Očiščenje za Božje darove

Misel na nedeljo sv. Družine

Na nedeljo po Božiču tokrat poslušamo Lukov odlomek o darovanju deteta Jezusa v templju. V prevodih sicer najdemo, da so se končali dnevi Marijinega očiščevanja, ampak nam grški izvirnik nudi čisto drugačno različico, da so se končali namreč dnevi »njihovega očiščevanja«, torej celotne sv. Družine. Še eno drobno seme, ki nakazuje Marijino brezmadežnost in devištvo, zaradi česar se ji pred Bogom seveda ni bilo potrebno očiščevati, se je pa po judovski postavi zdela nečista, zato je zadostila judovski postavi, ki je seveda še vedno veljala do nove zaveze v krvi na križu. Niti Jezus ni potreboval biti odkupljen in darovan Bogu v templju pred Bogom, a je vendarle bilo tudi temu zadoščeno. 

Tako zasije podoba sv. Jožefa, katerega leto je bilo razglašeno, ki napravi svojo dolžnost kot poglavar sv. Družine, kakor ga imenujejo tudi njegove litanije, bil pa je seveda tudi duhovnik sv. Družine in je poskrbel za vse potrebne obrede. Čistost družine je tako stvar obeh zakoncev, za to si je treba prizadevati, ko pa je potrebno izvesti očiščenje, je tu naloga očeta, ki vse člane spodbudi, da se stvar naredi. Kakor tudi to, da se redno obišče svetišče, ko smo to dolžni storiti oz., da se otroka, ko se rodi, pravočasno krsti. Kot duhovnik, župnik svoje družine, ima tisto trojno službo vsak družinski oče, in sicer ima vodstveno, poučevalno in predvsem posvečevalno službo. Jožef je seveda vse to kot pravi mož vršil do potankosti, zato bi ga morali vsi možje in fantje posnemati. 

Dandanes svet seveda vabi v ravno nasprotno smer, zato pa se je potrebno boriti po Jožefovem zgledu in njegovi priprošnji proti tovrstni miselnosti. Mož mora točno vedeti, kakšna in katera je njegova nenadomestljiva vloga in to lahko stori prav ob Jožefovem zgledu. Dekleta in žene po drugi strani vidijo Marijin zgled. Sveta Mati bi se lahko postavila, češ da pa njej te reči niso potrebne, pa tega ne stori, ampak popolnoma spoštuje svojo vlogo, ki jo ima kot žena in mati. Nasprotno torej feminističnim nasilnim težnjam, ki ženske odtujuje samim sebi, kakor je lepo povedala nemška strokovnjakinja Christa Meves. Ko ženska  prevzema vloge, ki niso po naravi ravno njene, izjeme kakih vdov in podobnega sicer potrjujejo pravilo, pa vse to privede do kastracije in dodatne poženščenosti moškega, kakor da bi že ne bilo slednje dovolj zaradi dejstva, da moški in fantje ne opravljajo svojih nalog in dolžnosti. 

Tako lahko rečemo, da je seveda duhovno in zakramentalno očiščenje, h kateremu mora po zgledu sv. Jožefa poglavar družine voditi celotno svojo skupnost, najbolj važno, je ključno. Vendar pa ne more biti milosti, če nima najprej naravne podlage, zato mora biti vselej tudi očiščenje od vsega ideološkega balasta sveta, ki človeka dela manj človeka, ga razčlovečuje. Razčlovečeni človek pa seveda ne odseva niti podobe Boga. Kakor pravi sv. Irenej, je Božja slava živi človek. Je pa res, da tisti človek, ki ni živ v Bogu, ki ne skrbi za svoje očiščenje in posvečevanje, v resnici ni živ, kakor nas lepo opozarja tudi sv. Janez v zadnji knjigi Svetega pisma.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Jaslice in sveta maša

Božično premišljevanje

"Bliža se božični praznik in na mnogih krajih že postavljajo jaslice, kakor na Trgu sv. Petra. Majhne ali velike, enostavne ali bolj dodelane, jaslice predstavljajo družinsko in zelo jasno upodobljen izraz Božiča. Gre za element naše kulture in umetnosti, predvsem pa je to element vere v v Boga, ki je v Betlehem prišel »prebivat med nas« (Jn 1,14)." Tako se je v nagovoru po molitvi Angelovega češčenja 12. decembra 2004 obrnil sveti papež Janez Pavel II. na otroke in mladostnike, ki so prinesli na glavni vatikanski trg k blagoslovu svoje Jezuščke, ki so jih nato postavili kasneje v jaslice po rimskih župnijah, šolah in družinah. Če pomislimo, je to bilo še zadnje adventno in božično praznovanje poljskega papeža med nami, ob prebiranju teh besed pa so se mi takoj v misli prikradle prav podobe s Poljske, kjer v jaslicah Dete leži na prtiču, ki se imenuje korporal oz. telesnik po slovensko. 

