Obrniti srce k pravemu cilju

Marsikdo misli, da so Jezusove prilike enostavno lepe življenjske zgodbice, vendar moramo pri današnji priliki o krivičnem oskrbniku reči, da sicer drži, da imajo te prilike povezavo z življenjem, vendar pa ne sledijo ali ne sledijo povsem človeški logiki – v evangeljskih prilikah je vedno neki preobrat, ki služi za to, da se pokaže drugačna logika. Imejmo to v mislih.

Ko pa govorimo o našem življenju, zatajimo ljudje že pri izvrševanju samih vsakdanjih dolžnosti, stanovskih dolžnosti, v evangeliju pa najdemo prav takšnega človeka, ki nam v izpolnjevanju dolžnosti torej ne more biti v zgled. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki je, kot radi rečemo, nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej biti nekdo. Človekov cilj je torej, če nadaljujemo z jezikoslovjem, osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico, v tem vrstnem redu. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: »Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče.« (Ps 27,4). Sv. Pij X. Nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem.

Kdo bo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijateljev. Kar je preobrat, je gospodarjeva reakcija na oskrbnikovo še dodatno krivično ravnanje, saj je za pridobitev naklonjenosti ljudi še naprej zapravljal gospodarjevo imetje. Naš Gospod se v bistvu ne osredotoča na samo oskrbnikovo početje, kolikor na samo bogastvo. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.«

Pridemo do tega, kar je v življenju zelo pomembno – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Tudi to je preobrat – kaže na drugačno logiko od človeške, saj bi po človeški logiki moral gospodar takšnega ekonoma, kakor je dobesedno rečeno v evangeliju, zelo strogo kaznovati. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, ampak ga zanima njegova nadaljnja usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost. Vidimo, da evangelij cilja na našo skrb za našo večno usodo. Kakšna bo moja usoda ob smrti? S tem je povezan naš odnos do minljivih dobrin, do vsega začasnega.

Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta »Oskar in gospa v rožnatem« beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: »Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.« V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. Ljudje smo namreč preveč navezani na te zemeljske dobrine, s čimer je povezano tudi, kakor sem imel priložnost ugotoviti v praksi, da znamo biti precej obremenjeni s tem, kar imajo drugi, kar pogosto sproža zavist.

Omenimo prvega škofa v Mariboru, bl. Antona Martina Slomška. Pove nam, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta kot je treba: »Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo.« Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo potrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni. Tako se tudi učimo, kakor je bilo razodeto sv. Katarini Sienski, zastonjsko ljubiti – po bližnjem. Bližnji pa je, kakor nas spet uči katekizem, vsak človek, naj bo prijatelj ali sovražnik. 

Zakaj se ne smemo zgražati (ravno nasprotno!), če se pri maši uporabljajo „čipke“?

Očitno je, da oblika, ki ima izrazno (tj. pomensko) vlogo vsebine, ne more niti pogoltniti niti nadomestiti same vsebine. V nasprotnem primeru bi padli v tisto, kar imenujemo „formalizem“, ki je očitna hinavščina.

A če je to res, je prav tako res, da si vsebine ne moremo zamisliti brez oblike, saj je ta nujna za človeško razumevanje. Primerov bi lahko navedli veliko. Dovolj je pomisliti na Jezusa, ki je za zakramente želel, da obstaja snov, ki pomeni resničnost (milost), ki sama po sebi ni vidna. V običajnem krstu zagotovo ni voda tista, ki odpravi greh, vendar brez vode ni mogoče izraziti nevidne resničnosti milosti. Vsak zakrament je namreč učinkovito znamenje milosti. 

A ne samo to. 

Prav tako je treba povedati, da mora biti oblika vedno sorazmerna z vsebino, s katero je povezana. Tako kot lahko pride do težave prekomernosti, lahko pride tudi do težave pomanjkljivosti. Čim višja je vsebina, tem višja mora biti tudi oblika.

