Slediti resnici

V zgodnji Cerkvi so Kristusovo rojstvo praznovali na praznik Epifanije, Gospodovega razglašenje, ki je veliko starejši od Božiča. Pravzaprav ime natančneje pomeni Gospodovo razodetje, saj se je Gospod po teh obiskovalcem razodel še drugim narodom. Danes praznik razglašenja zavzema mesto drugega Božiča. Bolj pravilno je, da Epifanija dopolnjuje božične slovesnosti. Upravičeno lahko rečemo, da je šele danes naše praznovanje popolno, zaključeno. Svet je svoje praznovanje končal že pred mnogimi dnevi - s praznovanjem Božiča se je za povprečne ljudi, celo za kristjane, natančneje - za tiste, ki se imenujejo katoličani, v resnici pa se žal ne razlikujejo od drugih posvetnih ljudi, ki ne hodijo več v cerkev ali pa jo obiskujejo le za večje praznike, med katerimi je verjetno glavni Božič. Božič se praznuje kot čisto človeški spomin, spomin na nekaj, kar se je zgodilo davno nazaj ali pa je, kar se je verjetno zgodilo, kot pravijo mnogi, le mit ali legenda. Božič se praznuje kot praznik čustev ali kot družinski praznik, nič več kot to. Ljudje pridejo skupaj, če gredo v cerkev, gredo tja po navadi iz otroštva, toda pravo življenje se dogaja v prozi povprečnega dneva, ki gre od hiše do dejavnosti in potem spet nazaj domov. To je vse, kar je zares pomembno, religija je dobra le za dobre občutke, ni resnična ali pomembna. Samo znanost je danes resnična. 

Včeraj je eden od naših vernikov iz Slovenije pripovedoval, kako je nekdanjega profesorja filozofije z ljubljanske Teološke fakultete spraševal o sodobni znanosti, in ta mu je povedal, da znanost danes oblikuje denar - kdor ima denar, oblikuje tudi znanost. Pridemo do velikega grškega filozofa Platona, ki je dejal, da je resnica mnenje vpivnih. V svetu ljudi resnica ni dana kot dejstvo od zgoraj, ampak jo ustvarjajo močni. Kako drugačni so bili Modri. Bili so pravo nasprotje sodobnih znanstvenikov. Bili so veliki znanstveniki tistega časa, vendar je bila njihova znanost še vedno podvržena resnici. Živeli so opredelitev resnice, ki nam jo je dal sveti Tomaž Akvinski - resnica je prilagoditev razuma resničnim stvarem. Modri so svoj um prilagodili resničnosti, ki so jim jo pokazala njihova znanstvena opazovanja. Tudi svoje izročilo so združili z znanostjo, ničesar niso izključevali. Modri simbolizirajo poklon vsega človeštva Mesiju. Dejansko so bili ti možje astrologi iz Kaldeje, vendar so bili resni znanstveniki. Danes nekako vemo, da je bila „zvezda“, ki so jo videli, skoraj zagotovo konjunkcija Jupitra in Saturna v ozvezdju Rib, ki je zelo, zelo svetla. Po babilonski astrologiji je to pomenilo napoved hebrejskega Kristusa. Raziskave so pokazale, da je po isti modrosti Jupiter veljal za Božji planet, Saturn pa za planet Izraela, ozvezdje Rib pa je predstavljalo nebeško mesto mesijanske dobe. Od tod slavno popotovanje tistih astrologov, ki jih Jožef in Marija nista obsodila kot „vraževerne“, ampak sta od njih sprejela darove - Bog je uporabil njihovo iskreno iskanje, da jih je pritegnil k sebi. Ko so prišli do votline, so prišli do presenetljivega odkritja - našli so Boga kot Kralja v otroški podobi, in to v svojem vsakdanjem življenju, ki je bilo, kot rečeno, posvečeno raziskovalni dejavnosti. Tudi nam so pokazali, kako lahko srečamo Boga sredi vsakodnevnih opravil, ki jih moramo opravljati zelo resno in predano. 

