I kot ISLAM (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (35a)

Ko govorimo o Islamu, bi seveda lahko pogledali določene zgodovinske trditve, a se bomo tokrat raje ustavili pri bolj ekonomskih in podjetniških zadevah, ostalo morda še pride. Zanimivo je tako videti določene podatke, kolikšen je osnovni kapital, ki se ga zahteva za samostojno podjetniško dejavnost. Ti podatki niso sveži - to bi bilo zanimivo pogledati -, a je vseeno zanimivo vedeti, kako je predstavljal ta osnovni kapital v Siriji pred desetimi leti znašal 5111,9% BDP na prebivalca, potem so ji sledili Jemen, Palestinsko ozemlje, Saudova Arabija in Jordanija. Če primerjamo, se je takrat v Nemčiji zahtevalo 47,6% BDP na prebivalca, v Italiji 10%, medtem ko v Franciji, Združenem Kraljestvu in ZDA sploh ni te zahteve. Lahko dodamo tudi, da v ZDA ni takšnega birokratskega bremena - človek začne dejavnost v svoji garaži, če pa zadeva uspe, podjetje konča na borzi. Ni čudno, da so neki pivovarji pričeli s podjetniško dejavnostjo kar v svoji garaži, saj so se vrnili iz Kanade - nekje so se morali naučiti.

Muhammad Al-Houni, disidentski libijski intelektualec je napisal v svoji knjigi “The Arab Dilemma

in the Face of the New American Strategy” zapisal: “Težava je v hegemoniji, ki so jo beduinske vrednote še naprej imele v vsej zgodovini islamske civilizacije. Devetdeset odstotkov arabskih ozemelj predstavljajo puščave, kjer je zelo malo vode in prehrambenih virov, kar družbo sili k organiziranju v precej bojevita plemena, ki se med seboj bojujejo za prevlado in so v svoji notranjosti organizirana po zelo rigoroznih patriarhalnih in rodovnih pravilih”. Iz tega sledi, da obstaja “en sam koncept - ali gospoduješ ali pa drugi gospodujejo tebi”. Demokracija “se lahko razvije samo v civilni družbi, kjer so racionalne vezi med ljudmi močnejše od krvnih. Patriarhalna družba, ki jo samovoljno vodi šejk nekega plemena, ne more na noben način sprejeti ideje večstrankarskega sistema. Če mu bo vsiljena, bo prišlo do tega, da bo vsako pleme ali etnična skupnost imela svojo stranko”.

Po stoletjih neprekinjenega osvajanja, je bil Islam ustavljen, zlasti po miru v Sremskih Karlovcih iz leta 1699, pa je začel neizbežen zaton. Od tistega trenutka naprej je skušal “nadoknaditi izgubljeno, tako da je pustil prostor idejam, predvsem pa tehničnim postopkom “brezbožnežev””, pa je prišlo do islamskega nacionalizma kot veziva družbe, zatem je njegovo mesto prevzel socializem, dandanes pa fundamentalizem. Vendar pa: “Skupni učinek reforme in modernizacije je paradoksalno bil ta, da se ni povečala svoboda, temveč je postala avtokracija še močnejša”.

Objavljeno v tedniku Novi glas

H kot HIŠA

Cerkveni in družbeni antislovar (34) 

Tokratno naše razmišljanje se bo nanašalo na marsikaj, o čemer smo že spregovorili zadnje čase, je namreč v povezavi s financami in rodnostjo. Zagotovo slednja ni težavna samo v Italiji in Sloveniji, temveč lahko rečemo, da velja kar precej splošno v Evropi, prav tako še drugod. Zajema tudi dežele, kjer je še nedolgo nazaj vladal komunizem, ne le tistih še bolj razvitih. 