Preidimo zdaj k vprašanju obhajanja maše. Maša je največje dejanje bogočastja, ki ga lahko obstaja, ker se v njej Bog sam v osebi svojega Sina daruje Bogu. Vsaka maša je resnična, čeprav nekrvava, ponovitev žrtve na Kalvariji. Zato ima vsaka maša neskončno vrednost in je na nek način središče resničnosti (celotnega stvarstva) in zgodovine, ker je odrešenje, ki ga je Kristus izvršil na Kalvariji, rešila celotno vesolje in vso zgodovino. Banalizirati, verjeti, da je to človeško nepredstavljivo skrivnost mogoče izraziti tudi z minimalizmom in pauperističnim esencializmom, bi bilo v nasprotju s samim bistvom maše. To bi bilo nesorazmerno.

Seveda oblika ne more biti conditio sine qua non, tako da brez najbolj dostojne oblike maše ni mogoče in se ne bi smelo obhajati. Lahko obstajajo številne situacije, v katerih je treba mašo obhajati ne glede na obliko (kakor so jo recimo obhajali duhovniki v taborišču ali zaporu), vendar vedno z uporabo avtentičnega – in nedvoumnega – katoliškega obreda in kanona. Toda to je nekaj povsem drugega kot trditev, da mora maša nujno imeti minimalistično in pauperistično obliko.

Raje bi morali upoštevati, da nobena formalna eleganca ne more ustrezno odražati neizmerne veličine skrivnosti vsake maše. Zato je vselej prisotna pomanjkljivost, nikdar prekomernost.

Upoštevajmo, da so isti apostoli o pristnem uboštvu (ki ni pauperizem) jasno govorili in po njem delovali. Sveti Frančišek, ki je od svojih bratov zahteval največje uboštvo, je želel, da bi bilo bogoslužje tudi razkošno. Zdi se, da je celo rekel, da morajo biti cerkve posute z zlatom in srebrom in da je želel, da bi bili duhovniški paramenti okrašeni tudi z zlatom. Pomislimo samo na paramente, ki so jih takrat šivale klarise. Skratka, uboštvo za človeka, ne pa za Boga.

Sveti Frančišek, še vedno on, je bil žalosten, ko je videl zanemarjeno in umazano cerkev. Pripoveduje se, da je, ko je prišel v kakšno zanemarjeno cerkev, prosil za metlo, da jo je sam pometel.

Te stvari so bile že navzoče v Stari zavezi, kjer se je zahtevalo natančno skrb za obliko pri daritvi v templju. Navajamo, kar piše kardinal Giovanni Bona v Skrivnost ljubezni. Meditacija o evharističnem bogoslužju (Mistero d’Amore. Meditazione sul culto eucaristico): 

Bog je v Stari zavezi grozil s smrtjo velikemu duhovniku, ki bi si upal vstopiti v »Presveto« (...), ne da bi nosil svete paramente, okrašene z dragimi kamni in bleščečim zlatom, in ne da bi bil oblečen v kreposti. Kakšna kazen bo torej doletela duhovnika Nove zaveze, ki se približa ne le simbolični skrinji zaveze, temveč samemu Bogu, da bi žrtvoval, se dotaknil in zaužil Jezusa, njegovega Sina in našega Gospoda, če tega ne stori s spoštovanjem in pozornostjo, ki jo zasluži takšna gostija?

Zato je darovanje lepote Bogu dolžnost. Zakaj? Ker je Bog Lepota. To je logično, nič drugega kot logika.

In ta dolžnost je tudi plodni apostolat. Spomnimo se spreobrnjenja svetega Nikolaja Stenona (1638–1686), danskega znanstvenika in nekdanjega protestanta. Bil je v Livornu, ko ga je ganila telovska procesija, kjer je ob pogledu na sveto hostijo, ki so jo nosili v procesiji s takšno slovesnostjo, pomislil: »Ali je ta hostija le kos kruha in so norci tisti, ki ji izkazujejo toliko spoštovanja, ali pa je tu zares Kristusovo Telo, in zakaj ga potem ne bi častil tudi jaz?« Kaj bi se zgodilo, če bi sv. Nikolaj Stenon živel danes in bi videl, kako se danes »časti« Evharistijo?

