Podoba podobe

Na 22. nedeljo po Binkoštih že krepko premišljujemo o večnosti, o poslednjih človekovih rečeh, kakor se tudi spodobi ob bližini meseca novembra, ko še toliko bolj premišljujemo o človekovi poslednji usodi. V zavesti svoje grešnosti, krhkosti in majhnosti zato s psalmistom na začetku maše vzklikamo: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal?" (Ps 129). Grehi so dobesedno imenovani "krivice", gre za vse tisto, kar storimo v prvi vrsti proti Bogu, njegovi ljubezni in njegovi milosti, kar pa se, kot smo ugotavljali, nujno prenese na naš odnos do bližnjih, začenši z najbližjimi. To spoznanje grešnega človeka se nato ponavlja v Kyrie, zbirni prošnji ter v darovanjski prošnji, so pa seveda besede že bolj jasno polne zaupanja v Božje usmiljenje in v to, da nam Bog podarja potrebne milosti. Je pa to na to nedeljo, ko prosimo tudi za širjenje katoliške vere (Pro fidei propagatione) tudi sporočilo, ki ga je treba ponesti med ljudi. Tu je na mestu še vprašanje iz enega drugega psalma: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da skrbiš zanj?" (Ps 8,5). Na to vprašanje odgovarja evangelij: človek je Božja podoba.  

Vendar pa se ta Božja podoba velikokrat zabriše. Po krstu sicer ostane neizbrisni pečat, ta Božja podoba globoko v nas, vendar se z našimi grehi izgubi bogopodobnost. Bog nas je ustvaril namreč po svoji podobi in podobnosti, kar kaže na dvojno učinkovitost zakramentov, na katero se sklicuje v berilu tudi sv. Pavel, ko pravi, da je prepričan, da bo Bog v nas začeto delo tudi dopolnil (Flp 1,6-11). Začeto je bilo Božje delo v nas s svetim krstom, ki je, kakor vsi zakramenti, učinkovit že sam po sebi, vendar pa je potrebna še druga razsežnost, namreč naše sodelovanje z milostjo, da se Božje delo v nas dopolni. Prav tu je zato pomembno, da pravilno razumemo Gospodovo vprašanje glede podobe na kovancu, saj bi sicer v življenju vse narobe razumeli. Ne gre namreč samo za vprašanje tiste vidne podobe, za katero vsakdo ve, čigava je, ker tudi piše. Gre za vprašanje presežnosti, zato pa je tudi na kovancu pravzaprav Božja podoba. 

Mnogi bi ločili, ne samo razločili. Pa ne gre tu le za zmoto moderne države, ki loči Cerkev od države, namesto da bi to razločila, temveč za težavo sodobnega človeka, tudi kristjana, katoličana, ki radikalno loči Boga od človeka. Gre za ta kvarni naturalizem, ko ljudje bežno sicer verujemo v obstoj Boga, smo o tem na neki način celo prepričani, vendar pa smo prepričani, da potem, ko je nekoč sprožil proces, po katerem je vse nastalo, tudi mi, nima nič več opraviti z nami, z našim življenjem. Bog torej v življenju sveta, torej seveda tudi v državi, kakor tudi v družbi in ljudeh samih, ni pričujoč, ni navzoč. Ne deluje. Vse torej ne iz njega izhaja in se k njemu ne vrača. To je ključna težava, ker gre za vprašanje delovanja Božje ljubezni, Božje milosti. Brez slednje pa nič ne bi niti obstajalo, bivalo, kakor niti mi nič ne bi mogli, kakor nam lepo pravi binkoštna pesem slednica: "Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje." 

Tako človek sebe postavlja za cesarja in kralja, K.u.K., svojega življenja, svojo podobo postavlja na kovanec in pravi, da se vse začne in konča tam. Kakor naj torej cesarjeva oblast in vse drugo, kar je in kar ima, ne bi izhajala od Boga, čigar podoba je v resnici, podobno razmišlja tudi človek in žal tudi kristjan. Človek je le Božja podoba, pa naj gre še za tako pomembnega človeka - gre mu tisto in toliko, kolikor smo mu dolžni dati in nič več. Absolutna oblast gre edinole Bogu, kateremu gre tudi absolutna poslušnost, pokorščina, ostalim gre vse to relativno, torej odvisno. Človek ni nikdar neodvisen, pa če si to še tako domišlja - ni neodvisen ne od Boga, kakor tudi ne od ljudi. Ima določeno svobodo, ki pa ni absolutna, temveč relativna, ima svoje meje in okvire. Zaradi tega napačnega razumevanja, ki nam je sicer bilo vsiljeno, vendar ga mi preveč nekritično sprejemamo, smo iz civilizacije dolžnosti prešli v civilizacijo pravic, ki pa so v resnici krivice. In se sklene krog, saj, če se spomnimo Boga prosimo v vstopnem spevu, naj ne gleda na krivice... Res je, Boga te od človeka izmišljene pravice prav nič ne zanimajo. Če se trudimo izpolnjevati svoje stanovske dolžnosti do Boga in bližnjega, po možnosti z radostjo in ljubeznijo, potem nam Bog daje še precej večje pravice od tistih človeških. To je dopolnjevanje dobrega Božjega dela v nas z našim sodelovanjem. Koliko lepše je, če krenemo še onkraj teh naših dolžnosti in preidemo v pravi ljubezenski odnos popolne podaritve in žrtve samega sebe... 