Šlo je torej za resno raziskovalno dejavnost, za preučevanje „znamenj na nebu“, kot pravi sam Jezus: „Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah.“ (Lk 21,25). Sveti trije kralji so bili torej pozorni na ta znamenja (pravzaprav znamenja časov) in tako našli in proslavili Gospoda in Odrešenika človeškega rodu. Ko pa so se srečali z Bogom, so tudi v svojem življenju šli „po drugi poti“. Danes pri astrologiji ne moremo več govoriti o znanosti, temveč tu predvsem različni šarlatani in goljufi izkoriščajo pregovorno ljudsko naivnost in vraževerje za svoje zle namene in koristi. Kot je dejal veliki italijanski katoliški znanstvenik Antonino Zichichi - kjer je malo znanosti, je tudi malo ali nič vere, kjer je veliko znanosti, je tudi veliko vere. Ko je znani italijanski publicist Vittorio Messori delal za turinski dnevnik „La Stampa“, je v času, ko je uradni „astrolog“ zbolel, kot mlad novinar dobil nalogo, da piše horoskope. Svojo domišljijo in sposobnosti je uporabil za vsakodnevno pisanje o takšnih zadevah, ki jih danes mnogi ljudje žal jemljejo preveč resno in se na ta način odpovedujejo svobodni volji pri sprejemanju odločitev. Zakaj pa je lažje prisluhniti takšnim zadevam? Zato, ker ljudem govorijo tisto, kar želijo slišati. Nasprotno pa je Božja volja pogosto tisto, kar ljudje težko slišimo: „Težka je ta beseda, kdo bi jo mogel poslušati?“ Modri so padli na kolena pred Detetom, ker so v njem prepoznali svojega Odrešenika. Večina ljudi danes svoje rešitve ne prepozna v Jezusu, ampak jo raje išče na drugih naslovih. To ostaja njihovo prepričanje tudi, ko pridejo v cerkev. Vedno imamo svobodno izbiro med življenjem in smrtjo. Če sledimo zgledu Modrih, izberemo tistega, ki je Življenje. Če ne, izberemo smrt. V Jezusovem imenu se mora upogniti vsako koleno. To pomeni, da se morata ukloniti tudi um in volja ljudi. To pa pomeni tudi, da se mora nekdo odreči svojemu ponosu in napuhu, kakor smo razmišljali za praznik Jezusovega imena.

V Jezusovem imenu

Cerkev v tradicionalnem bogoslužju praznuje praznik Jezusovega imena le malo za praznikom njegove obreze, saj je svoje ime dobil ob obrezi v templju. Če je med 2. in 5. januarjem nedelja, se praznik obhaja na nedeljo, sicer 2. januarja. Včasih se je tudi pri nas dogajalo, da je dete uradno svoje ime dobilo pri krstu, nemalokrat pa so potem človeka doma klicali drugače, kot pa je bilo njegovo krstno ime, pa naj je to bila kaka pomanjševalnica ali popolnoma drugo ime. Obred vstopa in znamenje pripadnosti staremu Izraelu je bila obreza, v novi Izrael, ki je Cerkev, se pa vstopi s svetim krstom. Krst je tudi vstop k vsem drugim zakramentom, vedno pa se vpraša po otrokovem imenu. Kakor je dejal star latinski rek, je ime znamenje, pri Hebrejcih je seveda to še kako veljalo, marsikje pa tudi še vedno velja, kot recimo v Afriki, zato imajo tamkajšnji otroci še svoje tamkajšnje ime, ki nekaj pomeni. 

Prvi pomen Jezusovega imena je nekako »Bog je Zveličar« ali »Odrešenik« in podobne različice, kakor smo tudi že rekli prvega januarja. Po sv. Pavlu lepo pravi vstopni spev, naj se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno in naj vsak Jezik spozna, da je Jezus Kristus Gospod, da je torej Bog in Kralj, Vsevladar. In sicer v slavo Boga Očeta gre to spoznanje in priznanje, to izpovedovanje.  Nebeški Oče je Jezusovo ime povzdignil nad vsa imena, zato bi se morala upogniti ne samo kolena ljudi, temveč tudi razum in volja pred tem imenom. Prav je zato, da se vselej poklonimo, ko ga izgovorimo, ko je ta vrstica iz Pisma Filipljanom pa celo pokleknemo, vendar bi še bolj prav bilo, da se resnično to zgodi tudi znotraj človeka, ki bi se v svojem napuhu in ponosu raje dvignil nad Jezusovo ime. Vendar nam je nadangel Gabrijel, ki v svojem imenu prav tako oznanja Jezusovo ime, saj pravi to ime »Gospod (od)rešuje«, da je bilo Jezusovo ime dano v nebesih. Mariji in Jožefu je povedal, naj bo dete poimenovano Jezus. 