Vir: Il cammino dei Tre Sentieri

Bistveni pomen izročila za Cerkev

Vse od prejšnje nedelje se je Cerkev pričela pripravljati na Gospodov vnebohod, a naš Gospod tokrat naredi še korak naprej, saj spregovori še o Svetem Duhu. Pravi, da mora najprej on k Očetu, da bi ta Tolažnik ali »advokat«, kar pomeni ta grška beseda, mogel priti na apostole, torej na Cerkev. Apostoli poslušajo v žalosti in tišini ta govor po zadnji večerji, pa si nič ne upajo vprašati. Zato kot dobra mati, kakor »koklja, ki zbere piščeta«, če se spomnimo Gospodovega joka nad Jeruzalemom, sam postavi njihovo vprašanje, ki je: »Kam greš?« Pove jim ,da gre k Očetu in da je to dobro zanje. Najprej gre stran že s svojo smrtjo, ki je edina mogla zaslužiti ta ogromni dar, ki je dar Sv. Duha. Izgubili bodo sicer fizično Gospodovo navzočnost, v smislu njegovega človeškega telesa, vendar pa učencev in Cerkve Gospod ne bo pustil sam, niti brez svojega telesa, le da bo to potem navzoče skrito pod podobo kruha v sveti hostiji. Po veri vemo, da je Gospod tam navzoč z dušo in telesom, s človeštvom in božanstvom, torej v obeh svojih naravah. Navzoč je torej tudi fizično, čeprav skrito, kar pa bi se danes rado skrivalo in zakrivalo, kakor da bi to sploh ne bilo pomembno. Navzoč je pa seveda tudi kakor Bog. O tem nam sv. Tomaž lepo poje, da je bil Gospod na križu skrit samo kakor Bog, v sveti hostiji je skrit tudi kakor človek, vendar pa mi verujemo in kakor skesani razbojnik prosimo, da se nas grešnikov spomni, ko bo pri svojem Očetu v nebeškem kraljestvu. No, danes nam govori, na kakšen način se nas spomni – po Svetem Duhu nam daje možnost biti z njim v velikonočni skrivnosti svojega trpljenja in smrti, ki nam jo je zapustil v čudežni evharistični skrivnosti, kakor pravi molitev. In če prav častimo to skrivnost, prejmemo njegovo milost, torej njegovo Božje življenje, če pa v tem vztrajamo, slednja v nas še raste. »Daj nam, da bomo skrivnost tvojega telesa in krvi tako častili, da bomo vedno več sadov odrešenja v sebi čutili.« Sveti Duh sicer dela tiho in skrito, vendar pa resnično, po njem pravzaprav še vedno deluje v svoji Cerkvi, torej v svojih vernikih, Kristus sam, ki je v času svojega življenja deloval vsem na očeh. Kakor smo dejali, moramo s tem Duhom sodelovati, da bi obrodili duhovne sadove in duhovno rastli. Vračamo se na začetek, ko smo omenili podobo Sv. Duha s sodišča. V antiki se je nekdo branil sam, vendar je imel tega advokata, ki mu je prišepetaval, svetoval, kaj naj govori ali naredi. Podobno je tudi z nami. Vemo, kako je recimo, ko se nekdo odloči, da bo nekaj naredil za bolj zdravo življenje in telo – neki svetovalec ali trener mu določene stvari pove in predlaga glede hrane in vaj, ki naj jih dela, potem pa je seveda od človeka samega odvisno, ali bo stvar učinkovita. Če uboga, potem so rezultati, sicer jih ni. Tako nam je Bog dal vse te nasvete, ki so predvsem v nauku Cerkve.

Kristus svojim učencem ni nikdar zapovedal, naj pišejo, temveč naj ljudi poučujejo oz. še več kot to,
naj naredijo vse narode za njegove učence in jih učijo izpolnjevati, karkoli je zapovedal (Mt 28,19-20). Učence je poslal, jim je dal to poslanstvo: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Gospod Jezus je torej učil, zapovedal, povedal in napravil marsikaj – nekaj od tega so kasneje zapisali, večino pa ne, temveč se je naprej prenašalo po ustnem izročilu iz roda v rod. Zapisano je bilo bolj ali manj tisto, kar je bistveno za naše verovanje, kakor nam pove apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25).

