Biti duhovnik ni lahko 17

Je bilo v semenišču prepovedano zastavljati (si) vprašanja? »Tisti, ki niso nič spraševali, so bili najbolj sivi ali pa morda najbolj premeteni. Moja slabost, ki je za hierarhijo ne le predrzna, temveč nedopustna, je v tem, da si zastavljam vprašanja, zlasti, kadar nisem prepričan v tradicionalne odgovore in obrazložitve.« Urednik tednika videmske nadškofije pre Toniju ni želel objaviti članka o izvirnem grehu, kjer je le-ta odkrito priznal, da ne prav dobro razume, za kaj pri zadevi gre in si je nekako skušal stvar razložiti (niti ni bilo tako strašno narobe, saj je govoril o nagnjenosti k zlu, o 'grešljivosti', s katero se vsakdo rodi in živi, proti kateri pa se je treba boriti v življenju, sploh pa o tovrstnih zadevah potrebujemo kakovostnih in enostavnih obrazložitev, op. prev.). Ko mu urednik ni želel objaviti članka, je dejal: »Zdaj smo res na konju! Če si bodo še duhovniki začeli zastavljali vprašanja, potem je konec!« 

Pre Toni takole nadaljuje z razmišljanjem: »Zakaj si mi duhovniki, kakor tudi funkcionarji ali drugi člani strank, ne bi smeli zastavljati vprašanj, temveč samo dajati odgovore? Na dan, ko začne funkcionar kake stranke, zlasti katere od absolutističnih in totalitarnih, postavljati vprašanja, je konec – bodisi zanj bodisi za stranko. Bil bi že čas, da si začne Cerkev zastavljati osnovna vprašanja, ne da samo sprašuje in odgovarja drugim. Oscar Wilde je zapisal: 'Lepota življenja ni v dajanju odgovorov, temveč v postavljanju pametnih vprašanj.' Zato bi morala Cerkev, namesto ponavljanja ene in iste lajne na pasiven in otročji način, imeti modrost in ponižnost, da bi se naučila zastavljati si vélika vprašanja. V nasprotnem primeru bo ustvarjala samo papagaje, medtem ko je nasprotno naša naloga ravno v tem, da napravimo samostojne, odrasle, zrele in odgovorne ljudi. To pa je mogoče le tako, da ljudi naučimo tega, da si bodo zastavljali vprašanja.

Vprašanje na vprašanje pa počasi in v ponižnosti lahko hodimo proti resnici, ki je 'transcendentna' (nadnaravna, presegajoča, op. prev.) in nas vedno presega. Vedno gre preko obzorja naših glav. Če sam iščem sonce, se podam proti vzhodu. Tako je z resnico. Jo grem iskat v Vatikan? Treba je iti še naprej. Grem v Meko? Treba je iti bolj naprej od vsega zavedajoč se, da v tem življenju dospem le do delnih resnic. Če je resnica Bog in Bog je resnica, jo bom v celoti našel le v onostranstvu. Kdor zatrjuje, da tukaj in sedaj 'ima' resnico, je lažnivec in napuhnjenec.«

Če se še nekoliko vrnemo k neuspelemu razmisleku o semenišču. Marsikateri od duhovnikov je vplival, da so knjigo o semenišču odstranili iz knjigarn. Zakaj niso želeli odpreti oči in pogledati resnici v obraz? »Vračam se k zgledu komunizma. Koliko je bilo v komunizmu takih, ki bi si zastavljali vprašanja? Kdo se je vprašal: 'Je mogoče, da je vse res?' Žeto, da so si zastavljali vprašanja je znak, da niso bili gotovi. Če pa niso bili gotovi, niso mogli nanje računati in je bilo bolje, da so se jih znebili. Za kariero je treba izbrati nekoga, ki nikoli ne bo dejal: 'Je res? Ni res?' Že dejstvo, da si zastavlja vprašanja glede verodostojnosti, naredi nekoga za nezanesljivega, ker je negotov. Biti mora nekdo, ki ponavlja vse, karkoli mu rečeš, ne da bi se spraševal, če je prav ali ne. Zato moram dobiti povprečnega človeka, ki sicer zna še kar dobro govoriti, ki pa zvesto in nekritično ponavlja, kar mu reče nadrejeni. Tako nastane vse do zadnjega člena uspešna veriga prenosa sporočila, ki je vedno isto in prav tisto. V takšnih sistemih potrebujejo neke vrste papagajev, ki ponavljajo tisto, kar je pač treba ponavljati.