Torej, vsekakor lahko dokaj splošno zatrdimo, da je eden od razlogov tega, da je tako majhna rodnost tudi v bivališčih. To je seveda eden od razlogov oz. slabih spodbujevalcev, če hočete. Če si bi hoteli privoščiti kaj spodobnega, gre za to veliko denarja, marsikdo si tega ne more privoščiti, četudi bi delal več del. Tako, da gre pri naših bivališčih velikokrat za precej majhne, utesnjene ali slabo razporejene prostore, ki pa vseeno goltajo vase denarja, kolikor ga vidijo. Da bi imeli ločene prostore za kuhinjo in dnevni prostor, je danes postala že prava redkost. Zato imamo raje t. i. “open space”, v katerem je vse razporejeno po odsekih ali kotih, prava redkost pa je tisti nekoč poglavitni, “Bogkov kot”, kjer je bilo razpelo, družinski rožni venec in druge svete podobe ter kaka sveča. V dnevnem prostoru danes kraljuje televizija, če ne gledamo slednje, pa je nešteto drugih elektronskih naprav, brez katerih ne gre. 

Tudi pri nas je postalo nekaj običajnega, da se dobimo skupaj po novem bolj po kakih restavracijah, picerijah in drugod. Še tam je vprašanje, če se je sploh mogoče pogovarjati, zagotovo pa je to nemogoče po kakih zabavah, kjer se praktično lahko samo je in pije, pa še kaj drugega, kar pride zraven, če pa človek slučajno od alkohola abstinira, se dolgočasi. Seveda je postalo tudi pri restavracijah in picerijah tako, da je to postal drag špas, pa si ga lahko privoščimo vsake toliko časa. 

Najemnine so še kakih petdeset let nazaj predstavljale tretjino mesečne plače, dandanes ni redkost, da poje najemnina celotno plačo. Da navadni delavec pošlje študirat otroka, je po finančni plati pravi čudež, k sreči so dandanes zrasle univerze tudi drugod, pa niso le v glavnih in največjih mestih. Študentski domovi so vseeno cenejši, a je vse bolj pogosto, da si študenti poiščejo zaposlitev ob študiju, ker sicer najemnine ne bi mogli plačevati. Eden od današnjih »biznisov« je tako ali tako dajanje stanovanj v najem študentom. Zanimive so investicije novih upokojencev po univerzitetnih središčih, ko ob upokojitvi kupijo stanovanje prav v namen oddajanja slednjega študentom. V novih tovrstnih središčih že dolgo zaman čakamo na študentski »kampus«, v starih novih domov ni potrebno graditi. Če bi bilo dovolj študentskih domov za vse študente, bi to najbrž preveč vplivalo na volitve. 

Tako se lahko vprašamo, če imamo neko pravo »hišno politiko«, ki bi se ji pravilno seveda reklo »stanovanjska politika«? Vprašanje je bilo seveda retorično, saj se možnost pametnih stanovanjskih gradenj v smeri sosesk vedno umakne bizarnim projektom, ki se praviloma izkažejo tudi za finančni fiasko, a ne samo. Vprašljiva je kvaliteta gradnje, če rečemo samo eno zadevo, a jih je še več. Tako poleg bankrota in poskusov prodaje stavbe najboljšemu od najslabših ponudnikov, če ponudnik sploh je, padajo na ulico okna, pokajo stene, sem pa tja se poruši kak strop, da o puščanju sploh ne govorimo. Tako počasi navadni ljudje postajajo »hišni ljubljenčki« drugih, glede na to, da bodo – ob trendu, kakršen je – le stežka odkupili stanovanje ali hišo, pa tudi na delovnih mestih glede obnašanja gospodarjev ni nič bolje. Morda bi kazalo kaj več pridigati tudi o teh stanovanjskih špekulacijah in previsokih najemninah ter drugih cenah v opciji poslednje Božje sodbe, kjer velja glede »prvih in poslednjih« obratna logika od človeške. Zaradi nekaj tisoč evrov se vendarle ne splača končati v peklu – pod pogojem da v pekel, poslednjo sodbo in podobne reči sploh še verjamemo. Začenši pri »starešinah templja«, torej pri nas, duhovnikih.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Naše obujenje