Toda ne, podobni smo raje farizejem in sklepamo čudne in podle kupčije, da bi dosegli svoje lastne ne preveč plemenite cilje. Ne želimo rešiti svoje duše in duše bloižnjih, ki so nam dani v življenju, želimo rešiti svoje človeško, zemeljsko življenje in vse, kar ga zadeva, čeprav ima vse to svoj rok trajanja oz. se tega ne da nesti na oni svet s sabo. Pri tem gre tudi za dozdevno ohranitev navzven lepe te svoje lastne podobe, ki ni in ne želi biti Božja. Farizeji so poslali vprašati Gospoda druge, da bi ohranili svoj domnevni ugled, status, dostojanstvo. Kako podobno današnjemu človeku in žal tudi kristjanu. Do vsega tega pripelje to ločevanje in zanikanje tega, da smo vsi ljudje nazadnje Božja podoba, ki jo je pa treba uresničiti, osvetliti. Edino tako bodo mogli tudi oni spoznati Boga in ga častiti, kakor nam drugod Gospod Jezus pravi. 

Čista vest - čisti računi

»Nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki.« Današnji evangelij 21. nedelje po binkoštih nam želi na osnovi ekonomije predstaviti obračun, ki nas vse čaka ob koncu našega sveta in naših časov, torej ob naši smrti. Rekel sem »konec našega sveta in naših časov«, ker danes tudi med dobrimi katoličani zasledimo preveliko ukvarjanje z neko narobe razumljeno apokaliptičnostjo. Mnogi namreč ves čas govorijo, kako smo gotovo blizu koncu sveta in  kako more edinole Bog še rešiti, kar se rešiti da, s svojim posegom, drugače pa se naj ne bi dalo. Ko so nekoč patra Pija vprašali, kateri so največji problemi tedanjega časa, je odgovoril: »Največji problem sem jaz sam!« S tem je podal na kratko zelo poučno sporočilo. Ljudje bi se namreč že tedaj, torej pred kakimi šestdesetimi leti, ukvarjali z reševanjem problemov sveta in z reševanjem celega sveta, ne pa toliko in ne dovolj z reševanjem svojega sveta, ki je njihova duša. Tudi danes je tako. Kako je torej z našim svetom, kako je z našo dušo, z našo vestjo? Je ta vest čista, ali pa je obtežena z grehi in bi jo veljalo očistiti?

Seveda je treba tu paziti, kaj mislimo s tem, ko rečemo vest. Namreč, ne smemo gledati v smislu zmotnega prepričanja, da je vest nekaj osebnega, subjektivnega, pa da se od človeka do človeka pojmovanje obteženosti slednje spreminja. V resnici gre za to, da iz razodetja, torej iz Svetega pisma in izročila vemo, kateri so grehi in kateri so objektivno veliki ali smrtni, tisto, kar pa velja za posameznika, je, katere od teh je zagrešil in katerih ne, kakor tudi, kolikokrat je kak greh storil. Zato pa pri spovedi nikdar ni treba dolgoveziti, ampak je treba svoje grehe spovedovati natančno glede na vrsto, potem pa še povedati število. Kar je potem še pomembno, so okoliščine, ki lahko naredijo neki greh težji ali lažji, ne morejo pa spremeniti dejstva objektivnega zla tistega greha. Ne gre torej toliko za krivdo, kolikor bolj za tisto, kar se je zadnja leta izgubilo skupaj s kesanjem, ko se je obrazec spreminjalo, gre namreč za večjo ali manjšo kazen za greh, ki se nekomu šteje. Tu pa že pridemo do Božjega usmiljenja, ki je veliko, če primerjamo, kot deset tisoč talentov. Seveda je to usmiljenje še precej večje, vendar je v evangeliju ogromna številka, da bi si neskončnost Božjega usmiljenja in odpuščanja nekako mogli ljudje predstavljati. Mi smo si zaslužili za svoje grehe precej veliko kazen, a nam Bog odpiše ogromne količine teh kazni, da bi potem plačali s svojo pokoro precej manj, skoraj nič, lahko pa celo nič. Odvisno od primera do primera. S svojimi grehi torej smo zaslužili Božjo kazen, ker je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, je pa tudi neskončno usmiljen. Dandanes se seveda jemlje samo usmiljenje za vsako ceno, ni pa hkrati Božje pravičnosti, kakor pravi psalmist za Gospoda - da je oboje hkrati! Po Božji pravičnosti sem si torej zaslužil določeno kazen, če pa se iskreno kesam, napravim trdni sklep k poboljšanju in se spokorim, potem mi ogromno odpusti. Kakor je ob komentiranju evangelijev že pred več desetletji dejal sedanji Kardinal Ravasi, ki ga ne moremo ravno šteti k tradicionalistom, pravičnost v vsakem odnosu kaže na resničnost ljubezni.

