Delo v novem vinogradu

Misel na 27. Nedeljo med letom

V evangeliju rožnovenske nedelje poslušamo priliko o vinogradu in viničarjih, kjer je zaobsežena zgodba judovskega ljudstva. Slednje se je, kakor se je izkazalo v prejšnji priliki o dveh sinovih, uprlo Bogu, ni poslušalo prerokov in je ubilo Božjega Sina, kakor je povedano tokrat. Čakajo jih določena usoda in kazni, Bog pa napoveduje postavitev nove stavbe, Cerkve, katere vogelni kamen je Kristus, o čemer govorita tako apostol Peter kot Pavel. 

V Pismu Efežanom nam sv. Pavel govori, da smo sezidani ne le na temelju apostolov, ampak tudi prerokov, tistih, ki jih je izvoljeno ljudstvo zavrglo (Ef 2), ponovno pa poudarja pomembnost tega, da smo del te zgradbe, ker se tako vzidavamo ne samo v občestvo svetih, ampak se tudi zedinjamo z Gospodom samim, prav tistim, ki so ga Judje zavrgli, Bog pa je v svoji modrosti in previdnosti stvari obrnil drugače. Vinograd je namreč dal v najem drugim ljudem, vendar smo tudi mi, ki smo poklicani k delu v njem in k vzidavanju v to duhovno zgradbo, prav tako poklicani k odgovornemu življenju po veri. 

Da je gospodar pravično ravnal, so priznali tudi prvaki judovskega ljudstva, a niso razumeli, da Gospod ne govori o Rimljanih, temveč o njih samih. Prav tako se utegnemo zmotiti tudi mi, ki si domišljamo, da je čisto prav, da kazni in posledice doletijo druge, ne bi pa radi razumeli, kako Gospod k odgovornosti kliče tudi nas in kako tudi nam grozi, da neodgovorno ravnanje s seboj pač prinaša posledice. Potrebno se je truditi za čistost svojega srca, ki jo pa dosežemo in vzdržujemo samo v naročju svete Cerkve in ne drugače. 

Apostole in preroke poslušamo s poglabljanjem v Sveto pismo in sveto izročilo, ki je pravzaprav nespremenljivi nauk Cerkve, ki so nam ga izročili sami apostoli, da se redno spovedujemo svojih grehov, tako v vsakovečernem pregledu svojega dne, kakor tudi v pogosti in redni sveti spovedi, pa seveda, da se, kakor je ponovil tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, “polno, zavestno in dejansko” udeležujemo svete maše (actuosa participation pač ne pomeni “dejavna”, temveč bolj “dejanska” udeležba). To ne pomeni, da bi kdo ve kaj delali pri samem bogoslužju, ampak je zlasti to, da smo ne samo s telesom, ampak tudi s srcem, z vso osebo, udeleženi pri sveti daritvi. Kakor poje 2. Kitica pesmi ‘Mogočno se dvigni’: “Darujemo vdano ti svoje srce: dejanja, besede, vse misli, želje”. To je tisto glavno delo v “vinogradu”, da tako slavimo in častimo Boga, potem pa da je “v korist tudi nam in celotni sveti Cerkvi”, a začenši pri tistih, ki so ob nas vsak dan, nato pa se širi še naprej na druge.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dve vrsti odzivanja

Misel na 26. Nedeljo med letom

Poslušamo evangelij o dveh sinovih in njunem odzivu na očetov poziv k delu v vinogradu. Vinograd je Božje kraljestvo, ki ni samo “blizu”, kakor je prevod, ampak je že med nami in smo v neki meri lahko že del njega. Gre za Kristusovo Cerkev, kjer je glavno to, da jo sestavljajo na vseh treh ravneh tudi spreobrnjeni grešniki, če govorimo o svetnikih in blaženih, vernih dušah in drugih spokorjenih grešnikih tu na zemlji. Sveti Matej, katerega praznik smo v ponedeljek obhajali, lepo pove, da imamo sedaj novi  Izrael, ker stari ni sprejel Božjega Sina in se spreobrnil, ta novi Izrael pa je Cerkev, Božje ljudstvo Nove zaveze. 