Nekega dne sem dejal škofu: 'Gospod škof, prišli smo do take točke okoljskega uničenja, da mnogim živalim grozi izumrtje. Težko živijo, ker smo ljudje pokvarjeni in povzročamo samo škodo. Z vsem spoštovanjem in z dolžnim ter možnim razlikovanjem pa se mi zdi, da so edine živali, ki v Cerkvi uspevajo papagaji in opice.' 

V Cerkvi je vojska opic in papagajev, ki stalno ponavlja: 'Kakor je rekel Sveti oče' … 'Kakor je pravilno dejal Janez Pavel II.' V Karniji sem poznal nekoga, ki je znal reči samo: 'Tako je rekla mama; tako je rekla babica….' To je bil vaški norček, vaški ubožec. Če odrasel človek ponavlja, kar reče mama, je neumen. Povedati mora, kar sam misli. Otroci so tisti, ki ponavljajo: 'Babica mi je rekla, naj ti povem…' Mnogi šestdeset ali sedemdesetletni duhovniki pogosto ponavljajo: 'Kakor je rekel Sveti oče,' ker ne vejo, kaj bi sami povedali! So papagaji! Papagaji niso ravno simboli svobode in vse, dokler bomo ponavljali, dokler si ne bomo postavljali vprašanj, bomo ali najbolj neumni ali najbolj revni. Nekaj, za kar mi je v Cerkvi žal je to, da tja gredo samo takšni in drugačni reveži, ker ne vejo, kam iti, medtem ko so jo najbolj inteligentni zapustili.«    

Do Emavsa in nazaj

Znamenita emavška zgodba, ki je nudila navdih tolikim likovnim in literarnim umetnikom, nagovarja tudi nas kristjane, ker se nam v življenju pripeti - enim večkrat, drugim manjkrat, doleti pa vsakogar (izjeme potrjujejo pravilo). 

Za Jude Jeruzalem, od katerega sta bežala učenca ni samo neko mesto, ampak je samo središče družbenega in verskega življenja. Če bi v tistem času komu v Palestini rekli: 'Jeruzalem,' bi vam najbrž brž odgovoril: 'Tempelj.' Svetišče torej, kot tisto središče vernega Izraelca, enako pa velja tudi danes za vsakega vernega kristjana. In ker sta bila učenca razočarana, saj njuna pričakovanja v zvezi z Bogom, zlasti pa s tistim, ki bi naj bil sam njegov sin, niso bila izpolnjena, ker iz boga-avtomata za pol evra nista dobila tako željene kave, sta se oddaljila od tistih zidov, ki Boga predstavljajo. Boga sta tudi sama razglasila za mrtvega, kakor sta pojasnila tudi v svojih besedah, ko sta dejala, da je bil Jezus 'prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom.' Skupaj z njegovo besedo in dejanjem je na križu umrla tudi njuna vera... Ali, če sem bolj natančen, umrla je njuna religija, njuno omejeno, samo človeško obravnavanje Boga. 

Bila sta podobna tistim, ki so želeli Boga doseči s takšnimi in drugačnimi 'babilonskimi stolpi', ki pa so se končno podrli kot hiše iz kart. 'In podrtija te hiše je bila velika' (Lk 6,49). In prav je tako. 'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel?' (Lk 24,26). Mar ni bilo potrebno, da so se zrušili vsi ti zidovi, vsi ti človeški upi in pričakovanja, ki nas tako omejujejo v vseh naših odnosih in ki pravzaprav tako uničujejo te odnose, ker jih tlačijo v naše kalupe? 

Potrebno je, še več kot to - nujno je. Samo na tak način se lahko osvobodimo, samo na tak način lahko preusmerimo svoj pogled iz sebe. Morajo se podreti vsi tisti zidovi, ki vklepajo našega duha in ki vklepajo našega Boga. Pa niso najhujši tisti kamniti zidovi, če vemo, da je Vstali prišel iz skalnega groba in pri zaprtih vratih, najhujši je skalni oklep okrog našega srca.