Na peto postno nedeljo imajo tisti odrasli, ki se pripravljajo na prejem zakramentov, in jim rečemo katehumeni, tretje posebno srečanje v pripravi. Obhajajo »vstajenje in večno življenje«, besedi, s katerima tudi mi vsako nedeljo zaključujemo veroizpoved. Saj tudi odgovorijo na vprašanje in rečejo, da jim vera da večno življenje. Vse prepogosto pa se nam zdi, kako je ta dar vstajenja in večnega življenja neka zelo oddaljena zadeva.

Prav zato nam bogoslužje ponuja 1. Berilo preroka Ezekiela. Tam Gospod Bog ne govori v nekemdaljnem prihodnjiku, temveč v sedanjiku: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril.« Zelo lepe besede, ki govorijo, kaj sedaj dela z nami Gospod, če mu to dovolimo. Dostikrat namreč ljudje živimo v grobovih, kot je to veljalo za tistega obsedenca v Geraški deželi, za katerega je rečeno, da je živel v grobovih, pri evangelistu Marku celo dvakrat, pa tudi, da se je tolkel s kamni.

Tudi mi smo velikokrat po grobovih, ker se odločimo, da bomo živeli za smrt in jo bomo tudi hranili. Odločimo se, da bomo pač nekako preživeli do smrti, da pa ne bomo imeli polnega življenja, kjer bi veljala tudi Božja pomoč, temveč bomo za vse poskrbeli sami. To pa pomeni, da se v primeru težav tudi zapremo v svoje grobove in tam živimo. Pa to ni neka hipotetična stvar, glede na to, da smo ljudje prepričani, večinoma kar vsi, da je naše življenje črno in žalostno, polno samih težav, bolečine, utrujenosti in bolezni, drugega pa nič. Gospod pa seveda dela tisto, kar smo slišali, vendar na svoj način, ki je opisan v evangeliju.

Kot prvo ima svoj čas za »intervencijo«. Ne vskoči takoj in na prvo žogo – tako delamo ljudje. On počaka, da izginejo vse tiste človeške gotovosti, tudi najmanjše, da potem pokaže, da je tisto, kar se zgodi in kar zraste, popolnoma njegova stvar, njegov dar. Dokler namreč imamo mi neke svoje, človeške opore ali opore tega sveta, ni prostora za Gospoda. Tudi zato vstopi kasneje in s potrpežljivostjo, da se zadeve rešijo temeljito in v samem jedru problema, ne pa z neko začasno rešitvijo. Kot je namreč treba že sicer spremeniti svoj življenjski slog, če želimo, da se stvari popravijo in uredijo, tako je potrebno tudi tu narediti tisto, čemur pravimo spreobrnjenje – naša miselnost mora postati drugačna, postati mora duhovna, ne pa malo duhovna, sicer pa še vedno zemeljska.

Zanimivo je tudi to, da ko enkrat vskoči Gospod, lahko tudi ljudje rešimo neke stvari, ki bi sicer bile nemogoče – ko ukaže, odvalijo kamen od groba. Treba je tudi biti nekaj časa v tistem, kar zaudarja, v gnilobi, da spoznamo, kako od tistega ne moremo živeti. Kakor v vsakdanjem življenju želimo svežo hrano, tako jo potrebujemo tudi sicer, v naših odnosih, posebej pa v duhovnem življenju, ki daje ton in smisel vsemu. Gospod tako nakloni svežega vetra, ker nam da svojega Svetega Duha, da potem svobodno zaživimo in se torej znebimo vseh tistih povojev, ki ovijajo naše življenje, pa predstavljajo vse tisto, kar nas v resnici ovira.