S tem ta katoliški srednjeevropski narod kaže, kako resnično veljajo Gospodove besede s konca Matejevega evangelija: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mt 28,20). Pazimo, ne gre le za nekaj virtualnega in ne gre za zgolj duhovno navzočnost, kakor je rečeno in mišljeno pri: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Gre za resnično navzočnost v presvetem zakramentu, ki se uresniči pri spremenjenju pri sveti maši, kjer kruh in vino postaneta Jezus sam, resnično navzoč, četudi je ta navzočnost nad človeškimi čuti in je zato presežna. Seveda niti ta navzočnost še ni tista polna in dokončna, saj se tista uresniči šele z gledanjem Božjega Sina iz obličja v obličje, ki pa ni od tega sveta. Vemo tudi, da čeprav bi naša duša po smrti uspela priti do tega, tudi to še ni do konca uresničeno popolno srečanje z našim Odrešenikom, saj se mora naši duši ob koncu časov pridružiti še poveličano telo. Takrat bo šele za vse dokončno rešene spet uresničena prvotna bogopodobnost, kakor temu pravimo. 

Imamo torej jaslice, ki so podoba tega čudeža, da je Bog postal človek, nase je prevzel človeško naravo, s tem pa omogočil prav to, da mi lahko spet postanemo podobni prav Njemu, ki je Bog in večni Kralj. To čudovito ponazarja molitev duhovnika ob prilivanju nekaj kapljic vode v vino v kelihu, kjer mašnik Boga prosi za vse verne, da bi bili deležni te milosti. Tesna povezanost podobe jaslic s sveto mašo, kjer občudujemo podobo ljudske umetnosti, ki nam kaže to čudovito skrivnost, ki pa gre ali je šla prevečkrat mimo nas pri sveti maši, ko se nismo dovolj potrudili, da bi stopili še bolj odločno na to pot upodabljanja po Bogu tako, da ga spustimo v svoje prebivališče in nismo podobni tistim, ki zanj in njegove starše niso našli prostora na sam Božič. 

Ob jaslicah lahko pridno v molitvi vadimo, kako lahko našemu Odrešeniku pri sveti maši izročamo svoje življenje. Jaslice so podoba, pred katero molimo, prav kakor so molili pastirji, sveti Trije Kralji in ostali, to pa je seveda zelo lepo delo, sploh če to dela družina skupaj. Kot smo pa dejali, jaslice kažejo tja, kjer se vse to dogaja »v duhu in resnici«, to pa je sveta maša, kjer sicer svoje življenje Bogu izročimo sicer na duhovni način, pa vendarle tudi resnično, navzoči smo pri resničnem spremenjenju ubogih in preprostih prvin v Kristusovo Telo in Kri, resnično so z nami vsi nebeščani, z Marijo na čelu, z nami so resnično navzoče verne duše, povezano smo še z drugimi verniki na zemlji, ki se trudijo isto delati drugod pri sveti maši. Jaslice so tako pravzaprav kakor Janez Krstnik, ki nas je spremljal v adventnem času, saj kakor on kažejo na »Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta« dejansko pri svetih zakramentih, posebej pri sveti spovedi in sveti maši. Če mu bomo pa v svoji revščini in nevrednosti znali odpreti svoja srca, bo z veseljem prišel in prebival med nami.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nosilci in prinašalci Kristusa

Misel na 4. adventno nedeljo

Na zadnjo adventno nedeljo imamo obrazec maše »Rosite«, v latinščini »Rorate«, ki se ga tudi skozi advent lahko uporabi za zorno mašo oz. za mašo v čast Devici Mariji v adventu, še zlasti v božični devetdnevnici, v kateri smo. Ta maša je še posebej značilna za srednjeevropski prostor, kamor naj bi spadali tudi mi, čeprav se v zadnjih desetletjih ta prostorska in kulturna pripadnost zelo izgublja. Kakor je veljalo za številne vigilije, je tudi za tovrstno mašo, ki se imenuje po vstopnem spevu, veljalo, da so jo ljudje obhajali le ob soju sveč, kakor se še vedno dogaja recimo na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano kot en primer tega. 

