Živeti v Bogu in iz Boga

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaustavimo ob besedah evangelista Janeza, ki nam jih pravi v svojem pismu (1 Jn 5,1-9), saj je prizor samega Jezusovega krsta precej znan. Apostol nam govori, kakšne prednosti nam prinaša vera v Jezusa Kristusa, kjer je predvsem važno to, da je vir prave bratske ljubezni, ki ni mogoča torej brez živega odnosa z Jezusom Kristusom, katerega začetek je prav sveti krst. V današnjih časih se zdi, kot da krst ne bi bil več bistven za človeka, za vsakega človeka, apostol pa nam govori ravno o tem, da je bistvenega pomena, ker sicer ne moremo biti ljudje v polnosti. Ne potrebujemo namreč zgolj telesnega rojstva, ampak potrebujemo tudi duhovno rojstvo, ki se pa udejanji po svetem krstu, četudi bi se lahko že prej zgodilo čisto na miselni ravni, ko neka oseba, ki sicer ni bila krščena kot otrok, spozna, da je Jezus Kristus obljubljeni odrešenik, učlovečen, da bi se mi odrešili suženjstva greha. 

Janez nam pravi, da je znamenje prave ljubezni do bližnjega naša ljubezen do Boga in spolnjevanje njegovih zapovedi. Ljubezen do bližnjega je nerazdružljiva z ljubeznijo do Boga, zato je pa lahko apostol zatrdil tudi obratno, da je namreč ljubezen do bližnjega znamenje ljubezni do Boga. Vendar pa se najdejo ljudje, ki pravijo, češ kako se da živeti tudi brez slednje, da se da živeti tudi samo 2. Tablo zapovedi, torej samo ljubezen do bližnjega – Janez pravi, da je to nepopolno življenje, da tak človek ne živi svoje duhovne dimenzije. V naši družbi smo še kako priča temu, da lahko nekateri sicer pomagajo bližnjemu, vendar pa po drugi strani preklinjajo Boga, ne spoštujejo Jezusa Kristusa, preganjajo verujoče vanj, ali se jim posmehujejo. Žal smo v naši družbi pogosto priča zaprtosti do Boga, ko se ne dopušča niti hipotetične možnosti te presežne dimenzije, ampak se vse to celo omalovažuje, velikokrat zavestno, žal pa je zadeva prešla že v neko narodno navado. Na ta način, ko se Boga in vere ne pusti vsaj pri miru, ampak se oboje preklinja, pa se žal kliče na sam narod prekletstvo namesto blagoslova. 

Podobno velja tudi za nespoštovanje Gospodovega dne, kjer žal dobimo tudi kristjane, ki jim je za nedeljo prav malo mar. Zakaj potem pravi apostol, da so Božje zapovedi lahke? Težak je vselej pravzaprav samo začetek, ko si pa enkrat človek privzgoji neke dobre navade, stvar ni več težka, vsaj na splošno. Kot je dejal pokojni psihoterapevt in prijatelj Bogdan Žorž, je potrebno namesto razvad pričeti delati na dobrih navadah in si jih privzgajati, potem slednje prevzamejo mesto razvad. Seveda zmaga nad svetom in torej privzgoja dobrih navad v zapovedih in prenehanje razvad ni dosegljivo z lastnimi močmi, temveč mora človek sodelovati z Božjo milostjo. Tu je krst bistvenega pomena, krstno milost pa spet pridobimo pri drugem krstu, kakor temu pravijo cerkveni očetje, pri spovedi. Drugi krst je sicer tudi mučeništvo za Kristusa, a je to drugi krst v krvi. Jezusov krst kaže tudi nam danes, kako po Sv. Duhu deluje Kristusova božanska moč, ki nam daje milost in nam pomaga, da živimo v polnosti svoje človeško življenje. Slednje gre onkraj samo zemeljskega in človeškega, zato pa so zakramenti bistveni del našega življenja, kakor tudi molitveno življenje v zasebni in skupni molitvi. 

Privzgojimo si vsaj 15 minut zasebne in 15 minut skupne molitve, kjer je zlasti pomembno očetovo vodstvo, pa seveda redno zakramentalno življenje, kjer se seveda primarno zares z vsem srcem udeležujemo nedeljske in praznične svete maše, če je le mogoče. Na prejem Kristusovega telesa pa se pripravimo z redno kvalitetno spovedjo. Svetega obhajila ne prejemamo iz neke navade ali sociološke folklore, temveč raje kdaj izpustimo in vredno prejmimo, potem ko smo svojo dušo očistili.

