boga, zato je pa lahko apostol zatrdil tudi obratno, da je namreč ljubezen do bližnjega znamenje ljubezni do Boga. Vendar pa se najdejo ljudje, ki pravijo, češ kako se da živeti tudi brez slednje, da se da živeti tudi samo 2. Tablo zapovedi, torej samo ljubezen do bližnjega – Janez pravi, da je to nepopolno življenje, da tak človek ne živi svoje duhovne dimenzije. V naši družbi smo še kako priča temu, da lahko nekateri sicer pomagajo bližnjemu, vendar pa po drugi strani preklinjajo Boga, ne spoštujejo Jezusa Kristusa, preganjajo verujoče vanj, ali se jim posmehujejo. Žal smo v naši družbi pogosto priča zaprtosti do Boga, ko se ne dopušča niti hipotetične možnosti te presežne dimenzije, ampak se vse to celo omalovažuje, velikokrat zavestno, žal pa je zadeva prešla že v neko narodno navado. Na ta način, ko se Boga in vere ne pusti vsaj pri miru, ampak se oboje preklinja, pa se žal kliče na sam narod prekletstvo namesto blagoslova. 

Podobno velja tudi za nespoštovanje Gospodovega dne, kjer žal dobimo tudi kristjane, ki jim je za nedeljo prav malo mar. Zakaj potem pravi apostol, da so Božje zapovedi lahke? Težak je vselej pravzaprav samo začetek, ko si pa enkrat človek privzgoji neke dobre navade, stvar ni več težka, vsaj na splošno. Kot je dejal pokojni psihoterapevt in prijatelj Bogdan Žorž, je potrebno namesto razvad pričeti delati na dobrih navadah in si jih privzgajati, potem slednje prevzamejo mesto razvad. Seveda zmaga nad svetom in torej privzgoja dobrih navad v zapovedih in prenehanje razvad ni dosegljivo z lastnimi močmi, temveč mora človek sodelovati z Božjo milostjo. Tu je krst bistvenega pomena, krstno milost pa spet pridobimo pri drugem krstu, kakor temu pravijo cerkveni očetje, pri spovedi. Drugi krst je sicer tudi mučeništvo za Kristusa, a je to drugi krst v krvi. Jezusov krst kaže tudi nam danes, kako po Sv. Duhu deluje Kristusova božanska moč, ki nam daje milost in nam pomaga, da živimo v polnosti svoje človeško življenje. Slednje gre onkraj samo zemeljskega in človeškega, zato pa so zakramenti bistveni del našega življenja, kakor tudi molitveno življenje v zasebni in skupni molitvi. 

Privzgojimo si vsaj 15 minut zasebne in 15 minut skupne molitve, kjer je zlasti pomembno očetovo vodstvo, pa seveda redno zakramentalno življenje, kjer se seveda primarno zares z vsem srcem udeležujemo nedeljske in praznične svete maše, če je le mogoče. Na prejem Kristusovega telesa pa se pripravimo z redno kvalitetno spovedjo. Svetega obhajila ne prejemamo iz neke navade ali sociološke folklore, temveč raje kdaj izpustimo in vredno prejmimo, potem ko smo svojo dušo očistili.

Na kolenih pred Kraljem kraljev

Obhajamo praznik Gospodovega razglašenja oz. razodetja, kar pomeni grški izraz epifanija. Gospod se je razodel ne samo svojemu ljudstvu, temveč vsem narodom in ljudstvom, kakor pravi starček Simeon, da je: "Luč v razsvetljenje narodov (poganov)". O samih Magih sicer govori že grški zgodovinar Herodot kot o posebnem ljudstvu v madjanski deželi, vendar je izraz starejši in je bil razširjen med Perzijci. Četudi bi sami ne bili kralji, pa je po vsej verjetnosti vseeno šlo za poglavarje nekih ljudstev oz. za vsaj zelo ugledne predstavnike ljudstev, kakor tudi za zelo ugledne in učene može. To so seveda zgodovinske raziskave in spoznanja, ki so zelo zanimive reči, a nas bolj zanimajo sporočila, ki nam jih dajejo evangelisti. 