Če pa njegovo ime govori, da je on Odrešenik, naznanja točno tisto, kar nam je za Božič dejal sv. Pavel, da se je razodela Božja ljubezen ali milost. Mi naj bi razumeli, da so njegova dela neskončne veljave, njegova avtoriteta neomejena, njegova najgloblja želja pa je spraviti nas oz. vse stvarstvo z nebeškim Očetom, njegovim Očetom. Želi, da bi spet bili njegovi sodediči, kar smo prvič postali pri krstu, vendar pa ljudje to radi izgubljamo. Pravi psalmist, da kako čudovito je Gospodovo ime po vsej zemlji, vendar pa nehvaležni ljudje to radi spregledamo in pozabimo. Bog je v Stari zavezi ljudem odpuščal in jim dajal milosti zaradi svojega imena, v Novi zavezi, torej v Jezusovi Cerkvi, se na nas ozira, nam odpušča in nas sprejema, zaradi Sinovega imena, ker nam je po njem dokončno spregovoril, se nam je razodel, še bolj pa, ker nas je po njem odrešil. »Ti, Gospod, si blag in mil in poln usmiljenja do vseh, kateri te kličejo,« pravi drugi del darovanjskega speva. Kdor resnično kliče Jezusovo ime, kdor resnično slavi in časti Gospoda, prejme njegovo usmiljenje in milost, celo, kakor lepo pravi sv. Janez, »milost za milostjo«. 

Jezus je vedno naklonjen svojim prijateljem, če prav kličejo njegovo ime. Prav mogoče je namreč Jezusovo in druga sveta imena tudi klicati površno, nemarno, kakor tudi v Jezi, zasmehovanju, preklinjanju in podobno. Jezusovo in druga sveta imena je treba klicati zavestno in pobožno ter z veliko vero, ker je pač treba vse prav izraziti, da bi bili uslišani. Če pa to ime in ta imena preklinjamo, seveda tudi nase in na svoje ter na Božje dobrine kličemo prekletstvo, ne pa milosti in blagoslova. Jezus si je nadel tudi še druga imena, poleg tega svojega lastnega, ki pa so vsa že vsebovana v njegovem lastnem imenu, vsako posebej pa poudarja kak poseben vidik njegove ljubezni do nas. Je Oče ubogih, je Dobri pastir, ki išče izgubljene ovce, je Sin človekov, kar pomeni, da si je popolnoma privzel našo človeško naravo in postal nam v vsem enak, razen v grehu, je pot, resnica in življenje. Ker je dejal, da je treba prositi Očeta za uslišanje v njegovem imenu, zato Cerkev v svojih prošnjah to vselej dela, posebno v glavnih, ki imajo vedno tovrstni zaključek. V njegovem imenu Cerkev podeljuje zakramente, prosi, blagoslavlja, izganja hude duhove in nas tudi pospremi ob slovesu od tega sveta. Kakor smo slišali v berilu, bo vsak, kdor kliče njegovo ime, rešen, zato nam svetuje, naj bo ob slovesu na naših ustih Jezusovo ime, zlasti pa seveda v mislih. Tudi potem pa v Jezusovem imenu prosi za verne rajne, naj jim slednji kot Gospod podeli večni pokoj. 

Apostoli in Cerkev pravzaprav nikdar niso imeli ničesar drugega, kakor le Jezusovo ime, da bi mogli karkoli doseči, ko govorimo o tistem, kar je potrebno doseči. Kakor pravi apostol Peter, ni imel zlata in srebra, dal je, kar je imel – po Jezusovem imenu pa je hromi ozdravel. Četudi bi torej imel zlato in srebro, četudi je kdo v Cerkvi imel ali ima bogastvo, pa ni ono tisto, ki ozdravlja ali odrešuje, temveč Jezusovo ime. Ni torej drugih sredstev in drugega imena pod nebom, kakor tudi pravi sv. Peter, žal pa si mnogi domišljajo, da temu je tako, pa iščejo rešitev na drugih naslovih, ali pa Jezusovo in druga imena preklinjajo. Posebej, ko nastopi v življenju križ. Pa se spet vrnemo k temu, kar smo rekli, da človeka napuh in ponos odvračata od tega, da bi pred Jezusom upognil svoje koleno. Ni problema – Bog nam je dal svobodo. Že v Stari zavezi nam govori, da je pred nas dal izbiro – blagoslov ali prekletstvo, življenje ali smrt, vendar na seveda vabi in želi, da izberemo blagoslov in življenje. Če se spomnimo, je tudi slovenska sinoda nosila tisti stavek: »Izberi življenje!« Potem se sicer ni izbralo ravno neposredno smrt, vsekakor pa udobno izumiranje. Boga je pač treba poslušati bolj kot ljudi, pa mu tudi dati slavo in čast tako, kakor je prav. Za češčenje in slavo Jezusovega imena morajo biti seveda tudi sredstva prava – pravo bogoslužje in maša, pravi zakramenti, pravi nauk in podobno. V resnici pa je, na koncu, še bolj od dobesednega preklinjanja, kar se sicer še najbolj dogaja kot neka grda razvada, žalostno to, da se Jezusovo ime in njega samega vse bolj izrinja na rob, ali že onkraj roba, vsekakor čim bolj daleč stran. To se lahko dogaja tudi tako, da se njegovo ime sicer z usti izgovarja, a kot je Gospod ponovil Izaijeve, besede, je v resnici srce ljudi daleč od njega. Kako žalostno je šele, če so ti ljudje cerkveni ljudje, pa naj bo to hierarhija ali verniki. Zgovorno znamenje tega je, med drugim, tudi to, da se v novem bogoslužju več ne obhaja več praznika Jezusovega imena. Mi pa se radi zatekajmo k Jezusu, posebej v mesecu januarju, ki je tradicionalno mesec njegovega imena. 