Ko govorimo o posameznem človeku in njegovem duhovnem življenju, gre tu za napuh in ponos na eni

strani, potem pa za iskrenost in ponižnost na drugi strani, ki sta osnova za spreobrnjenje. V očenašu molimo, naj pride Božje kraljestvo, naj bo kakor v nebesih tudi na zemlji, a vse začne na osebni ravni vsakega, da bi se potem lahko širilo. Imeti nebesa v sebi, imeti Boga v sebi, imeti njegovo milost – to je tisto, kar je pravzaprav naša dolžnost. Je pa seveda to delo in garanje, ni samo govorjenje. Ker pa je delo v cerkvi, vsega skupaj ni izven nje, torej ni izven njenega liturgičnega, zakramentalnega in molitvenega življenja. Napuhnjeni in ponosni človek ne potrebuje nikogar in ničesar, ker si vse omogoči sam, svoje življenje vodi sam. Tak človek ne potrebuje spreobrnjenja in ne potrebuje Božje milosti. Sam ima vsega več kot dovolj in vse obvlada, vse ve in zna. Toda, ali vse dela le, da bi ga ljudje videli, ali dela zaradi Kristusa in ljubezni do njega? 

Koliko je vredna samo teoretična vera, najbrž dobro kaže tudi kriza, v kateri smo se znašli, sploh če je vera bila samo v tem, da se imamo “fajn”, v nekih dobrih čustvih, občutkih, v druženju, všečnosti… Kristjan je kristjan v Cerkvi in v njenem življenju, ali pa ga ni. Kristus je namreč v Cerkvi, ker ne more biti ločen od svoje neveste. Samo zemeljska in človeška raven sta premalo, potrebna je višja raven, tista večnostna. Brez Kristusa in Cerkve pa se vse, kar smo in kar imamo, kar delamo in živimo, ne izteka tja. Torej naše življenje potemtakem niti ne izhaja iz Boga niti se k njemu ne vrača. Kdor je krščen ni več navadni človek, ampak je kristjan, nosi Kristusovo ime. Zato potrebuje tisto, kar slednji daje ljudem po svojem Duhu, ampak vse to daje po Cerkvi in v njej. 

Zato se tisti, ki pravi, da lahko moli tudi doma, krepko moti. Ta molitev namreč še zdaleč ni tako učinkovita, kakor je tista v resnični navzočnosti Boga in njegovih svetih. Pomaga mu na tej naravni ravni, da lahko kolikor toliko dobro naravno živi, saj Bog daje vsem ljudem svojo pomagajočo ali dejansko milost – brez Božje milosti tako ali tako ničesar in nikogar ne bi bilo, a se vse tam konča. Ni nadnaravne razsežnosti, ni posvečujoče milosti, samega Božjega življenja, oživljajočega duha. Človek tako nima varnosti na ladnji rešitve, ki je Cerkev, ampak se slej ko prej v svoji zagledanosti vase utopi v morju življenjskih nevarnosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Medijsko poročanje naših časov

Skozi drugačno prizmo (30)

Na to, kako v naših časih poročajo mediji, lahko pogledamo skozi dva zločina, ki sta se v Italiji dogodila, obenem pa velja opozoriti še na poseben seminar za novinarje, ki je potekal v Cortini, na Visoki šoli za novinarsko formacijo, seminar za korektno poročanje o koronavirusu, kakor mu po domače pravimo, a se bomo slednjemu posvetili v prihodnjem delu naše rubrike. 

V zgoraj omenjenih zločinih iz črne kronike, v Caivanu, kjer je bila umorjena Maria Paola Gaglione, in v Comu, kjer je bil ubit duhovnik Roberto Malgesini, se je iskalo »popolno novico«, in sicer takšno, ki bi ustrezala politično korektnim smernicam. 

V prvem primeru se je naredilo vse, da bi prikazali par kot nova Romea in Julijo, ker se je namreč pokojna skregala s svojo družino, to je prva sestavina za popolni recept. Druga pa je, da je bila ena od para transseksualka, mediji pa so ves čas vnašali zmedo v ljudi, ker so jo klicali Ciro, tako da nihče dobro ni vedel, ali gre za žensko ali moškega, mnogi so namreč razumeli, da je Paola imela zvezo z nekim moškim, ki se je čutil žensko, pa je vendarle šlo za homoseksualno zvezo. Da bi bilo vse stereotipno, je bila Paola neverjetno lepa, hkrati pa je bil par ne samo v konfliktu z njeno družino, temveč celo reven. Na svojem skuterju je par bežal pred predsodki in nerazumevanjem, dokler tega teka ni prekinil zlobni mož, ki tudi ne sme manjkati v nobeni takšni romanci – v tem primeru je šlo za zlobnega brata. Spet se bolje ne bi moglo izbrati. Zadnji element pa najdemo v t.i. »transfobiji«, ker partnerica Paole ne bi smela hoditi z njo, pa ne zaradi tega, ker bi bilo kaj narobe s homoseksualno zvezo, ampak zato, ker se je ona čutila on. 