Ricciotti pravi, da nas ne sme zanimati toliko astronomska podlaga, saj je pri sv. Mateju jasno, da želi povedati, kako se je zgodilo nekaj nevsakdanjega, nekaj čudežnega na nebu, kar je Modre pripeljalo do hleva. S tem nam sporoča, da so človeška spoznanja sicer še kako pomembna, vendar pa, da prav nič ne koristijo, če se zapirajo sama vase in ne priznavajo, da obstaja resničnost, ki je večja od naše zemeljske in človeške. Konec koncev so ravno takšne izkušnje sodobnih znanstvenikov, kako se vedno odpre še neskončno novih vprašanj, kadar že enkrat mislijo, ali si domišljajo, da so pa spoznali že čisto vse. Ravno o tem nam govori nekdanji dolgoletni predsednik Svetovnega znanstvenega združenja, Antonino Zichichi, ki nikdar ni skrival svoje goreče katoliške vere in je zagovarjal čudovito povezanost in prepletanje vere in razuma. Ravno o tem nam pričujejo tudi Modri z Vzhoda.

Slednji so po svojem perzijskem izročilu spoznali, da gre za tistega, ki so ga pričakovali, zato pa so mu tudi prinesli po eni strani kraljevska darila, po drugi pa prav darove kralja, torej takšne, kakršne bi daroval neki kralj drugemu pomembnemu vladarju. Znano je npr., kako je Herod hotel zapustiti cesarju Avgustu 1000 ali 1500 talentov zlata, a je slednji dar zavrnil. Kot zanimivost. Učijo nas torej dati najvišjemu Kralju le najboljše. 

Drugi nauk je v tem, da je treba pred najvišjim Kraljem, Duhovnikom in Prerokom, skratka Maziljencem z veliko začetnico, pasti na kolena. To dandanes sodobnemu ponosnemu, napuhnjenemu in egoističnemu človeku ne gre prav zlahka od nog. In vendar je to pravšnja katoliška molitvena in častilna drža, zato pa smo povabljeni, da se je poslužimo vsaj tam, kjer je predpisana, predvidena ali priporočena. Klečimo med najsvetejšim delom maše od speva "Svet" pa do očenaša, klečimo med spevom "Jagnje Božje" pa do trenutka, ko se odpravimo k obhajilu (Če ne gremo, ostanemo nekaj časa v molitvi kleče), klečimo med svojo zahvalo po obhajilu, pokleknemo lahko za prejem blagoslova... Prav je, da tudi obhajilo prejmemo na od Cerkve predvideni način, ki je kleče - ne pokleknejo tisti, ki bi ne mogli. Če ne bi mogli poklekniti, se pred obhajilom vsaj globoko poklonimo, enako pa naredimo med najsvetješim delom maše, kjer je sicer primerneje, da sedimo, če drugi klečijo, kakor lepo učijo stari bontoni. Kdor ne bi imel mesta, pa mora stati, naj prav tako upogne koleno in poklekne med posvetilnimi besedami, sicer pa se vsaj globoko pokloni.

In št troje darov. Sveti očetje nam lepo pravijo, da zlato pomeni našo čast Bogu oz. dobra dela, ki so seveda življenje čim bolj po Božji volji, torej tako, kakor nas učijo Sveto pismo, izročilo in stalni nauk Cerkve. Potem pravijo, da je kadilo naša pobožnost, torej naše zakramentalno in molitveno življenje, ki se dviga kakor kadilo k Bogu. Mira pa predstavlja naše odpovedi in naše mrtvičenje. Tega zadnjega danes še kako primanjkuje. Kar s tem privarčujemo, gre seveda našim bližnjim, začenši s tistimi doma, ki jim lahko posvetimo privarčevani čas in pozornost, to zlasti. Medtem ko ubogim in potrebnim damo sredstva, ki smo jih prihranili.   