Tako pridemo do nekega dejstva, ki pravi, da je izročilo pred pisano besedo, saj ugotovimo, kako je zapisano neke vrste povzetek tistega, kar je vsebina verovanja, še zdaleč pa ne gre za vso vsebino. Zapisano besedo je konec koncev potrebno tudi pravilno razlagati ali interpretirati, sicer bi bila zadeva precej subjektivna in bi si jo vsakdo lahko razlagal po svoje. Tudi za judovsko vero so načela na las podobna, tudi tam je namreč najprej izročilo, potem pa pisana beseda. Še danes tako velja, ampak je žal njihovo izročilo človeško, saj Kristusa niso sprejeli. Glavni rimski rabin je zato enkrat s podobo dejal, da je Talmud vino in Sveto pismo voda. Mi seveda bolj govorimo o izraelskem ljudstvu pred Kristusom. Staro zavezo so začeli namreč zapisovati nekje v 9. stoletju pred Kristusom, najprej pa so bile napisane nekatere preroške knjige, bolj intenzivno zapisovanje se je začelo praktično šele v času t.i. »babilonske sužnosti«, ki jo povečini uvrščamo v 6. stoletje pred Kristusom. Pomembne verske vsebine so logično zapisali zato, da se ne bi izgubile za nadaljnje izraelske rodove, glede na negotovost, v kateri se je izvoljeno ljudstvo nahajalo.

Kot rečeno, lahko zelo podobno rečemo za zapisovanje novozaveznih spisov, da je torej najprej bilo izročilo, potem se je del izročila zapisalo, da se bistvene vsebine ne bi izgubile. Ker krščanstvo nima nekega predmeta verovanja, temveč osebek, subjekt, mora biti tudi pred zapisanim določen subjekt, določeno telo. Prva osebnost oz. živa oseba je Kristus, vendar pa je tisto stvarno telo na tem svetu Cerkev, ki je tako živ organizem, sestavljen iz tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo, seveda pa tu razmejitev ni stroga, saj se moramo vselej tudi tisti, ki poučujemo, učiti, pravi in edini učitelj je namreč zgolj in samo eden – Jezus Kristus, ki je Beseda sama. Po Svetem Duhu je Kristus v svoji Cerkvi vedno navzoč, po istem Duhu pa svojo Cerkev tudi nenehno razsvetljuje in uči. Ne uči pa nič novega, kar Kristus že prej ne bi učil, kvečjemu se do konca razkrije še katera verska resnica, ki se potem slovesno more »ex cathedra« dati kot dogmo, ki jo je treba verovati. Zadnja taka dogma je bila Marijino vnebovzetje. Sicer je za Sv. Duha naš Gospod dejal: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" (Jn 14,26). Tudi tu je torej izražena resnica, da je najprej izročilo, torej tisto, kar so apostoli slišali in videli, kar je tudi tisto, na kar jih mora Sveti Duh spomniti. Nekaj od tega, na kar je bila Cerkev po apostolih in njihovih naslednikih opomnjena, je bilo tako zapisano v Sveto pismo, nekaj kasneje v nauk Cerkve, veliko pa je ostalo kot "živo izročilo", torej tisto, kar je Cerkev verovala, razglašala in učila vedno, povsod in vse, kakor pravi sv. Vincencij Lerinski. Apostol Pavel pravi, da je Cerkev "steber in njiva resnice" (1 Tim 3,15; prim. Mr 16,16; Rim 10,17; Apd 15,28).