Vsekakor je večno življenje, ki nam ga daje Gospod, že tukaj in sedaj, le da ga mi sami ne opazimo. V resnici imamo tako v preteklosti, kot tudi v sedanjosti dovolj lepih, dobrih in plemenitih trenutkov, reči ter ljudi. Gospod Jezus nam daje drugačen pogled, takšen, ki je odrešen, da lahko vse to opazimo in smo hvaležni. To nam zagotavlja tudi dovolj vedrine in moči za premagovanje vseh ovir, pasti in težav. Daje pa nam tudi dovolj luči, da bolj svetlo zremo v prihodnost. Vprašanje je samo, če želimo hraniti svojo smrt ali življenje, samo od tega je odvisno, kako bomo živeli v prihodnosti, kako bomo umrli in kako bo v večnosti. Odločitev za duhovno življenje je odločitev za življenje nasploh, za življenje v polnosti. Že iz Stare zaveze pa vemo, da moramo sami izbrati med življenjem in smrtjo, med blagoslovom in prekletstvom. Nihče ne bo tega naredil namesto nas, še najmanj pa naš Gospod, ki spoštuje popolnoma našo svobodno voljo.

Spregledati

Skupna točka današnjega 1. Berila in evangeljskega odlomka je naš pogled. Ljudje mislimo, da je resnično samo tisto, o čemer se prepričamo s človeškimi očmi, prav določeni dogodki pa nas v življenju, če jim dovolimo, naučijo, da je resničnost našega življenja precej globlja. 

 

Ker sleporojeni nima imena, pa tudi ni kriv ne on ne njegovi starši za njegovo stanje, je to jasen namig, da smo vsi ljudje, v primerjavi z Gospodom Jezusom, ki je Božji Sin, sleporojeni. Kakor prerok Samuel iz 1. berila, se tudi mi radi ustavljamo na zunanjosti, na površju reči, lahko bi rekli, na površju življenja, vemo pa, kako Jezus, nasprotno, vidi v človekovo notranjost. Tako je nekaj dobro in vredno le, če zadovolji naše telesne čute in nagone, kakor tudi naša čustva. Za kaj drugačnega ali globljega nimamo ne časa, kakor se nam zdi škoda tudi napora. Zatorej se zadovoljimo s tistim, kar dobimo hitro in na lahek način. Žal pa takšne stvari tudi hitro minejo, se jih brž naveličamo, kakor otrok nove igrače. Ne živimo zastonj v tekoči družbi, kjer so takšni tekoči tudi naši medsebojni odnosi.

Znano je, kako si slepi, zlasti, če se takšni rodijo, ustvarijo neke svoje predstave o svetu, ki jih obdaja. Tudi sleporojenemu iz evangelija se je moralo zdeti vse novo, ko je spregledal. Tudi mi pa si raje ustvarjamo neke svoje predstave, se zatekamo v neke virtualne svetove, namesto, da bi se soočili z resničnostjo. Če je resničnost lepa, tega tako ne opazimo, ker se ji ne posvečamo dovolj, če pa je slednja grda, težka ali temna, pa jo želimo pahniti čim bolj daleč stran od sebe.

Resničnost je to, kar smo in kar imamo, ne tisto, kar bi lahko bili in imeli. Evangeljski odlomek nas lepo uči, da je pa tudi še tako na videz slaba resničnost lahko priložnost, da bi se tudi na nas razodela Božja dela. Vsaka človeška resničnost namreč lahko v Božji luči, torej z Božjo pomočjo, zasveti. Gospod se lahko posluži prav vsakega od nas, da se razodene svetu. V svojem kratkem življenju sem tako spoznal že kar veliko ljudi, ki so recimo invalidi ali kako drugače za svet ne pomenijo nič, pa so bili v resnici pravo bogastvo in zakladnice življenja.