Pa pojdimo naprej proti Emavsu, da se ne preveč zakvačkamo (malo smo se že). Z učencema smo na poti in iščemo svoj cilj in smisel. Čeprav si tudi mi, podobno kot onadva za cilj postavljamo nek natančno določen kraj, če samo želimo, kot radi rečemo, 'spremeniti okolje', pa iščemo v resnici globlje in tisti naš Emavs ni samo neka točka na zemljevidu, ampak tista tako željena izpolnitev, notranji mir, red v življenju. Kakor učenca, imamo tudi mi prazne pogovore, kadar so naši odnosi (tudi vera je odnos), na 'nizki točki.' Govorimo, ker je nekaj pač treba govoriti, da prekinemo tisto mučno tišino.

Vsakdo, ki se takrat, v naši krizi (ki ni nič slabega, ker pomeni neko izbiro, odločitev v svetopisemskem pomenu) zanima za naše težave je dobrodošel kot voda za zemljo v sušnem obdobju. Že to je nekaj, vendar ne dovolj. Človek nam lahko kot človek le delno pomaga, mi pa potrebujemo Ljubezen - tistega, ki je to po definiciji. Potrebujemo ne samo tistega, ki je z nami sočuten, ampak potrebujemo tistega, ki ga bolečina in smrt ne moreta uničiti, ampak ravno obratno. Potrebujemo vstalega Kristusa.

Njegove neskončne ljubezni in usmiljenja ne morejo zadržati ne zidovi iz kamna, ne tisti, ki so zrasli okrog našega srca. In ni ga treba iskati tam, kjer ga ni, ker on nas sam poišče tam, kjer smo, ne glede na to, kje smo. Njegova beseda je nežna, hkrati pa v sebi nosi nekaj eksplozivnega. Jezus s svojimi besedami počasi zvrta luknjo v tisti skalni oklep okrog srca. Vendar pa se moramo še mi malo potruditi, tudi mi moramo prositi Gospoda, naj ostane z nami, da ne spet zaidemo v temo noči - prositi ga moramo, naj v tisto zvrtano luknjo položi eksploziv svoje ljubezni. To je tista, ki se daje, ki se razmlamlja in deli, s tem pa je je vedno več, to je tista, ki nikoli ne mine. Ko pa enkrat pride do eksplozije, se vse spremeni. Noč postane dan, ki nikoli ne mine Tudi nam goriva, življenjskega soka več ne zmanjka in naša srca žarijo. 

Nimamo več kaj tavati naokrog sklonjenih glav v temi, ker svetimo, Jezus nam je dal svojega in Očetovega Duha. To luč potrebujejo tudi drugi, zlasti tisti mračni zidovi, ki smo jih žalostni in razočarani nekoč zapustili. Pojdimo tja, kamor nas je Bog postavil, pojdimo v naš Jeruzalem, v središče našega življenja in povejmo, da Bog ni mrtev, ampak živi - mi smo ga vendar srečali (Frossarrd).  

O svetnikih

Zakaj Cerkev nekatere ljudi proglasi za svetnike? Nam lahko na kratek način razložite, kaj vse je potrebno, da nekdo postane svetnik?

Cerkev nekatere - to je majhen del vseh svetnikov - razglasi za svetnike nekako iz dveh razlogov: da bi se jim ljudje priporočali v molitev in da bi ljudem služili kot zgled ali spodbuda, da bi tudi sami postali sveti. Svetniki so vsi tisti, ki jim je uspelo priti med 'prebivalce' nebes. Čeprav sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Če hočemo biti sveti, moramo biti drugačni, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti. Pomeni, da svetnik ni nekdo, ki bi bežal od sveta in življenja, ampak tisti, ki svet še bolj ljubi in živi še bolj polno. Lahko si nekoliko pomagamo z lastnostmi iz Jezusovih 'blagrov' (Mt 5,3-12): kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, delovanja Boga v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

Vsak od nas je poklican, da naredi svojo pot svetosti. Začeti moramo pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih.