Da bi ljubili Gospoda in ljubili kakor on

Na to nedeljo v božični osmini nam bogoslužje lepo razloži, kako neverjetno vse te skrivnosti presegajo naše človeške sposobnosti, kako ljudje ne moremo stvari prav razumeti, pa naj bomo še tako visoki in popolni, kakor sta to bila Marija in Jožef. Marija je seveda tudi tedaj bila vsa čista, saj je vselej Devica, kar je bila pred porodom, ob njem in po njem, za sv. Jožefa pa vemo, da je živel v Božji milosti, četudi je bil zaznamovan z izvornim grehom, saj evangelij pravi, da je bil »pravičen«. Njegove litanije z imeni, ki mu jih je Cerkev dala, to potrjujejo. Pa vendar vidimo, kako sta se čudila besedam o detetu, ker nista mogla več kot toliko razumeti. Kot potem pravi sv. Pavel, se teh stvari ne razume, dokler ne dorastemo – za ljudi to pomeni, dokler ne pridemo, če pridemo, v večno slavo v nebesih.

Pravi Pavel, da dokler je dedič nedoleten, se nič ne loči od sužnja – torej, da je popolnoma enak vsakemu človeku, vsakemu detetu ali človeškemu otroku. To je torej skrivnost Boga in odrešenja, ki je več kot toliko s svojimi močmi ne moremo razumeti, pa vendar je prav, da delamo, kar sta delala Marija in Jožef – da se čudimo, kar pomeni, da skušamo v molitvi premišljevati te skrivnosti. Kot vemo, je za našo nebeško Mater večkrat rečeno, kako je besede, ki so se izrekle o Božjem Sinu, ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Se pravi, da smo tudi mi poklicani k temu.

Če pa nadaljujemo s sv. Pavlom, vemo, kako otrok pride v dobo razuma in prejme zakramente uvajanja v krščanstvo, da bi potem mogel živeti po Božji milosti in volji. Takole pravi: »Ko smo bili nedoletni, smo bili zasužnjeni pod prvinami sveta.« Otrok torej deluje pod nagoni in podobno, potem pa nastopi doba razuma in prejme vse potrebno, da tako več ne bi živel. Z molitvijo in zakramenti človek potem more živeti tako, kakor Bog hoče. Če bi prebirali naprej Pismo Galačanom, bi videli, kako nam Pavel lepo vse to razloži, kako živi človek, ki izključuje Božjo milost, kako pa potem živi človek, ki sodeluje z Božjo milostjo – prvi živi po mesu in je sposoben del mesa, vsega najslabšega, vseh pregreh, drugi pa dobi oz. obrodi duhovne sadove.

Seveda je Bog pustil v svetu od vedno svojo podobo, svojo sled, kar ne pomeni samo, da se da njegov obstoj in njegovo avtorstvo da prepoznati samo iz lepote stvarstva in drugih teh zakonov, ki jih v svojih peterih poteh do Boga omenja sv. Tomaž Akvinski, ampak je vsem ljudem pustil tudi dejansko ali pomagajočo milost, po kateri moremo ljudje, kolikor je nam mogoče, dobro, pošteno in krepostno živeti. Vendar pa je potrebno tudi s to milostjo sodelovati, da bi bili dobri ljudje. Sv. Alfonz Ligvorij govori, ko premišljuje Božje rojstvo, da Božje Dete govori takole: »Zdi se, da me človek ne ljubi, ker me ne vidi. Želim se dati človeku videti in tako z njegove strani ljubiti.« Bog se je torej človeštvu pokazal, da bi ga lahko ljubili, še več, da bi mogli ljubiti kakor on.