Na kolenih pred Kraljem kraljev

Obhajamo praznik Gospodovega razglašenja oz. razodetja, kar pomeni grški izraz epifanija. Gospod se je razodel ne samo svojemu ljudstvu, temveč vsem narodom in ljudstvom, kakor pravi starček Simeon, da je: "Luč v razsvetljenje narodov (poganov)". O samih Magih sicer govori že grški zgodovinar Herodot kot o posebnem ljudstvu v madjanski deželi, vendar je izraz starejši in je bil razširjen med Perzijci. Četudi bi sami ne bili kralji, pa je po vsej verjetnosti vseeno šlo za poglavarje nekih ljudstev oz. za vsaj zelo ugledne predstavnike ljudstev, kakor tudi za zelo ugledne in učene može. To so seveda zgodovinske raziskave in spoznanja, ki so zelo zanimive reči, a nas bolj zanimajo sporočila, ki nam jih dajejo evangelisti. 

Ricciotti pravi, da nas ne sme zanimati toliko astronomska podlaga, saj je pri sv. Mateju jasno, da želi povedati, kako se je zgodilo nekaj nevsakdanjega, nekaj čudežnega na nebu, kar je Modre pripeljalo do hleva. S tem nam sporoča, da so človeška spoznanja sicer še kako pomembna, vendar pa, da prav nič ne koristijo, če se zapirajo sama vase in ne priznavajo, da obstaja resničnost, ki je večja od naše zemeljske in človeške. Konec koncev so ravno takšne izkušnje sodobnih znanstvenikov, kako se vedno odpre še neskončno novih vprašanj, kadar že enkrat mislijo, ali si domišljajo, da so pa spoznali že čisto vse. Ravno o tem nam govori nekdanji dolgoletni predsednik Svetovnega znanstvenega združenja, Antonino Zichichi, ki nikdar ni skrival svoje goreče katoliške vere in je zagovarjal čudovito povezanost in prepletanje vere in razuma. Ravno o tem nam pričujejo tudi Modri z Vzhoda.

Slednji so po svojem perzijskem izročilu spoznali, da gre za tistega, ki so ga pričakovali, zato pa so mu tudi prinesli po eni strani kraljevska darila, po drugi pa prav darove kralja, torej takšne, kakršne bi daroval neki kralj drugemu pomembnemu vladarju. Znano je npr., kako je Herod hotel zapustiti cesarju Avgustu 1000 ali 1500 talentov zlata, a je slednji dar zavrnil. Kot zanimivost. Učijo nas torej dati najvišjemu Kralju le najboljše. 

Drugi nauk je v tem, da je treba pred najvišjim Kraljem, Duhovnikom in Prerokom, skratka Maziljencem z veliko začetnico, pasti na kolena. To dandanes sodobnemu ponosnemu, napuhnjenemu in egoističnemu človeku ne gre prav zlahka od nog. In vendar je to pravšnja katoliška molitvena in častilna drža, zato pa smo povabljeni, da se je poslužimo vsaj tam, kjer je predpisana, predvidena ali priporočena. Klečimo med najsvetejšim delom maše od speva "Svet" pa do očenaša, klečimo med spevom "Jagnje Božje" pa do trenutka, ko se odpravimo k obhajilu (Če ne gremo, ostanemo nekaj časa v molitvi kleče), klečimo med svojo zahvalo po obhajilu, pokleknemo lahko za prejem blagoslova... Prav je, da tudi obhajilo prejmemo na od Cerkve predvideni način, ki je kleče - ne pokleknejo tisti, ki bi ne mogli. Če ne bi mogli poklekniti, se pred obhajilom vsaj globoko poklonimo, enako pa naredimo med najsvetješim delom maše, kjer je sicer primerneje, da sedimo, če drugi klečijo, kakor lepo učijo stari bontoni. Kdor ne bi imel mesta, pa mora stati, naj prav tako upogne koleno in poklekne med posvetilnimi besedami, sicer pa se vsaj globoko pokloni.