Tudi nam pravi Gospod: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Tisto, kar je pomembno, je človekovo bistvo, njegovo središče, ki mu Sveto pismo pravi »srce«. Tam je pa vsak človek plemenit, ker je Božja podoba. Seveda potrebuje Božjo pomoč, da ta podoba zasije. Kdor želi kar sam poveličati samega sebe, brez Boga, mu to ne bo uspelo. Velja tisto pravilo, da človek s samo svojim lastnim naporom doseže nasproni učinek od želenega.

Velja namreč še nekaj – da je v svojem bistvu je vsak od nas tudi ranjen in potrebuje ozdravitve. Vsak človek je namreč, kakor nam lepo pravi psalmist: "Z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Četudi hočemo delati dobro, se brez Božje pomoči to ne bo zgodilo, kot nas lepo uči sv. Pavel. To velja za vsakega človeka, brez razlike, le da je treba gledati na življenje in nas same z drugačnimi očmi. Če namreč na našo resničnost gledamo le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, kakor je le nekaj odstotkov invalidov, od rojstva prizadetih in tako naprej. Če pa gledamo globlje, pa vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve. Seveda tisti, ki tega ne vidi, ne potrebuje Boga in odrešenja, saj: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« (Mr 2,17). Navadno takšni ljudje ne potrebujejo niti sočloveka, saj zmorejo vse sami.

Kako pa se lahko zdravimo te svoje sleporojenosti? Navodilo najdemo tudi v samem evangeliju: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn 9,4). Delati je potrebno Božja dela, dokler je to še mogoče. Treba se je torej truditi izpolnjevati Božjo voljo, dokler je to še mogoče. Vsak od nas ima odmerjen čas zemeljskega življenja, to je res.

Je pa tudi res, da če govorimo o tem, da je treba gledati drugače na življenje, da tu govorimo o ne le telesni in duševni, temveč tudi o duhovni razsežnosti našega življenja. Treba je torej opravljati zlasti duhovna dela, dokler je to mogoče. Človek z leti izgublja moči, če gledamo tudi čisto fizično. Podobno velja tudi, da je treba veliko delati v duhovnem smislu, dokler smo telesno krepki in zdravi. Ko bomo bolni ali stari, bo šlo precej težje. Ali mar nimajo starejši ljudje velikih težav z raztresenostjo pri molitvi?

V svoji knjigi »Dar miru« je kard. Bernardin pravil, kako je obžaloval, da se ni bolj posvetil molitvenemu življenju, ko bi to zmogel, saj mu potem bolezen tega ni več dovoljevala, pa čeprav je hotel. Potem je svojim mlajšim sobratom vselej polagal na srce, da naj molijo, dokler lahko. Seveda se nam pa vse druge reči in opravila zdijo precej nujnejša. Vendar vse to, kar se nam zdi nujno in neizogibno, mine skupaj z nami. Vse to je podobno sadju ali zelenjavi, ki zgnije po določenem času. Zato, Božje ljudstvo, hodimo v Gospodovi luči (prim. Iz 2,5), dokler lahko. Tudi zato, da bo v težkih trenutkih, ko torej na naše življenje leže tema, vedno ob nas plamenček vere, upanja in ljubezni, da ne bomo sami.

G kot GLASBA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (33c) 

Ko govorimo zlasti o cerkveni glasbi, smo dolžni navesti tudi kaj, kar piše v odlokih zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, 2. Vatikanskega namreč (2. VCZ), da ne bo spet kdo govoril, češ da se nekateri držimo le tistega, kar je odločil tridentinski koncil. Dogmatična konstitucija o svetem bogoslužju, Sacrosanctum concilium (SC), pravi v točki 116 takole: “Cerkev priznava gregorijansko petje kot petje, ki je lastno rimski liturgiji. Zato naj mu v liturgiji, v enakih pogojih, vselej gre poglavitno mesto”. Ni treba torej, da veliko gledamo in raziskujemo, zato da bi ugotovili, kako so številne “novosti”, ki so bile uvedene po Koncilu (vselej z veliko začetnico!) proti sami črki tega istega Koncila. 