Poznamo novo zapoved, ki nam jo je zapustil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ko je prišla polnost časov, ni več dovolj, da vse skupaj delamo najbolje mogoče v človeškem smislu, ampak je treba narediti več od tega – upodabljati se moramo po Gospodu Jezusu, ki nam je vse to tudi omogočil s svojim Božjim življenjem, s posvečujočo milostjo. Mi imamo velike težave, ko s strani soljudi doživljamo marsikaj, vendar je naš Gospod že doživel vse to in še več od tega. Praznovali smo tudi sv. Štefana, ki je prav tako doživel zelo hudo preganjanje in mučeniško smrt, pa reagiral kakor Gospod Jezus. Naš Gospod je rekel, naj nam bodo kakor cestninarji in pogani, za katere pa je on dal svoje življenje, da bi oni mogli priti do polnosti življenja. Gospod je na križu molil za grešnike in jim odpustil, vendar mnogi na to niso odgovorili. Žal. Eden od teh je bil tudi krivični razbojnik. Po drugi strani pa imamo skesanega razbojnika in druge skesance, ki so sprejeli Božjo milost. Zaradi reakcije sv. Štefana je Savel postal Pavel, Apostol narodov.

Zato pa moramo tudi mi tako reagirati. V blagrih pravi Gospod, da bodo njegove učence zasramovali, preganjali in vse hudo zoper nas lažnivo govorili, seveda zaradi njega, to je treba dodati, a vendarle. Dogaja se, da kristjanom ljudje to delajo, dogaja se, da se celo nekateri izrekajo za kristjane in se stavijo za nekakšne zgledne vodnike, pa potem uporabljajo grobe besede, laži, zavajanja, polresnice, obrekovanja in podobno. No, naša reakcija na vse to mora biti resnično krščanska in pravilna – te ljudi moramo še bolj intenzivno v srcu ljubiti in zanje moliti. Kar zadeva nas, moramo vse odpustiti, potem pa jim želeti le vse dobro, kakor moramo tudi zanje moliti. Imamo priložnost nameniti svoje odpovedi in trpljenje, svoje mašne namene, nanje misliti pri maši, prejeti sveto obhajilo zanje in podobno. Molče, seveda, brez nekega pritoževanja in opravljivosti. Od začetka je morda to težje, a more to sčasoma postati lažje, če se resnično trudimo v tej smeri in sodelujemo z Božjo milostjo. Pravzaprav bi morali biti za to Bogu hvaležni, ker nam daje priložnost, da se z njim še bolj združimo.

Pred Kristusovim prihodom je veljalo maščevanje po človeški pravičnosti. Če je bilo to uzakonjeno, se je v isti meri povrnilo, sicer pa vemo, da je potem po Lamehu maščevanje ljudi sedemdesetkrat sedemkratno. Tako je s človekom, ki se vdaja nagonom in čustvom, kamor seveda brez težav uvrstimo jezo. Vse to človeka nadvlada in se ne more temu več upreti. Zelo težko je priti iz tega ven, pa velja seveda za vsa grešna nagnjenja, za vse pregrehe, je pa nekje treba začeti in potem napredovati v tej smeri. Fulton Sheen lepo pravi, da so ljudje, ki nočejo živeti krepostno in po Božji milosti – tudi krepostno življenje je, kot smo videli, nekako življenje po Božji milosti, namreč po pomagajoči ali dejanski misloti – zaprti sami vase, pa jih najlepše označuje krog. Kdor pa živi po milosti, je njegovo znamenje križ, ki objame vse ljudi. Tu je torej po Pavlu potrebno odrasti, da bi živeli po Božji milosti. Vse hudo in zlo moremo izkoristiti, da ga prenašamo v spravo za svoje grehe in slabosti, kakor jih tudi moremo nameniti za vse svoje, pa tudi seveda za vse tiste, ki so nam nasprotni, pa morda tudi mislijo, govorijo in delajo proti nam. Če bomo tako delali, bo že Gospod poskrbel, da se stvari rešijo tako kot je treba, kar pomeni tako, kakor on hoče.

Herodova smrt

Zgodba za praznik svetih nedolžnih otrok.