Preidimo na zgodbo o duhovniku iz Coma. Šlo je namreč za »pravega« duhovnika. Pravega duhovnika namreč ne zanimata liturgija in katoliški nauk, ampak je duhovnik »zadnjih«, kakor se je spet slišalo. V glavnem naj bi bil don Roberto samo poistovetenje evangelija zato, ker je pomagal ubogim, brezdomcem, brezposelnim, migrantom. To je sicer res počel, a bomo videli, kako, poleg tega pa poznamo še veliko drugih duhovnikov, ki z veseljem vršijo tudi telesna dela usmiljenja, pa morda nikdar ne bodo kaj dosti izpostavljeni v medijih, a pustimo. Tajnik lombardske stranke Komunistične prenove je izrekel besede, ki veliko povedo o tem: »Sam nisem veren, a mislim, da so duhovniki, kakršen je bil g. Roberto, edini, ki uresničujejo tisto, kar piše v evangeliju«. Tudi v tej zgodbi pa imamo zlobno figuro, ki pa ni neregularni migrant, morilec duhovnika, temveč desnosredinska občinska uprava, ki je duhovniku pred časom izdalo kazen, ker je hranil brezdomce in še so naštevali, da bi ja prišli do črno-belega scenarija. Piko na –i tako predstavlja, da je umor izvršil prav eden od ubogih, ki jim je duhovnik pomagal. 

Vse to pa je v resnici le pesek v oči, ker so dejstva, kot se pogosto dogaja, drugačna, da je resničnost drugačna od fantazije, čeprav bi današnji virtualni svet kar najrajši vztrajal v tej virtualnosti. Tako se dejstva nekoliko popravi, ravno prav, da bi lepo zvenela. V Caivanu naj bi tako brat žrtve nalašč podrl skuter, kar je pa potrebno jasno dokazati, da je temu res bilo tako. Eno je hipoteza, drugo gotovost. Druga stvar je v tem, da zgleda, da par ni imel čelade, kar je bolje zamolčati, tudi zato, ker žrtev mora biti žrtev, brez tega pač ne bi bilo zgodbe ali novice. 

V Comu je duhovnika umoril neregularni migrant in ne kak desničarski skrajnež. Problem je, da je ilegalec imel več dekretov za izgon iz države, ampak so zadevo lepo zavili v celofan – imel naj bi psihične motnje, kakor sta dejala predsednik Caritas v Comu in predsednik Hiše Ljubezni (Casa della carità), sicer tudi duhovnik. Pustimo posladkane besede, ampak ponovno je resnica drugačna. Četudi ne bi bila, ni kar tako drugotnega pomena, da je šlo za iregularnega migranta z večkratnimi dekreti za izgon iz države, po narodnosti Tunizijca, ampak bi naj to »očistilo« njegovo psihično stanje. Kvestura iz Coma pa je v zapisniku lepo napisala, kako se problematika psihične narave »ne kaže niti iz zdravniške dokumentacije niti iz poizvedbe pri socialnih službah«. Psihične motnje so torej, kot kaže, izmišljotina, da bi osladili grenko tableto, ki kaže vse nekaj drugega. Kaže na zgodbo, ki je podobna tisti očeta Hamela v Franciji – katoliškega duhovnika je namreč ubil musliman. Seveda je potrebno še vse dokazati, a naj povemo, kako je eden od muslimanskih zidarjev, ki je hodil na Karitas, in ki jim je poveljeval moj so-pevec, le-temu mrtvo-hladno rekel nekoč, ko ga je motilo zvonjenje v solkanski cerkvi, da naj samo reče in zvonik vrže v zrak. 