Seveda se bodo takoj oglasili tisti, ki mahajo s slogom “duha koncila”, ki pa ga je papež Benedikt

XVI. še kot kardinal, pa tudi kasneje, vselej označeval za “fantomatičnega”, tega “duha”, namreč. Spreobrnjeni ameriški protestantski blogger in pisec Shane Schaetzel se, recimo, ko piše o potrebnosti 2. VCZ za kolikor tolikšen obstoj katoliške Cerkve, strinja s papežem Ratzingerjem, saj pravi, da je duh koncila enak črki taistega. 

Lahko bi gledali še naprej, da še vedno velja, da tudi, ko se, recimo, igra pri bogoslužju kitaro, jo je še vedno dovoljeno igrati le na klasični način, a seveda “duh koncila” pravi drugače, kot že dolgo vidimo, potem pa imamo prave rokovske in metalske koncerte, z ojačevalci, ozvočenjem in vsem, prav kakor zasledimo pri raznih protestantskih skupnostih. Prav tako nimamo več češčenja, temveč raje slavljenje. Tihoto, mir in spokojnost je tako zamenjalo, skakanje, mahanje in kriljenje z rokami, skandiranje, ploskanje… Po letih rokovskih in metalskih koncertov in podobnih reči, človek išče malo miru, potem pa najde po cerkvah in drugih “eventih” prav iste zadeve, le da imajo morda neko krščansko noto, ki je včasih precej daljna in ohlapna. Vsekakor se na tak način zagovarja logika sveta, ki pravi, da se je vselej treba zabavati, se “imeti fajn”, si dati duška, izraziti svoja čustva, iskrenost, spontanost...

Pustimo ob strani, da je danes lahko »skladatelj« že kdorkoli, a vsekakor od tovrstnih »liturgičnih« glasbenih vložkov, med katere se stlači še sveto mašo, če uspe, ni težko priti do tega, da se lepe, častitljive in celo starodavne cerkvene stavbe, ki niso bile zgrajene za tovrstne zadeve, spremenijo v koncertne in kongresne dvorane, ali celo v snemalne studie, kot se je tudi že primerilo v bližnjih krajih. Povsod torej samo profano, nikjer prostora za malo svete tišine in podobnega svetega ozračja. Izgovor je znan – strah pred tem, da mladih ne bi bilo več zraven. Smo gotovi, če pustimo, da so sedanji mladi v cerkvi vsaj srednjih let in napol plešasti, da pa mladih ne bi zanimalo, če bi bilo v cerkvi več gregorijanskega petja, orgelske bogoslužne spremljave, lepega bogoslužnega zborovskega in ljudskega petja? Nekdo je recimo v Nemčiji zasledil prav to, da mlade te stvari zanimajo. 

Ne vem, če je lažja pot vselej tudi boljša, saj vzeti kitare in malo spremljati z akordi ni težko, za boljšo glasbo v cerkvi pa se je potrebno potruditi. Če bi uporabili recimo svetogorsko podobo kot pladenj za čaj in kavo, bi rekli, da je »greh«. Da pa vstopimo v starodavno katedralo in se tam tistih par preostalih žalujočih dere ob spremljavi dveh, treh, štirih kitar, pa ne? Naj razume, kdor more. Kako je bilo recimo vsem navzočim na pogrebih lepo, ko je ameriški župnik nekaj svojih strežnikov naučil koral »In paradisum«, kjer je rečeno, naj pokojnega v nebesa popeljejo angeli… Verjamem, saj si tega potem ni težko lepo in živo predstavljati. Kaže, da bi vendarle veljalo poskusiti kaj v tej smeri, ne pa le v smeri zabave, kratkotrajnega uživanja in čustev. 

Objavljeno v tedniku Novi glas (tam je prišlo sicer do majhnega "škrata", saj bi naj pisalo G kot GLASBA (3), potem pa (33c), a vsebina je prava)