Očiščenje za Božje darove

Misel na nedeljo sv. Družine

Na nedeljo po Božiču tokrat poslušamo Lukov odlomek o darovanju deteta Jezusa v templju. V prevodih sicer najdemo, da so se končali dnevi Marijinega očiščevanja, ampak nam grški izvirnik nudi čisto drugačno različico, da so se končali namreč dnevi »njihovega očiščevanja«, torej celotne sv. Družine. Še eno drobno seme, ki nakazuje Marijino brezmadežnost in devištvo, zaradi česar se ji pred Bogom seveda ni bilo potrebno očiščevati, se je pa po judovski postavi zdela nečista, zato je zadostila judovski postavi, ki je seveda še vedno veljala do nove zaveze v krvi na križu. Niti Jezus ni potreboval biti odkupljen in darovan Bogu v templju pred Bogom, a je vendarle bilo tudi temu zadoščeno. 

Tako zasije podoba sv. Jožefa, katerega leto je bilo razglašeno, ki napravi svojo dolžnost kot poglavar sv. Družine, kakor ga imenujejo tudi njegove litanije, bil pa je seveda tudi duhovnik sv. Družine in je poskrbel za vse potrebne obrede. Čistost družine je tako stvar obeh zakoncev, za to si je treba prizadevati, ko pa je potrebno izvesti očiščenje, je tu naloga očeta, ki vse člane spodbudi, da se stvar naredi. Kakor tudi to, da se redno obišče svetišče, ko smo to dolžni storiti oz., da se otroka, ko se rodi, pravočasno krsti. Kot duhovnik, župnik svoje družine, ima tisto trojno službo vsak družinski oče, in sicer ima vodstveno, poučevalno in predvsem posvečevalno službo. Jožef je seveda vse to kot pravi mož vršil do potankosti, zato bi ga morali vsi možje in fantje posnemati. 

Dandanes svet seveda vabi v ravno nasprotno smer, zato pa se je potrebno boriti po Jožefovem zgledu in njegovi priprošnji proti tovrstni miselnosti. Mož mora točno vedeti, kakšna in katera je njegova nenadomestljiva vloga in to lahko stori prav ob Jožefovem zgledu. Dekleta in žene po drugi strani vidijo Marijin zgled. Sveta Mati bi se lahko postavila, češ da pa njej te reči niso potrebne, pa tega ne stori, ampak popolnoma spoštuje svojo vlogo, ki jo ima kot žena in mati. Nasprotno torej feminističnim nasilnim težnjam, ki ženske odtujuje samim sebi, kakor je lepo povedala nemška strokovnjakinja Christa Meves. Ko ženska  prevzema vloge, ki niso po naravi ravno njene, izjeme kakih vdov in podobnega sicer potrjujejo pravilo, pa vse to privede do kastracije in dodatne poženščenosti moškega, kakor da bi že ne bilo slednje dovolj zaradi dejstva, da moški in fantje ne opravljajo svojih nalog in dolžnosti. 

Tako lahko rečemo, da je seveda duhovno in zakramentalno očiščenje, h kateremu mora po zgledu sv. Jožefa poglavar družine voditi celotno svojo skupnost, najbolj važno, je ključno. Vendar pa ne more biti milosti, če nima najprej naravne podlage, zato mora biti vselej tudi očiščenje od vsega ideološkega balasta sveta, ki človeka dela manj človeka, ga razčlovečuje. Razčlovečeni človek pa seveda ne odseva niti podobe Boga. Kakor pravi sv. Irenej, je Božja slava živi človek. Je pa res, da tisti človek, ki ni živ v Bogu, ki ne skrbi za svoje očiščenje in posvečevanje, v resnici ni živ, kakor nas lepo opozarja tudi sv. Janez v zadnji knjigi Svetega pisma.

Objavljeno v tedniku Novi glas