Tudi don Roberto pa v resnici ni ustrezal sliki tipičnega »duhovnika zadnjih«, če smo pošteni. Najprej vsega ni obešal na veliki zvon, kot drugo pa je najprej živel bogato duhovno življenje, v katerem je, ob strežbi ubogim, ure in ure preživel pred Najsvetejšim. Za konec naj velja, da kdor je zločina zagrešil, mora plačati, ker sta bili odvzeti dve nedolžni življenji. Je pa, po drugi strani, dovoljeno grdo grešiti z lažjo, če gre za delo v prid vladajočih ideologij, v teh dveh primerih mavrične in pauperistične. Kakor je dejal Chesterton, ljudje, ko ne verujejo več v Boga, ni res, da bi ne verjeli več v nič in nikogar, ampak verujejo v vse. Pri Platonu že izvemo, da je resnica mnenje tistih, ki imajo oblast.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Bog gleda drugače

Misel na 25. nedeljo med letom

Že prejšnjo nedeljo smo ugotavljali, kako si je treba privzeti drugačno mišljenje, ki nam pri naša drugačno gledanje. Gre za odpoved človeški oz. zgolj človeški logiki, da bi čim bolj gledali z Božjo logiko. Kakor so lepo učili srednjeveški cerkveni učitelji, sloneč na nauku cerkvenih očetov pred njimi, Bog svojo milost nasloni na človeško naravo, slednje pa ne izniči ali uniči, temveč jo izpopolni, jo dvigne na višjo raven. Padla človeška narava sama po sebi ne more kaj prida dobro delovati, kakor nam pove apostol Pavel v pismu Galačanom (Gal 5,16-21). Pravi, da mi sicer želimo delati stvari tako, kakor Bog hoče, torej po Božjem Duhu, vendar pa meso, torej naša padla narava, temu nasprotuje. 

Kakor nas lepo uči katoliški nauk, že na splošni človeški ravni karkoli dobrega mislimo, želimo,

govorimo in delamo le zato, ker nam to omogoča tista splošna Božja milost, ki se ji zaradi tega reče dejanska ali pomagajoča. Tako je učil tudi sv. Tomaž Akvinski, dejansko pa do tega lahko pride vsak človek. To je tudi tista milost, ki človeka more pripeljati do spreobrnjenja, da bi živel po posvečujoči milosti v naročju svete matere Cerkve, tako da se hrani z zakramenti in molitvijo. 

Govorimo torej o življenju po naravnem zakonu oz. temu, kar dr. E. Michael Jones imenuje »nižji logos«. Gre za zakone, ki jih je Bog postavil v naravo samo, a seveda ta raven sama po sebi še ni dovolj za celostni razvoj in življenje človeka, je le osnova. To smo videli zadnjič glede odpuščanja in povračila za slaba dejanja, a tudi tokrat ni kaj dosti drugače. Priliko o delavcih v vinogradu, ki prihaja ravno o pravem času, ima samo apostol in evangelist Matej, da bi še dodatno razložil zadnji stavek iz prejšnjega poglavja: »Mnogi prvi pa bodo zadnji in mnogi zadnji prvi.« (Mt 19,30). 

Spet torej spopad dveh logik, ki se med seboj, kakor nas v omenjenem poglavju pisma Galačanom opozarja sv. Pavel, tolčeta med seboj. Sveti Krizostom nam lepo pravi, da gre za to, da bi morali delavci biti predvsem osredotočeni na svojo nalogo, šele nazadnje na svojo hrano, za katero tudi dobijo svoje plačilo, a v priliki sami vidimo, kako se že med delom ukvarjajo predvsem s plačilom oz. s tem, kakšno bo. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali tudi ti, ki so cel dan v vinogradu, pravzaprav resnično delajo, ali so torej res pri stvari? Bog vidi v človeška srca, zato se nazadnje izkaže, da so pravzaprav vsi delali približno enako časa oz. so zadnji delavci najbrž morali narediti še več, saj so se, kakor nas opozarja omenjeni cerkveni oče, sramovali časa, ki so ga preživeli brez pravega dela, ko so vstopali v hišo po plačilo. Zato pa nas sprašuje takole: »Kako se ne bi ti sramoval vstopiti v cerkev in stati pred Božjim obličjem, ko pa nisi naredil nič dobrega v Božjih očeh?« 