Takšen je tudi, če pogledamo, nauk cerkvenih očetov in učiteljev v vsakem času. Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da je treba biti čim bolj stran od krivovercev, kar smo, če smo vselej povezani z Bogom, Jezusom Kristusom, škofom in z nauki apostolov, kar pa nismo, če smo napuhnjeni. Gre torej za nenehno duhovno povezanost s Cerkvijo v celoti in za zvestobo Pismu ter izročilu. Danes je to seveda težje, ker najprej Cerkev v svojih pastirjih s tem ni povezana, vendar se to nikdar ni v celoti izgubilo in se vseeno more najti. V spisu proti krivovercem sv. Irenej pravi za vse, ki so zapustili ta stalni nauk Cerkve, da oznanjajo same sebe, zato pa izkrivljajo resnico. Pravi: "Ni prav, da iščemo pri drugih tisto resnico, ki jo zlahka najdemo v Cerkvi, glede na to, da so jo vanjo apostoli izlili v polni meri in ustvarili veliko bogastvo, iz katerega lahko kdorkoli pije vir življenja". Lahko bi še nadaljevali, a praktično vsi navajajo pomembnost cerkvenega telesa, ki ljudem daje duhovno hrano iz svojega bogatega izročila in ki tudi primerno ter pravilno razlaga Sveto pismo. V tej smeri so značilne besede sv. Avguština, da bi ne veroval evangelijem, če ga ne bi v to vodila avtoriteta katoliške Cerkve. To pa ne pomeni pasivnega sprejemanja izročila, saj denimo Tertulijan in sv. Irenej izročilo razumeta v aktivnem smislu, kot cerkveno interpretacijo. Zagotovo misli tako tudi sv. Pavel, ko pravi Timoteju: "Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa." (2 Tim 1,13). Ampak vemo, da potem pravi, naj bo zavržen vsakdo, ki bi oznanjal drugačen nauk od tistega.

V tem smislu so se konec koncev tudi razvile razne formule veroizpovedi, kakor recimo vidimo eno do prvih v 1 Kor 15,3-5, ki ji pravimo "Antiohijska vera": "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim". Temu rečemo tudi "osnovno oznanilo" ali kerygma, beseda, ki jo danes v Cerkvi tako na veliko ponavljajo, a preveč ekskluzivno razumejo, se pravi brez zgodovinskega spomina in izročila. V resnici imamo tu zgodovinski spomin, nad-zgodovinski spomin in izročilo. Kristusovo trpljenje, smrt in pokop so zgodovinski spomin, vendar v sebi nosijo tudi vse tisto, kar je bilo prej in imenujemo "zgodovina odrešenja". Pomeni, da se mi dejansko tega udeležujemo, čeprav duhovno. Tudi tisto je že hkrati nadzgodovinski spomin, ker nima smisla brez presežnega razumevanja zgodovine človeštva oz. Božjega delovanja v njej. Popolnoma presežno je seveda tisto, da je bil Kristus "tretji dan obujen" in je stvar vere. Apostoli namreč niso bili in niso mogli biti zraven pri tem povsem božasnkem dogodku, temveč so verovali, da se je to zgodilo, ko jim je bilo tako povedano, potem pa seveda tudi, ko se jim je Jezus sam prikazal. Ta vera pa je hkrati že tudi stvar izročila - tisto, kar so sami slišali in videli, so apostoli in učenci izročili naprej. Zato tudi sv. Pavel pravi: "Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." (1 Kor 11,23-25).

Naša težava danes v Cerkvi je zavračanje cerkvenega izročila in tradicionalnega svetopisemskih razlag. Namesto tega se sledi modam in interpretacijam določenega časa, ko se zadeve oblikujejo po meri vsakokratne filozofske ali druge podlage.To je modernizem – modo die hodierno = glede na današnji dan. Ločevanje Svetega pisma samega od zgodovinske podlage in izročila je izredno nevarno. Tudi danes pravijo mnogi, kako niti zgodovina (dejanska in presežna) niti izročila nista pomembna, temveč je važno zgolj osnovno oznanilo, osnovni nauk, kerygma. Temu smo bili priča na nekem katehetskem simpoziju, kjer je govoril nek moderni redovni brat, ki seveda ni imel redovne obleke, ampak je bil v civilu. Podajanje te "kerigme" brez izročila in tradicionalne razlage Svetega pisma nse samo, da ni dovolj, ampak je praktično nič. Kerigma je lahko neki začetek, neka oporna točka, vendar se nikakor ne moremo ustaviti le pri njej - potrebna je tudi vsebina krščanske vere, nauk in izročilo, ki je vselej povezano z zgodovinskim spominom, katerega pa spet ne more biti, če se ne naslonimo na prejšnje rodove in na apostolske stebre. Ne gre samo za to, da verujemo, ampak tudi za to, kaj verujemo.