Človek brez svetlobe na koncu sovraži samega sebe in čuti težo življenja, ki mu ne more dati smisla. Herod, tisti, ki je simbolično nasprotoval „luči, ki je prišla na svet“, (tako zelo ji je nasprotoval, da jo je hotel ubiti, fizično odstraniti), je umrl zaradi strašne okužbe: iz njegovega mednožja so se izvalili črvi, ki so ga prišli uničiti, to je, razžreti. O tem pripoveduje Jožef Flavij (37-100) v svoji „Judovski vojni“. Življenje brez svetlobe je življenje, ki je tako nizko, da postane hrana za črve. Tako je tudi Herod začel sovražiti samega sebe.

V sobi je bilo temno. V sobo je vdrl neznosen smrad. Tu in tam je kdo odprl vrata, da bi prinesel nekaj hrane človeku, ki je skoraj negibno ležal na postelji. Dragocena postelja, izdelana iz plemenitega lesa in obložena s čistim zlatom. To je bil pomemben umirajoči človek, ki se je še vedno počutil močnega. Čutil je bližino smrti, zato je ukazal, naj v Jeriho pripeljejo veliko uglednih Judov, da bi jih zaprli v hipodrom, in tudi ukazal, naj jih takoj po njegovi smrti ubijejo. Vedel je, da nihče ne bo objokoval njegove smrti, zato - tako je mislil - bo ta pokol vsaj služil temu, da bodo sorodniki teh nesrečnežev jokali. Za oblast je storil vse, celo ubil svoje sinove Aleksandra, Aristobula in Antipatra. Toda oblast - saj veste - je čudna zver: danes ti daje, jutri ti vzame; danes ti laska, jutri te razžalosti. To je razočaranje, ki se sprevrže v sovraštvo do samega sebe, saj to pričakovanje nadvlade temelji na lastni želji in ambiciji, a prav ta želja in ambicija se spričo negotovosti obstoja razblini.

Zdaj je bil ta mogočni umirajoči moški tam, na svoji lastni nepospravljeni postelji: komaj je še premaknil kakšen ud. Čutil je, kako gnije njegovo lastno meso, in čeprav se je nekako tega navadil, je še vedno čutil, kako močno smrdi njegovo telo. V nekem trenutku je pomislil: „V mislih sem videl svojo odrešitev. V moči spoštovanja sem videl svoj celostni jaz. Neprestano sem iskal nekoga, ki bi me poiskal ... Mislil sem, da bi lahko tako živel. Zdaj pa vse izginja. Moje telo izginja. Moje kosti izginjajo. Smrad moje bolezni preplavlja dvorane palače. Moja palača, najprej obiskana, nato zavržena. Spomin, da, dobil sem ga. Toda dobil sem tudi smrt, za katero sem mislil, da ne bo nikdar prišla ... in namesto tega je tu in mi nagaja. Ne. Ne kesam se. Uspelo mi je le potrditi svoje sovraštvo do sebe. Ljubil sem moč. Nisem se bal sovraštva do sebe. Moči je konec, sovraštvo do sebe me ne bo nikdar več zapustilo. Čutim, kako mi ta smrad vdira v nosnice. Moje meso gnije pred mojimi očmi. Spet se sovražim. Moč me ni rešila. Moč me ni rešila sovraštva do sebe.

Ko je razmišljal o tem, je zagledal odprta vrata. Očitno je bil nekdo, ki mu je kot običajno prišel prinesti nekaj hrane. Ne. Ko so se vrata odprla, se je razširil mehak, nežen, moder sij in hitro preplavil sobo. Zdi se, da je smrad izginil, ali bolje rečeno: popolnoma je izginil. Nekako se je zdelo, da se je moškemu povrnila moč. Pred njegovimi utrujenimi očmi se je pojavila podoba. Najprej je ni mogel jasno videti, nato pa so se obrisi izostrili. To je bila žena, ki je držala novorojenčka. Žena je nežno božala otroka. Podoba je postajala vse ostrejša. Nato je ženska spregovorila: „Prišla sem, da ti povem, da molimo zate. Sem mati enega od otrok, ki ste jih ubili. Prišla sem vam povedati, da vsi ti otroci molijo za vas.

Umirajoči se je zdrznil. Za trenutek se je zdelo, da se je skoraj omehčal, vendar je bilo zanj usodno, da je začutil, kako zelo so se mu vrnile moči; usodno je bilo, da je začutil, kako je izginil tisti neznosni smrad; usodno je bilo, da je pomislil, da bi ga lahko ozdravili. Zanj je bilo usodno, ker se mu je v mislih takoj pojavila misel na moč, maščevanje, laskanje. In potem je podoba izginila. Izginil je tisti nežni modri sij. Vrnile so se sence, vrnila se je tema in odvraten smrad. Njegove okončine so spet postale paralizirane. Ponovno ga je zajela utrujenost. Smrt mu je ležala ob strani v neusmiljenem pričakovanju ... in umirajočemu ni preostalo drugega, kot da se spet začne sovražiti.