Poleg te zelo pomenljive igre luči in teme, ki simbolizira tisti prečudoviti dvoboj, ki ga bijeta smrt in življenje po velikonočni pesmi slednici, nam ta maša pokaže tudi siceršnjo marijansko naravnanost adventa. Kaj to pomeni? Da spremljamo naše skrivnosti odrešenja po Mariji. Četudi pa posvečamo največjo pozornost Božji Materi, pa še vedno seveda ni ona osrednji akter, ampak vedno kaže na Boga kot tistega, ki vodi vso zgodovino in vse stvarstvo. Simbolično tako vsak advent gremo od Gospodovega oznanjenja, pa do Gospodovega rojstva, še posebej to simbolično storimo prav z božično devetdnevnico, ki ni običajna devetdnevnica. Prične namreč 17. Decembra in je, če bi izključili Božič, pravzaprav osemdnevnica, vendar pa v tem primeru praznika Gospodovega rojstva ne moremo izključiti, zato je božična devetdnevnica edina v cerkvenem letu, ki vključuje še sam praznik, šele vključno z Božičem tako imamo božično devetdenevnico, seveda pa potem praznik Gospodovega rojstva tudi traja, kot se spodobi, osem dni, a to je že snov za prihodnji teden. 

Kakor pa rosijo nebesa Gospoda, Pravičnega, tako moramo vselej pravih darov pričakovati zgolj in samo iz nebes, so torej Božji dar. Če se ozremo na hvalospev za praznik Kristusa Kralja, potem lahko vidimo, kateri so nekateri od teh darov, saj so značilni za njegovo kraljestvo: resnica in življenje, svetost in milost, pravičnost, mir in ljubezen. Naj si človek še tako prizadeva za vse to in še drugo, ne bo nikoli sam po sebi dosegel nobenega od teh darov, ampak vedno zgolj in samo neki človeški približek, nikdar pravo stvar. Pogosto pa pride človek, ker je grešen, do pravega nasprotja teh darov, kar se potem zrcali v naši družbi, v naših odnosih. Neapeljski katoliški filozof je zato govoril o teoriji »heterogeneze ciljev«, ki je pravzaprav ravno v tem, da si človek prizadeva ali naj bi si prizadeval za nekaj, doseže pa ravno nasprotno. Če seveda skuša doseči vse le s svojimi lastnimi močmi, brez Boga. 

Zato smo še posebej poklicani, da bi se zgledovali po naši nebeški Materi Mariji, saj moramo tudi sami v srcu spočeti, potem pa roditi Gospoda Jezusa Kristusa ter ga ponesti v svet. Večni kralj je namreč tedaj prišel kraljevat tudi na svet in kjerkoli kraljuje, je to »osvobojeno ozemlje«, pa čeprav bi kraljeval v enem samem človeku, ki posnema Devico Marijo in prinaša Kristusa svetu. Tako prihaja Božje kraljestvo med nas in je kakor v nebesih tudi na zemlji. To se dogaja po nas, Kristusovih učencih. Zelo resna, zahtevna in odgovorna naloga, vendar izvedljiva z Božjo milostjo ter Marijino pomočjo in priprošnjo. Ključna je torej molitvena in zakramentalna povezanost z Bogom, Marijo, angeli in svetniki, z vernimi dušami ter ostalimi brati v veri. Če smo bili do zdaj v tem slabi, ne dovolj dobri, malomarni ali še kaj, je zdaj čas, da se začne drugače. Kakor pravi Izaija, hodimo v Gospodovi luči.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Angeli in pričevalci

Misel na 3. adventno nedeljo

Tudi to nedeljo se letos zaustavljamo pri Janezu Krstniku, in sicer je zanimiva povezava med evangelistoma Janezom in Matejem, ki sta sicer bila tudi apostola. Pri obeh je, čeprav malo drugače, razloženo, da Janez seveda ni pričakovani odrešenik, ampak je to Jezus iz Nazareta. Janez je označen v izvirniku in latinščini kot »angel«, torej res glasnik, vendar posebne sorte, pri Janezu pa je v Prologu označen še kot »pričevalec luči«, ker ni on luč: »Ni (bil) on luč - pričeval naj bi o luči«. V obeh primerih se lahko z njim poistovetimo in smo celo k temu poklicani v svojem poklicu k svetosti, ki ga je poudaril lepo zadnji vesoljni cerkveni zbor, pa tudi sv. Janez Pavel II. je to še kako rad ponavljal. 

Najprej smo poklicani k temu, da smo »angeli«. Dal sem v narekovaje, ker seveda nikdar ne bomozelo inteligentna duhovna bitja, pametnejša od človeka, kakršna so angeli, žal pa tudi padli angeli, ki so demoni. Smo pa lahko tisti, ki svetu prinašajo evangelij, ki svetu oznanjajo Boga, ki je k nam prišel kot Odrešenik Jezus Kristus. Angel je tudi tisti, ki počne vse tisto, kar je zaobseženo v prvih treh duhovnih delih usmiljenja oz. bratske ljubezni: svariti grešnike, učiti nevedne, dvomljivcem prav svetovati. 