Zanimivo je to, kako vse tisto, kar temelji na izročilu, torej tistemu, kar je Cerkev vedno in povsod verovala in učila, ostane ter obstane. Vsakdo lahko razume en isti nauk v vsakem času. Če se pa sledi določenim modam, je treba vsake toliko časa kaj spremeniti, da se na koncu vse obrne na glavo in spremeni. Na tistem simpoziju so takrat govorili, kako je potrebno popolnoma spremeniti "katehetski sistem", torej način podajanja verskega nauka. Človek se vpraša, kako je lahko tradicionalni sistem normalno deloval devetnajst stoletij, sedaj pa naj bi ne deloval več? Dejstva kažejo, da spremenjeni sistemi in sistemi, ki se jih stalno spreminja, ne delujejo, niti niso delovali, pa niti ne bodo delovali. To ni prineslo nobenih sadov, nobenega izboljšanja. »Ko boste Cerkev modernizirali,« je dejal sv. Pij X., »jo bodo ljudje zapustili, novi pa vanjo ne bodo vstopili.« Pred leti sem naletel celo na župnika, ki deluje v severni Italiji kot župnik, pa je lepo dejal, da se je treba na neki način vrniti k prejšnjemu sistemu, ko so bili jasni cilji, kam je treba koga pripeljati, imelo se je oporne točke v cerkvenem katekizmu, potem pa se je posluževalo lahko vsakdo ustreznih metod, struktur in podobnega, da se je oznanilo in poučevanje v veri izvajalo.

To so torej izzivi, ki čakajo novega papeža. Tu moramo biti realni in ne pričakovati bliskovitega prevrata na dobro, kar bi bil le plod Božjega čudeža. Začetek in začetki bi bili v prepoznanju krize in v delanju korakov v pravi smeri, da bi se na krizo v Cerkvi odgovorilo, ki pa niso mogoči brez izročila. Mi se ga držimo, hkrati pa za papeža in pastirje intenzivno molimo.

Zakaj benediktinskega „ora et labora“ ni mogoče preprosto prevesti z „moli in delaj“?

„Lenoba je sovražnik duše; zato morajo bratje v določenih urah opravljati ročno delo, v drugih, prav tako natančno določenih urah, pa se posvečati študiju Božjih stvari.“ Tako pravi sveti Benedikt iz Nursije v svoji Reguli, redovnem poravilu benediktincev (XLIII, 1). Po drugi strani pa je ta svetnik znan po znamenitem ora et labora, ki se preprosto prevaja kot moli in delaj.

Vendar je to prevod, ki sicer prevaja (oprostite besedno igro), vendar pa ne prenaša dejanskega pomena, ki ga je imel sv. Benedikt v mislih, predvsem pa ogromnega inovativnega pomena te izjave. Moliti in delati se zdi samoumevno. Kdo se lahko čudi, da svetnik svoje menihe in, širše, kristjane na splošno, poziva k molitvi in delu? Vendar je ta izjava povsem nova za tiste čase, kar je razvidno iz latinske besede labor. Čeprav nismo na zgodovinskem blogu, pa se vselej moramo dotakniti tudi zgodovinskih dejstev. Gre za popolno nasprotje, saj labor, za Latince ni bil preprosto delo, ki so ga običajno opredeljevali kot negotium iz nec-otium, torej ne-brezdelje, ampak določeno vrsto dela, ročnega, fizičnega dela; da se razumemo: tisto, kar te spoti.

V antičnem svetu je bil ta labor, torej fizično delo, namenjeno le sužnjem, ker je bilo nečastno. Sveti Benedikt pa ne le pravi, da mora menih delati, to je delati ročno, ampak gre še dlje in pravi, da mora to fizično delo spremljati molitev in da s tem, ko to delo spremlja molitev, na neki način tudi ono samo postane molitev. Zato je sveti Benedikt oče zahodne civilizacije.

Povedali smo, da je bilo v antičnem svetu ročno delo nečastno. Dejansko je bila kulturna »duša« tega sveta gnostična, prevladovalo je prepričanje, da imajo vrednost le duhovne in intelektualne resničnosti, pa nič drugega. Človek sam (pomislimo na platonizem) je bil obravnavan kot duh, telo pa kot nekakšen »rezervni del«, nekaj degradiranega, česar se je treba čim prej znebiti.