Cerkev je torej iz teh Božjih in človeških prijateljev izbrala določeno število tistih, ki lahko človeštvu služijo za zgled in so posebni naslovniki za naše molitve.

Da pa so uvrščeni na cerkveni seznam, je kar dolga pot, razen pri določenih kristjanih, kjer je njihovo življenje tako očitno, da jih 'glas ljudstva' nekako potisne naprej. To se je zgodilo npr. pri Materi Tereziji, kakor tudi sedaj pri Janezu Pavlu II. Sicer pa je treba najprej začeti postopek na škofijski ravni, kjer se določi voditelja postopka in njegovega pomočnika (postulatorja in vicepostulatorja). Tadva pregledata spise določene osebe, ki je v postopku in naredita vse potrebne poizvedbe (tudi znanstvene, ko gre za potrditev čudeža). Ko je na tej ravni postopek zaključen, se ves material pošlje v Vatikan na kongregacijo za svetnike. Za to, da je nekdo razglašen za blaženega, je potreben čudež, ki se zgodi na njegovo priprošnjo - da torej Bog usliši njegovo molitev (na priprošnjo bl. Janeza Pavla II. je francoska redovnica ozdravela od parkinsonove bolezni). V primeru mučeniške smrti za Kristusa, se za razglasitev za blaženega čudeža ne zahteva. V poteku procesa kanonizacije (ki privede do razglasitve za svetega), se zvrstijo naslednji nazivi: božji služabnik, častitljivi božji služabnik, blaženi in sveti.

Objavljeno v rubriki 'Vi sprašujete, duhovnik odgovarja' v Novem glasu.

Odprimo vrata Kristusu

»Če ne vidim, če se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti gotov, želi imeti zagotovilo. In ima prav, ker ve, da se, če Jezus resnično živi, vse spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v njegovem življenju, ampak za vsakega človeka. Za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž izkuša, kako težko je verovati. Pa saj nikjer v evangeliju ne piše, da bi bila vera brez dvomov in vprašanj, tista, ki ji pravimo, da je trdna kot kamen, bolj zanesljiva in gotova od tiste, ki je vsa prepletena z vprašanji – celo Marija ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo: »Zgôdi se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako, ampak mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za velike odločitve v življenju to gotovo velja.

Za Tomaža vemo, da se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova negotovost vedno spremenila v blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi za celotno Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na tisti dogodek pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so bili vsi lepo tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici, četudi nismo razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če takrat Tomaž ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne dobili enega od najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa nevera bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč ta iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj »otipljiv« dokaz vstajenja.

Vernik pri maši je v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri spremenjenju namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od znotraj. Ko ga potem prejmemo pri obhajilu, velja, da je bolj on tisti, ki prihaja v našo notranjost, kakor pa da bi bili mi tisti, ki prodiramo v njegovo. Prosi nas, naj se odpremo, da bi se dotaknili njegovih ran, vendar pa moramo mi še bolj Jezusa prositi, da bi se dotaknil naših ran, da bi jih ozdravil. Doživljamo izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.« Jezus pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi ozdravljen« (Mt 8,2-3).

V primerjavi s Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od današnjega Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te ponižno« pravi sv. Tomaž Akvinski: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.« Tomaž je videl Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih videli. Toda, imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od znotraj, le odkrito mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž. Jezusa moramo res iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr 9,24).

In prav s to prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv. Tomaža Akvinskega, ki je tudi moje novomašno geslo. Dobesedni prevod iz latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: »Daj, da bom vate čedalje bolj veroval, zaupal in te ljubil.« (Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere). Skupaj z bl. Janezom Pavlom II. tako kličem vsem vam: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči … Pustite Kristusu, da spregovori človeku! Samo on ima besede življenja. Da, večnega življenja!« (22. Oktober 1978 na trgu sv. Petra)

Pobožnosti in maše za pokojne

Težaven odnos mladih do Cerkve (3)

Ko smo si v prejšnjih dveh številkah pogledali profil te 'prve neverne generacije', si skušajmo tokrat in naslednjič odgovoriti, zakaj mladih več ne vidimo pri maši. Če smo doslej gledali bolj na splošno, se bomo sedaj preselili k osnovni celici – župniji. Kar povejmo si v obraz in brez slepomišenja, da naše župnije temeljijo predvsem na rožnih vencih in mašah za pokojne – za slednje darujejo tisti, za katere se bodo kmalu darovale prav takšne maše.