In št troje darov. Sveti očetje nam lepo pravijo, da zlato pomeni našo čast Bogu oz. dobra dela, ki so seveda življenje čim bolj po Božji volji, torej tako, kakor nas učijo Sveto pismo, izročilo in stalni nauk Cerkve. Potem pravijo, da je kadilo naša pobožnost, torej naše zakramentalno in molitveno življenje, ki se dviga kakor kadilo k Bogu. Mira pa predstavlja naše odpovedi in naše mrtvičenje. Tega zadnjega danes še kako primanjkuje. Kar s tem privarčujemo, gre seveda našim bližnjim, začenši s tistimi doma, ki jim lahko posvetimo privarčevani čas in pozornost, to zlasti. Medtem ko ubogim in potrebnim damo sredstva, ki smo jih prihranili.   

Očiščenje za Božje darove

Misel na nedeljo sv. Družine

Na nedeljo po Božiču tokrat poslušamo Lukov odlomek o darovanju deteta Jezusa v templju. V prevodih sicer najdemo, da so se končali dnevi Marijinega očiščevanja, ampak nam grški izvirnik nudi čisto drugačno različico, da so se končali namreč dnevi »njihovega očiščevanja«, torej celotne sv. Družine. Še eno drobno seme, ki nakazuje Marijino brezmadežnost in devištvo, zaradi česar se ji pred Bogom seveda ni bilo potrebno očiščevati, se je pa po judovski postavi zdela nečista, zato je zadostila judovski postavi, ki je seveda še vedno veljala do nove zaveze v krvi na križu. Niti Jezus ni potreboval biti odkupljen in darovan Bogu v templju pred Bogom, a je vendarle bilo tudi temu zadoščeno. 

Tako zasije podoba sv. Jožefa, katerega leto je bilo razglašeno, ki napravi svojo dolžnost kot poglavar sv. Družine, kakor ga imenujejo tudi njegove litanije, bil pa je seveda tudi duhovnik sv. Družine in je poskrbel za vse potrebne obrede. Čistost družine je tako stvar obeh zakoncev, za to si je treba prizadevati, ko pa je potrebno izvesti očiščenje, je tu naloga očeta, ki vse člane spodbudi, da se stvar naredi. Kakor tudi to, da se redno obišče svetišče, ko smo to dolžni storiti oz., da se otroka, ko se rodi, pravočasno krsti. Kot duhovnik, župnik svoje družine, ima tisto trojno službo vsak družinski oče, in sicer ima vodstveno, poučevalno in predvsem posvečevalno službo. Jožef je seveda vse to kot pravi mož vršil do potankosti, zato bi ga morali vsi možje in fantje posnemati. 

Dandanes svet seveda vabi v ravno nasprotno smer, zato pa se je potrebno boriti po Jožefovem zgledu in njegovi priprošnji proti tovrstni miselnosti. Mož mora točno vedeti, kakšna in katera je njegova nenadomestljiva vloga in to lahko stori prav ob Jožefovem zgledu. Dekleta in žene po drugi strani vidijo Marijin zgled. Sveta Mati bi se lahko postavila, češ da pa njej te reči niso potrebne, pa tega ne stori, ampak popolnoma spoštuje svojo vlogo, ki jo ima kot žena in mati. Nasprotno torej feminističnim nasilnim težnjam, ki ženske odtujuje samim sebi, kakor je lepo povedala nemška strokovnjakinja Christa Meves. Ko ženska  prevzema vloge, ki niso po naravi ravno njene, izjeme kakih vdov in podobnega sicer potrjujejo pravilo, pa vse to privede do kastracije in dodatne poženščenosti moškega, kakor da bi že ne bilo slednje dovolj zaradi dejstva, da moški in fantje ne opravljajo svojih nalog in dolžnosti. 

Tako lahko rečemo, da je seveda duhovno in zakramentalno očiščenje, h kateremu mora po zgledu sv. Jožefa poglavar družine voditi celotno svojo skupnost, najbolj važno, je ključno. Vendar pa ne more biti milosti, če nima najprej naravne podlage, zato mora biti vselej tudi očiščenje od vsega ideološkega balasta sveta, ki človeka dela manj človeka, ga razčlovečuje. Razčlovečeni človek pa seveda ne odseva niti podobe Boga. Kakor pravi sv. Irenej, je Božja slava živi človek. Je pa res, da tisti človek, ki ni živ v Bogu, ki ne skrbi za svoje očiščenje in posvečevanje, v resnici ni živ, kakor nas lepo opozarja tudi sv. Janez v zadnji knjigi Svetega pisma.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Jaslice in sveta maša