Ljudje zapravimo ogromno časa ali ga porabimo v napačni smeri prav zato, ker ne živimo v zavesti te Božje navzočnosti in Božje sodbe, pri kateri so tudi Marija, angeli in svetniki. Z njimi bi se morali primerjati, kako kaj živimo. Vendar mi o tej stvarnosti in resničnosti ne razmišljamo kaj preveč, ne takrat, ko gre v vsakdanjem življenju za duhovno stvarnost, ne takrat, ko gre pri svetem bogoslužju za resnično navzočnost. Kakor torej v življenju potrošimo in zapravimo ogromno časa in moči po nepotrebnem, tako potem velja tudi v cerkvi, če sploh tja gremo… Če hočemo tako priti do bolj Božjega pogleda in logike, bo treba pošteno garati, da stvari v potrebnem redu in režimu v svojem dnevu in tednu postavimo na svoje pravo mesto. Kot rečeno pred nekaj tedni, se duša najde samo, če se izgubi v Kristusu in njegovi podobi, ki je naš bližnji, v tem zaporedju, če pa se najde drugod, se izgubi. A dokler živimo, nam sporoča evangelij, se da še poskrbeti, da se ne bi večno izgubila in torej pogubila.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Skupnost in občestvo

Misel na 23. Nedeljo med letom

Na angelsko nedeljo ob evangeljskem odlomku razmišljamo o skupnosti in občestvu. Razloček je potreben, saj je eno cerkvena skupnost ali skupnost verujočih, drugo pa je potem občestvo svetih, ki ga izpovedujemo v veroizpovedi ob nedeljah in slovesnih praznikih, kadar molimo veroizpoved. Oboje je premalo v zavesti današnjih kristjanov, saj se pojmujemo preveč osamljeno in individualistično, ne pa kot del neke skupnosti in nekega občestva. 

Brat je namreč tisti, ki z nami deli isto vero, a je lahko v zmoti ali pa pade na poti zveličanja, zato je včasih potrebno nekoga posvariti, da bi se vrnil na pravo pot. To je celo eno od duhovnih del usmiljenja oz. bratske ljubezni, na katera pa radi pozabljamo, misleč da so pomembna samo telesna dela. Deformacija sveta, v katerem živimo. Imamo namreč, kakor smo imeli priložnost razmišljati prejšnjo nedeljo, dve vrsti življenja – zemeljsko in Božje življenje, kakor tudi pravimo posvečujoči milosti. Zemeljsko življenje vsakdo dobi po svojih starših, a še zdaleč slednje ni zgolj materialno, temveč vsakdo po starših dobi tudi neumrljivo dušo. Božje življenje dobimo pri svetem krstu. Potem je pa vprašanje, na koga ali kaj to dušo usmerjamo in navezujemo. Kakor je zadnjič povedal Gospod Jezus, je pridobljena šele tedaj, ko se izgubi v njem. 

Ljudje namreč radi zamenjujemo sredstva in cilje, pa dušo raje navezujemo na tisto in tiste, ki bi morali biti sredstva. Konec koncev je tudi naš bližnji sredstvo, saj po njem služimo Kristusu, ki je naš cilj. A vrnimo se k tokratnemu. Zelo pomembno, celo ključno je, da smo resnični bratje in sestre v Kristusu, saj smo vsi udje enega in istega telesa, kakor nas opozarja apostol Pavel. Sveti papež Janez Pavel II. nas, ko razglablja o Kajnu in Abelu, prav tako opozarja, kako smo vselej varuhi svojega brata, da se te odgovornosti ne moremo znebiti. Ni nam zato vseeno, kako živi naš brat, ker mu želimo, da se zveliča. Skrbi nas njegova večna usoda. Druga pomembna stvar pa je, kot smo dejali, občestvo svetih. 

Gre za zavest, da smo neprestano v posebni duhovni navzočnosti Boga, Marije, angelov in svetnikov ter blaženih. Angelska nedelja nas opozarja na naše posebne prijatelje, angele varuhe. Slednje Bog lepo naklanja vsakemu, potem vsaki družini, novo posvečenemu, državi in tako naprej po podobnem načelu. Občestvo svetih je na skrivnostni način resnično navzoče pri sveti maši in svetih zakramentih, vendar je pomembna tudi njegova  stalna duhovna navzočnost. Lepo in potrebno je, da vsakdo moli sam, a še pomembneje je, da moli skupaj z drugimi, kjer nikakor ni mišljeno ločevanje med tem, da se moli v cerkvi in tem, da se moli drugod. Oboje se ne izključuje, še več, dejali bi, da drugo zares ne more obstajati brez prvega, saj gre za nadaljevanje svete maše v življenju. Poleg molitve sta seveda zraven še orodji askeze in miloščine, torej bratske ljubezni. Skupna molitev je učinkovitejša od osebne, molitev v občestvu celotne Cerkve, torej pri svetih zakramentih pa je najbolj učinkovita, še zlasti pri sveti maši.

Objavljeno v tedniku Novi glas