Kdo od župnikov temu doda še kako drugo obliko molitve, do katerih pa človek nima takojšnjega dostopa. Medtem je obisk svetišča in župnijskih prostorov še kar dober, ker se veliko ukvarjamo z otroki – v zadovoljstvo staršev in širše družbe. Vse manj pa tja zahajajo mladi, kar posledično vpliva tudi na otroke, ker dobijo občutek, da župnija ni kraj za mlade.

Tistih nekaj mladih, ki še obiskujejo župnijo, takoj 'pohopsajo' za katero od oblik služenja najmlajšim, katerim potem posredujejo vero v Jezusa, za katero se sami pravzaprav še niso odločili. Otrokom tako sporočajo, da je 'hoditi v cerkev' enako kot 'delati cerkvene zadeve', da je torej to neposredno povezano s služenjem. Mladi to vidijo kot neko dolžnost, neko obvezo. Ker pa se jim 'cerkvenih zadev' ne ljubi kaj preveč početi, ne vidijo niti razloga, da bi obiskovali cerkev. Pa tudi splošna slika Cerkve je potem taka, da je to kraj, posebej specializiran za otroke.

Zakramenti služijo kot neko represivno orodje – treba jih je prejeti ali prejemati, ko govorimo o spovedi, maši in obhajilu, ne ve se pa, zakaj. Koliko se dela na vsebini zakramentov? Potem pa se standardi spuščajo in ni več važno, koga se krsti (koliko teh potem danes tudi obiskuje verouk?), zlasti ni važno, kdo gre k birmi (ki naj bi predstavljala prehod v odraslo dobo), za poroko pa smo sploh veseli, če se zanjo kdo sploh odloči, pa čeprav mnogi ne vedo, v kaj se spuščajo. Pri pogrebih je treba ponekod obhajati mašo za prav vsakega, ne glede na njegovo življenje. Včasih se je veliko poudarjalo, kako je treba prejemati zakramente, da se s tem rešimo pekla, kar je še precej ohranjeno v naših glavah. Bolj kot kvantiteta, je važna kvaliteta. Sicer hitro dobimo vtis, da smo Cerkev in duhovniki servis.

Število duhovnih poklicev se je drastično zmanjšalo, kljub temu pa je število župnij načeloma ostalo enako kot prej. V nasprotju s tem, so v družbi šli v neko racionalizacijo vzgojnih, zdravstvenih in trgovskih struktur, in sicer zaradi padca rodnosti, koncentracije prebivalstva v urbanih središčih in povečanja raznolikosti ponudbe. Preden se torej vabi duhovnike od drugod, je treba najprej zadeve strukturno urediti, namesto, da župnik teka sem ter tja po treh/štirih župnijah, ki jih upravlja. Koliko se lahko en tak župnik posveča delu z mladimi, je najbrž retorično vprašanje, saj se še 'delu s sabo' težko posveti.

Naše župnije so naravnane predvsem pastirsko, v izražanje vere in torej predpostavljajo pri tistih, ki jih obiskujejo, da že imajo neko versko podlago in kolikor toliko prakse z molitvijo. Če bi torej v župnijo prišel nekdo, ki bi ne vedel, kaj to je vera, bi le stežka našel koga, ki bi mu o tem kaj povedal, ga uvedel v molitev, in to prav danes, ko bi v tem hitrem tempu molitev potrebovali kot svež zrak, ki prodre v naša srca. Ne moremo verovati, če ne molimo in ne moremo moliti, če nas kdo v to ne uvede.

Cerkev, ki mladih ne uči verovati in ne uči moliti, jih tudi kaj dosti ne zanima – česar ta naša prva neverna generacija niti ne skriva. Se nam porodi še eno zbadljivo vprašanje – da ne gre tu za obojestransko nezanimanje? O tem prihodnjič.

Objavljeno v 3. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).