Božično premišljevanje

"Bliža se božični praznik in na mnogih krajih že postavljajo jaslice, kakor na Trgu sv. Petra. Majhne ali velike, enostavne ali bolj dodelane, jaslice predstavljajo družinsko in zelo jasno upodobljen izraz Božiča. Gre za element naše kulture in umetnosti, predvsem pa je to element vere v v Boga, ki je v Betlehem prišel »prebivat med nas« (Jn 1,14)." Tako se je v nagovoru po molitvi Angelovega češčenja 12. decembra 2004 obrnil sveti papež Janez Pavel II. na otroke in mladostnike, ki so prinesli na glavni vatikanski trg k blagoslovu svoje Jezuščke, ki so jih nato postavili kasneje v jaslice po rimskih župnijah, šolah in družinah. Če pomislimo, je to bilo še zadnje adventno in božično praznovanje poljskega papeža med nami, ob prebiranju teh besed pa so se mi takoj v misli prikradle prav podobe s Poljske, kjer v jaslicah Dete leži na prtiču, ki se imenuje korporal oz. telesnik po slovensko. 

S tem ta katoliški srednjeevropski narod kaže, kako resnično veljajo Gospodove besede s konca Matejevega evangelija: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mt 28,20). Pazimo, ne gre le za nekaj virtualnega in ne gre za zgolj duhovno navzočnost, kakor je rečeno in mišljeno pri: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Gre za resnično navzočnost v presvetem zakramentu, ki se uresniči pri spremenjenju pri sveti maši, kjer kruh in vino postaneta Jezus sam, resnično navzoč, četudi je ta navzočnost nad človeškimi čuti in je zato presežna. Seveda niti ta navzočnost še ni tista polna in dokončna, saj se tista uresniči šele z gledanjem Božjega Sina iz obličja v obličje, ki pa ni od tega sveta. Vemo tudi, da čeprav bi naša duša po smrti uspela priti do tega, tudi to še ni do konca uresničeno popolno srečanje z našim Odrešenikom, saj se mora naši duši ob koncu časov pridružiti še poveličano telo. Takrat bo šele za vse dokončno rešene spet uresničena prvotna bogopodobnost, kakor temu pravimo. 

Imamo torej jaslice, ki so podoba tega čudeža, da je Bog postal človek, nase je prevzel človeško naravo, s tem pa omogočil prav to, da mi lahko spet postanemo podobni prav Njemu, ki je Bog in večni Kralj. To čudovito ponazarja molitev duhovnika ob prilivanju nekaj kapljic vode v vino v kelihu, kjer mašnik Boga prosi za vse verne, da bi bili deležni te milosti. Tesna povezanost podobe jaslic s sveto mašo, kjer občudujemo podobo ljudske umetnosti, ki nam kaže to čudovito skrivnost, ki pa gre ali je šla prevečkrat mimo nas pri sveti maši, ko se nismo dovolj potrudili, da bi stopili še bolj odločno na to pot upodabljanja po Bogu tako, da ga spustimo v svoje prebivališče in nismo podobni tistim, ki zanj in njegove starše niso našli prostora na sam Božič. 

Ob jaslicah lahko pridno v molitvi vadimo, kako lahko našemu Odrešeniku pri sveti maši izročamo svoje življenje. Jaslice so podoba, pred katero molimo, prav kakor so molili pastirji, sveti Trije Kralji in ostali, to pa je seveda zelo lepo delo, sploh če to dela družina skupaj. Kot smo pa dejali, jaslice kažejo tja, kjer se vse to dogaja »v duhu in resnici«, to pa je sveta maša, kjer sicer svoje življenje Bogu izročimo sicer na duhovni način, pa vendarle tudi resnično, navzoči smo pri resničnem spremenjenju ubogih in preprostih prvin v Kristusovo Telo in Kri, resnično so z nami vsi nebeščani, z Marijo na čelu, z nami so resnično navzoče verne duše, povezano smo še z drugimi verniki na zemlji, ki se trudijo isto delati drugod pri sveti maši. Jaslice so tako pravzaprav kakor Janez Krstnik, ki nas je spremljal v adventnem času, saj kakor on kažejo na »Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta« dejansko pri svetih zakramentih, posebej pri sveti spovedi in sveti maši. Če mu bomo pa v svoji revščini in nevrednosti znali odpreti svoja srca, bo z veseljem prišel in prebival med nami.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nosilci in prinašalci Kristusa