Potem pa imamo tu še zgled pričevalca, ki se sicer najbolj zrcali v voljnem prenašanju krivic in preganjanja, vendar pa to seveda še ni vse, čeprav vemo, da je tudi tu sv. Janez Krstnik šel do konca in bil ne samo zadnji starozavezni prerok, temveč tudi nekako že novozavezni mučenec, četudi se ta Nova zaveza kronološko še ni izvršila. Vendar pa Bog nima človeške ure, je nad človeško zgodovino, zato je Janezovo trpljenje in mučeniška smrt v Božjem času za Kristusovima. Pričevalci pa smo tudi še drugače, saj pričujemo za Kristusa še kako, če žaljivcem od srca odpustimo, prav tako pa pričujemo s svojimi tolažilnimi besedami, kar pa ne pomeni, da slednje prirejamo iz neke korektnosti. Samo prava in resnična beseda zdravi in tolaži, četudi morda na daljši rok. 

Seveda pa nihče ni pričevalec, ki ne bi bil človek molitve, posta in zadoščevanja, kar je bil primarni cilj Janezovega bivanja v puščavi. Iz tega je črpal vse svoje gorivo, da je lahko ljudi spreobračal in jih vodil k Božjemu Jagnjetu, začenši z mojim prvo-poklicanim zavetnikom Andrejem in s samim apostolom Janezom. To je torej tisto prvo, kar moramo v adventu, pa tudi sicer, poglobiti, da bi bili pravi pričevalci in »angeli« po zgledu sv. Janeza Krstnika.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Kratek čas življenja

Misel na 2. adventno nedeljo

Zelo prav nam pridejo besede apostola Petra v tem prvem delu adventnega časa, ko nas opozarja, sklicujoč se na psalmistove besede (Ps 90 (89),4), kako drugačen je Božji oz. milostni čas od človeškega. Tudi evangelist Marko pričenja Gospodovo delovanje, o čemer bomo imeli priložnost spregovoriti, sklicujoč se na ta drugačni čas. Pri času namreč ne gre za to, da ga merimo, ampak ravno za njegovo polnost, ker je to dobri čas. Človeški čas je relativen, saj je kaj lahko lažen, v smislu, da se tista vrednost, ki jo izmerimo, ne izraža tudi v času, ki ga preživljamo. Lahko se namreč neka stvar odvija le par minut, pa se nam zdi, da se neizmerno vleče, ker je, kakor pravimo, dolgočasno. Po drugi strani pa smo lahko v dobri družbi po več ur, pa čas zelo hitro mine, kot da bi bili le nekaj minut tam. 

Zanimivo, kako nas še vedno želijo prepričati, kako moramo svojo pozornost posvečati samo fizični razsežnosti vsega tudi, ko govorimo o znanosti. V resnici pa sodobna znanost temelji na čisto drugačnih predpostavkah, ki kažejo onkraj tega fizičnega in materialnega sveta, kakor lepo pravi italijanski vrhunski znanstvenik in nekdanji dolgoletni predsednik Svetovne zveze znanstvenikov, Antonino Zichichi, sicer verni katolik. V glavnem, toliko se ukvarjamo s tem zemeljskim, materialnim in še čem, da se pa ne ukvarjamo z nekim dejstvom, ki nam ga prvak apostolov ponovno stavi pred oči – da bomo namreč umrli. S tem svojim pisanjem nam govori, da četudi Gospodovega prihoda v slavi še ni bilo, da to ne pomeni, da ga tudi ne bo. Kot smo pa zadnjič dejali, ta prihod v slavi ni nekje tam daleč v prihodnosti, ampak se bo to srečanje s Kristusom kot sodnikom zgodilo takoj po naši smrti, da vsakdo prejme svoje plačilo (2 Kor 5,10). 

Ljudem je namreč določeno enkrat umreti, nato pa biti sojeni (Heb 9,27), takrat pa ne bomo vprašani po kronološkem času, ampak, kako smo izkoristili milostni čas, ki nam ga je v svoji ljubezni podaril Gospod. Najbrž nam je že jasno, da pravzaprav nima nobenega pomena, koliko let nekdo preživi v tem kronološkem smislu oz. bo to imelo zelo relativni pomen. Kakor nam je dejal sv. Janez od Križa, ki smo ga pred kratkim slavili, pa bo vsak od nas ob smrti sojen po ljubezni – ljubezni do Boga in bližnjega. Dela, o katerih pogosto govori Sveto pismo, pa so ravno v vršenju Božje volje, ne pa svoje volje, ki pelje v samoljubje. Mi ljudje zapravimo ogromno tega podarjenega časa, misleč pri sebi, da je življenje tako ali tako dolgo, pa v resnici temu niti ni tako. Apostoli nas radi opozarjajo, lepo pa v ušesih odzvanjajo tudi Prešernove besede: »Dolgost življenja našega je kratka…«. Spreobrnimo se torej in stopimo na pot luči za Gospodom.

Objavljeno v tedniku Novi glas