Vir: Il cammino dei tre sentieri - https://itresentieri.it/28-dicembre-santi-innocenti/.

Razodela se je Božja milost

»Preljubi! Razodela se je milost Boga, našega Odrešenika, vsem ljudem…« to Pavlovo oznanilo učencu Titu naj velja kot resnično dobra novica vsem vam in tudi sicer današnjemu človeku in svetu. Kaj se je zgodilo? Angeli nam povedo: »Rodil se vam je DANES v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod.« Vse skupaj je torej danes, ne včeraj, v smislu pred 2024imi leti, čeprav nam evangelist Luka sprva sporoča tudi to, ampak danes. Nekaj je sicer zgodovinski dogodek, ki se ga tudi leta 2024, ki bo kmalu postalo leto 2025, zdi potrebno ponovno potrditi, o čemer bomo seveda spregovorili, drugo pa je milostni in odrešenjski dogodek, ki je sicer seveda res v zgodovini, toliko bolj pa vsakokrat postane oz. naj bi postal DANES. 

Že ves advent namreč omenjamo ta trojni Kristusov prihod po sv. Bernardu, kjer je seveda tisti prvi, človeško gledano, včeraj oz. precej dolgo nazaj, natančneje 2024 let nazaj, ko smo pričeli šteti leta. Nekateri, morda celo številni, bi radi to zgodovino zanikali. Eden od zelo znanih je francoski pisec Michel Onfray, ki je sicer napisal tudi kak dober traktat oz. ima tudi dobre ideje in misli, saj tudi pokvarjena ura dvakrat na dan prav pokaže uro, vendar pa se moti v bistvenem. Pred letom dni je v Franciji izšla njegova knjiga, ki je potem letos izšla še v italijanščini, ki nosi naslov: Théorie de Jésus : biographie d'une idée – Teorija o Jezusu: biografija neke ideje. Onfray torej zavrača Gospoda Jezusa Kristusa, rekoč na začetku: »Veroval sem v Boga in Jezusa, vse dokler sem veroval v božička.« Francoski militantno levičarski publicist, ki mu mi ne moremo reči mislec, torej pravi obratno d angela: V Betlehemu se vam NI rodil Zveličar. Podobno kot so trdili vsi tisti, ki nočejo omenjati Kristusa v štetju let, zato pa dajo pred našim štetjem in našega štetja oz. pred splošno dobo in splošne dobe, kakor je v angleščini zadeva – before common era in common era. To je ideološko, seveda, ki ob resničnih dejstvih ne obstane, kakor lepo dokažejo vsi tisti, ki so Onfraya nazadnje in podobne pred njim, postavili na laž z dejstvi. Vendar pa je težava v tem, da francoski pisec ne opisuje le sebe v svojih delih, ki poveličujejo ateizem, uživaštvo, materializem in podobno, temveč opisuje večino ljudi, ki sicer ne teoretizirajo tega načina življenja ali životarjenja, ampak pač tako le živijo in peljejo svoje življenje. V resnici jih ne zanima to, kar nam kot zgodovinsko dejstvo navaja sv. Luka, vse zgodovinske raziskave so namreč to le potrdile, kakor jih ne zanima niti tisto, kar nam isti evangelist podaja kot odrešenjsko dejstvo, kot del odrešenjske zgodovine, kot Božji poseg v človeško zgodovino. Da se razumemo, gre za vse, ki voščijo vesele praznike in so zadovoljni, da imajo nekaj prostih dni, ne zavedajoč se, da brez Kristusa in Cerkve, ki praznuje njegovo rojstvo, teh prostih dni ne bi imeli. Tisti, ki trdijo, da gre samo za pokristjanjeni poganski praznik, se seveda spet motijo, saj dejstva pravijo drugače, ampak vemo, kako se potem takšne ideje razširijo. Kristjani torej praznujemo seveda tudi zgodovinsko dejstvo: Kristus se je pred 2024imi leti resnično rodil v Betlehemu, a se pri tem ne ustavimo. 