Misel na 4. adventno nedeljo

Na zadnjo adventno nedeljo imamo obrazec maše »Rosite«, v latinščini »Rorate«, ki se ga tudi skozi advent lahko uporabi za zorno mašo oz. za mašo v čast Devici Mariji v adventu, še zlasti v božični devetdnevnici, v kateri smo. Ta maša je še posebej značilna za srednjeevropski prostor, kamor naj bi spadali tudi mi, čeprav se v zadnjih desetletjih ta prostorska in kulturna pripadnost zelo izgublja. Kakor je veljalo za številne vigilije, je tudi za tovrstno mašo, ki se imenuje po vstopnem spevu, veljalo, da so jo ljudje obhajali le ob soju sveč, kakor se še vedno dogaja recimo na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano kot en primer tega. 

Poleg te zelo pomenljive igre luči in teme, ki simbolizira tisti prečudoviti dvoboj, ki ga bijeta smrt in življenje po velikonočni pesmi slednici, nam ta maša pokaže tudi siceršnjo marijansko naravnanost adventa. Kaj to pomeni? Da spremljamo naše skrivnosti odrešenja po Mariji. Četudi pa posvečamo največjo pozornost Božji Materi, pa še vedno seveda ni ona osrednji akter, ampak vedno kaže na Boga kot tistega, ki vodi vso zgodovino in vse stvarstvo. Simbolično tako vsak advent gremo od Gospodovega oznanjenja, pa do Gospodovega rojstva, še posebej to simbolično storimo prav z božično devetdnevnico, ki ni običajna devetdnevnica. Prične namreč 17. Decembra in je, če bi izključili Božič, pravzaprav osemdnevnica, vendar pa v tem primeru praznika Gospodovega rojstva ne moremo izključiti, zato je božična devetdnevnica edina v cerkvenem letu, ki vključuje še sam praznik, šele vključno z Božičem tako imamo božično devetdenevnico, seveda pa potem praznik Gospodovega rojstva tudi traja, kot se spodobi, osem dni, a to je že snov za prihodnji teden. 

Kakor pa rosijo nebesa Gospoda, Pravičnega, tako moramo vselej pravih darov pričakovati zgolj in samo iz nebes, so torej Božji dar. Če se ozremo na hvalospev za praznik Kristusa Kralja, potem lahko vidimo, kateri so nekateri od teh darov, saj so značilni za njegovo kraljestvo: resnica in življenje, svetost in milost, pravičnost, mir in ljubezen. Naj si človek še tako prizadeva za vse to in še drugo, ne bo nikoli sam po sebi dosegel nobenega od teh darov, ampak vedno zgolj in samo neki človeški približek, nikdar pravo stvar. Pogosto pa pride človek, ker je grešen, do pravega nasprotja teh darov, kar se potem zrcali v naši družbi, v naših odnosih. Neapeljski katoliški filozof je zato govoril o teoriji »heterogeneze ciljev«, ki je pravzaprav ravno v tem, da si človek prizadeva ali naj bi si prizadeval za nekaj, doseže pa ravno nasprotno. Če seveda skuša doseči vse le s svojimi lastnimi močmi, brez Boga. 

Zato smo še posebej poklicani, da bi se zgledovali po naši nebeški Materi Mariji, saj moramo tudi sami v srcu spočeti, potem pa roditi Gospoda Jezusa Kristusa ter ga ponesti v svet. Večni kralj je namreč tedaj prišel kraljevat tudi na svet in kjerkoli kraljuje, je to »osvobojeno ozemlje«, pa čeprav bi kraljeval v enem samem človeku, ki posnema Devico Marijo in prinaša Kristusa svetu. Tako prihaja Božje kraljestvo med nas in je kakor v nebesih tudi na zemlji. To se dogaja po nas, Kristusovih učencih. Zelo resna, zahtevna in odgovorna naloga, vendar izvedljiva z Božjo milostjo ter Marijino pomočjo in priprošnjo. Ključna je torej molitvena in zakramentalna povezanost z Bogom, Marijo, angeli in svetniki, z vernimi dušami ter ostalimi brati v veri. Če smo bili do zdaj v tem slabi, ne dovolj dobri, malomarni ali še kaj, je zdaj čas, da se začne drugače. Kakor pravi Izaija, hodimo v Gospodovi luči.

Objavljeno v tedniku Novi glas