Krščanska antropologija popolnoma spremeni to perspektivo in trdi, da je človek oseba v duhu in telesu, da ga je tako hotel in ustvaril Bog in da je duša organska oblika telesa. Če mora telo umreti, to ni zato, ker bi tako določil Bog, ampak zaradi izvirnega greha. Telo je tako sestavni del človeške osebe, da bo ob vstajenju teles vrnjeno duši.

Zato se mora človek v krščanstvu posvečevati z dušo, a tudi s telesom. Zato pa ročno delo ne sme biti le spremljevalec molitve (v katero sodi tudi intelektualna dejavnost, tj. študij), ampak postane samo sredstvo posvečevanja in poveličevanja Boga, tj. postane molitev. Bog bi naj imel tako opraviti s celotnim kristjanovim življenjem in s sv. Benediktom brez težav govorimo o življenju kot v celoti bogoslužnem ali liturgičnem. Iz samih obredov, kjer ni samo sveta maša, čeprav je seveda najvažnejša, ampak tudi vse molitveno bogoslužje in zakramenti ter zakramentali, se vse lepo izteka v vse ostalo delo. K molitveni dejavnosti spada tudi branje in intelektualni napor, potem pa mora biti še prav ročno delo. Benedikt seveda ni iznašel nečesa povsem novega, saj je bilo že v meništvu pred njim močno poudarjena tudi razsežnost ročnega dela. Je pa vse skupaj kodificiral in vsemu postavil tudi potrebno osnovo.

Gre torej za samo kristjanovo duhovno življenje, ki mora biti molitveno v zelo širokem smislu, pravzaprav gre za liturgično življenje, k čemur kliče poziv na koncu maše: "Ite, missa est!" Ta poziv se seveda s prevodom povsem izgubi.

Brez trpljenja in žalosti ne more biti veselja

 Na 3. Nedeljo po veliki noči smo počasi že usmerjeni proti vnebohodu, čeprav je naš Gospod te besede učencem povedal še pred vsem dogajanjem v Jeruzalemu. Tam je namreč prvič za tri dni izginil izpred njihovih oči, potem pa so ga učenci ponovno videli. Učencem se je Gospod prikazal po vstajenju petkrat, zato nam sv. Tomaž razlaga, da se duhovnik obrne pri maši k ljudem prav tako petkrat – če izvzamemo obhajilo, ki samo posebej ni del maše. Potem seveda učenci spet niso videli Gospoda, vendar slednji ni zapustil učencev sirot, saj je poslal apostolom Sv. Duha, da bi se izpolnila njegova obljuba stalne navzočnosti v svoji Cerkvi vse do konca sveta. Od takrat seveda Gospoda ne vidimo več z zemeljskimi očmi, saj je skrit pod podobami kruha in vina, vidimo pa ga z duhovnimi očmi, saj vemo, da je tisto on sam. Prav tako ga vidimo z duhovnimi očmi, kako deluje po svojih posvečenih služabnikih, od katerih je prvi naslednik sv. Petra, ki je rimski papež.

Ravno v dneh duhovnih vaj smo dobili novega papeža, Leona XIV. To ime si je nadel ameriški kardinal Robert Francis Prevost, po rodu iz Chicaga. Čeprav pa se zavedamo, da se za nas pod okriljem Bratovščine sv. Pija X. bistveno pravzaprav nič ne spremeni, pa smo na začetku dobili tudi kar nekaj pozitivnih in spodbudnih znakov, ki nas lahko navdajo z nekim opreznim in zadržanim optimizmom. Hkrati ohranjamo realni pogled, kakor sem dejal, tudi zato, ker smo dobili samo prve znake in vtise. Skupaj s p. Markom vabiva, da se čim bolj ogibamo neki  internetni vedoželjnosti, po kateri tako verniki kot posvečeni izgubljamo ogromno časa in energije z iskanjem in prebiranjem ter poslušanjem in gledanjem zlasti po družbenih omrežjih. Dovolj informacij dobimo na uradnih straneh Bratovščine, kakor tudi na njenih družbenih kanalih, posebej tu mislimo na Youtube kanal. Poleg lenobe in zapravljenega časa, je tu nevarnost tudi v tem, da se prepuščamo nekim negativnim čustvom in sentimentalizmu. Težava je tudi v tem, da presojajo stvari verniki, ki nimajo pravih orodij za to. Zagotovo bomo dobili več kot dovolj dobrih , objektivnih in treznih presoj od duhovnikov naše Bratovščine, ki oblikujejo članke in zapise na naših straneh.