Kaj zlahka namreč ta praznik tudi za nas postane samo neko spominjanje in spomin v človeškem smislu, pa potem to praznino skušamo na različne načine zapolniti, pa se bistveno morda ne razlikujemo od vseh tistih, ki govorijo le o praznikih. Res je, imamo tiste, ki se izrekajo za kristjane, potem pa gredo te dni na počitnice in druge podobne zadeve, praznujejo božič le kot neki ne točno definirani družinski praznik, kjer se morda vsi, bolj ali manj prisiljeno, zberejo na veliki božični pojedini, po kateri morda celo gredo k polnočnici, ali gredo k maši potem zjutraj oz. dopoldan, kaj več kot to pa ni. Morda celo zares praznujemo, a je vse le neka čustvena zadeva, ki pa ne pušča bistvenega pečata. Morda je vse skupaj tudi neka navada in neka moralna dolžnost, kakor naj bi bila moralna dolžnost tudi krščansko življenje. To oboje na zadnje našteto ni nujno nekaj slabega ali zlega, da ne bo pomote, kakor ni nekaj slabega niti to, da se sorodstvo ali del njega zbere skupaj. Težava je, da se čustva ali moralo in dolžnost postavlja na prvo mesto. Papež Benedikt XVI. je v uvodu v okrožnico Deus caritas est zapisal: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.« Tu ima prav – srečamo se z nekim dogodkom in z Osebo v tistem dogodku: DANES se nam je v Betlehemu rodil Odrešenik! To je tisti odločilni dogodek, ki ga sv. Bernard imenuje »prihod v duhu«. Žal se preveč postavlja v začetek res neko moralo in neko racionalno idejo, ne pa Kristusa samega. Spet moramo reči, da to oboje seveda mora biti, vendar tudi to dvoje nima obstoja, če je na prvem mestu. Lahko nam služi kot neka podlaga, kot neko vstopno mesto, da se torej z razumom, voljo in spominom trudimo priti do tistega, kar pa je bistveno – do Kristusa. Včasih nam vse to celo pomaga, da ne podležemo le čustvom, pa gremo naprej, saj si moramo čisto z razumom reči, da nekaj je in velja, z voljo iti dalje, se s spominom vrniti k nekim trenutkom v življenju, ko smo prepoznali Božjo navzočnost ali posredovanje, vendar to samo po sebi še ni dovolj. Prav je, da se trudimo za kreposti, da delamo dobro in zavračamo zla, vendar je k temu povabljen vsak človek. Prav je vršiti svoje stanovske dolžnosti, kar pa je spet mogoče vsem ljudem. Treba je naprej od tega.

Vračamo se na začetek, kjer pravi Pavel, da se nam je razodela Božja milost. Prišla je torej Božja milost, prišlo je Božje življenje. Prišla je možnost, da se Kristus, spočne in rodi ter prebiva v nas, kar bomo potem poglabljali še naprej pri dnevni maši, a vendarle ne more ostati kar tako v zraku. Psalmist nas vabi, da srca odpremo Božji milosti. Na koncu božičnega časa Marija daruje Jezusa v templju, ki ni samo v Davidovem mestu, ampak v Božjem mestu, kjer se nato izvrši tudi namen Božjega učlovečenja – zveličanje človeštva s trpljenjem in smrtjo na križu, kakor tudi posledica tega, ki je pa potem vstajenje mesa in poveličanje v nebeško slavo. Gospod nato pošlje Sv. Duha, da bi vsega tega bili deležni tudi ljudje, vsi narodi, da bi torej ljudje resnično postali, kakor pravi sv. Pavel – templji ali svetišča Sv. Duha. Za to torej gre, da bi v duhovnem smislu, a še kako resnično, prišlo do srečanja med Bogom in človekom, da bi se potem ob človekovi smrti in za vse človeštvo ob koncu časov, uresničilo to srečanje z Odrešenikom v polnosti, ne samo v duhovnem smislu. Zato naj bo z našimi srci ne tako kot s prenočiščem, v katerem za Marijo in Jezusa ni bilo prostora, ampak naj bodo kakor jasli, kamor je Marija položila Božje Dete in ga molila ter počastila. Temu naj bo namenjen ves naš trud, saj gre za Božjo navzočnost v nas in v našem življenju in za mogočnost, da prejmemo posvečujočo milost, Božje življenje. Prišel je, da bi nas dvignil na Očetovo desnico, da bi resnično postali in bili Božji otroci, kar smo po sv. Janezu spet ZDAJ. Stvari torej niso izmišljene in niso zunaj nas, ampak je Bog prišel, da bi bil med nami oz. prav v nas. Kakor pa nam pravi sv. Pavel, kdo je potem lahko proti nam?

Blagoslovljen praznik Gospodovega rojstva vsem.