Glede tega pi podal sporočilo p. Regeleja, našega okrožnega predstojnika, ki nas vabi zlasti k molitvi, pozitivni in konstruktivni naravnanosti ter izkoristku morebitnih ugodnih okoliščin okoli novega svetega očeta, da svetu oznanimo vero. Takole pravi naš okrožni predstojnik: » Prvi dnevi po papeški izvolitvi so dnevi intenzivne molitve za Kristusovega namestnika, Petrovega naslednika. Z vsemi katoličani v mestu Rim in po vsem svetu se na poseben način združujemo v molitvi zanj, za papeža Leona XIV. Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima. V teh dneh na novo razmislimo o posebni ljubezni našega ustanovitelja, nadškofa Marcela Lefebvra, do večnega mesta Rima in Petrovega naslednika. Naj bo predanost Bogu z molitvijo, resničnim nadnaravnim pogledom, drža katoličana v teh dneh. Seveda je v teh dneh v medijih mogoče prebrati marsikaj. Lahko se vzdržimo predsodkov in prezgodnjih pohval. Vedno imejmo v mislih, da se morajo papeži v svoji vzvišeni službi posvečevati, da se lahko kot papeži po Božji milosti razvijejo v svetnike. Papež Pij IX. je na primer pred izvolitvijo veljal za liberalnega kardinala in je bil izvoljen samo zaradi tega. Tudi tokrat naj nas ne vodi politična geografija, temveč nadnaravna geografija, še bolj pa resnica in ljubezen. Delujmo modro in premišljeno, v resnično katoliškem duhu, ki je vedno tudi apostolski in misijonarski. Predvsem pa imamo zdaj v svojem osebnem apostolatu toliko čudovitih priložnosti, da na pozitiven, upanja poln način spregovorimo o veri, o Cerkvi, o papeštvu. Izkoristimo to čudovito priložnost, da ljudi pripeljemo h Kristusu, da jih pripeljemo v Cerkev. To je naša resnična naloga; to potrebujejo ljudje okoli nas!«

Glede svoje katoliške vere, ki je seveda tradicionalna vera, tista, ki so jo vedno, povsod in vsi pravi katoličani verovali, nismo pravzaprav niso naredili še nič, bi pa pogosto radi, da se kar samo od sebe spremeni, ne da bi morali kaj preveč narediti, še posebej pa ne želimo, da bi za to morali ne samo kaj trpeti in žalovati, ampak ne želimo niti kaj dosti potrpeti in prenašati nekega trpljenja in določene žalosti. Iti skozi celotno velikonočno skrivnost je za nas kristjane nuja. Resničnost je dolina solz. Brez tega ne more priti do vstajenja in torej zmage. Krščanskega življenja ni brez vsakodnevnega težkega bojevanja. To bojevanje je, tradicionalno, proti svetu, mesu in hudiču. Najprej se borimo proti posvetnosti, kar je v osnovi brezbrižnost do ali nasprotovanje Božjemu načrtu oz. stremljenje za praznimi in minljivimi dobrinami. Boriti se je treba proti mesenosti, torej proti vsakršni telesni nezmernosti in proti mesenim strastem, ki so, poleg nečistosti, tudi sentimentalizem in negativna čustva, kot recimo jeza. Boriti pa se je seveda treba tudi proti hudiču in njegovim padlim angelom. Pri tem zadnjem moramo paziti zlasti to, da smo na hudičevi strani vselej, kadar nismo na Božji strani, ker bi sicer sebe opravičevali za grehe in slaba nagnjenja, češ da je kriv hudič in njegovi. Samo tako se torej naša žalost lahko spremeni v veselje, a gre za trd boj, v katerem je potrebno veliko potrpljenja, vere, upanja in ljubezni.