Tu pa že pridemo na odslikavanje našega pravega ali izkrivljenega dojemanja Božje pravičnosti in usmiljenja, ki se nujno zrcali na naš odnos do bližnjega. Če bi bilo samo tako, kakor pravi evangelij, potem še ne bi bil tak problem, težava pa je, da se: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,« zrcali najprej na odnos do naših najbližjih – na odnos med zakonci, med starši in otroki, med brati in sestrami… Zato se vsi veliki problemi tega sveta resnično začnejo v naših srcih, v naši vesti. Slednjo moramo naravnati zares na Boga, da bi prav razumeli, kakšni smo do njega, kakor tudi, kako gromozanske dolge nam vsakokrat odpisuje. Slednje nas bo potem pripeljalo do večje odgovornosti v naših medsebojnih odnosih, kjer se, kot smo rekli, zrcali naš odnos do Boga. Z reševanjem svetovnih problemov moramo zato začeti pri svoji duši. Živeti je treba dobro zakramentalno in molitveno življenje ter se truditi za kreposti. V tem mesecu tudi še posebej potrjujemo, kako močno nam naša nebeška Mati Marija pri vsem tem pomaga.

Molitev lepa za vsak dan

Rožnovenska nedelja nam vsako leto ponuja priložnost, da se nekoliko bolj posvetimo tej čudoviti in vzvišeni ter zelo močni molitvi. Rožni venec je bil posebej izročen sv. Dominiku, ustanovitelju dominikanskega reda, kakor tudi še drugemu dominikancu, to pa je bil bl. Alan de la Roche (ki bi mu lahko po slovensko rekli Skalar). Oba nam, zlasti pa slednji, ponujata 15 rožnovenskih obljub Device Marije molivcem rožnega venca, ki si jih vsakdo more poiskati v tovrstnih knjigah ali na internetu, vendar pa bomo mi šli lepo po vrsti in pogledali najprej na izvor tega praznika.

Vsekakor ne moremo mimo bitke pri Lepantu, leta 1571, ki se je odločila prav na 7. oktober, sv. papež Pij V. pa je dal zvoniti k zmagi že vnaprej, ko slednja še ni bila dosežena, a vemo, da svetniki pač vidijo dlje. No, praznik se je zaradi te zmage najprej imenoval praznik naše Gospe od zmage, kasneje se je preimenovalo praznik v Rožnovensko Mater Božjo, kakor ga poznamo tudi še danes. Pomembno je pri tem reči, da so bile resda te zmage dosežene tudi z orožjem in vojaško strategijo, ampak tudi. Najprej je bila tu molitev. Ena najpomembnejših, zlasti ko govorimo o Lepantu, pa je bila prav molitev rožnega venca. Po tej molitvi je prišla čudežna pomoč iz nebes. Vemo, da se je kasneje še večkrat to ponovilo, tudi recimo v Avstriji, za katero po 2. svetovni vojni še ni bilo jasno, na katero stran železne zavese bo prišla. No, po molitveni kampanji rožnega venca ni prišla pod sovjetsko nadoblast. Skratka, molitev rožnega venca se nam kaže kot prvovrstno duhovno orodje in orožje. Pri njej ne gre toliko za napad na sovražnika, kolikor za neke vrste napad na nebesa, da bi prejeli potrebne milosti in pomoč. Treba je rožni venec moliti še bolj zase, kot pa za druge, saj je med grešniki najprej treba spreobrniti sebe. 

Poglejmo, kaj nam o načinu molitve pravi sv. Ludvik Monfortski v svojih šestih točkah. 

Najprej je treba biti v Božji milosti, ali vsaj imeti trden sklep, da bomo izšli iz grešnega stanja. Zato ga predlaga moliti vsem, pravičnim, da bi ostali v Božji milosti in jo večali, pa tudi objektivno grešnim, da bi zapustili grešno pot. 

Pod drugo je treba moliti pazljivo in zbrano, saj Bog bolj posluša glas srca, kot pa glas ust. 

Tretjič pravi, da se je treba boriti proti stvarem, ki nas begajo, zato se je treba boriti in moliti rožni venec z vztrajnostjo in precej večjo pobožnostjo, kot bi jo zahtevale druge molitve. 

Četrtič nam pravi, da je treba moliti rožni venec v skromnosti: "Dodal bi, da je treba rožni venec recitirati skromno, to je, kolikor je mogoče, na kolenih, s sklenjenimi rokami in rožnim vencem med prsti. Bolni pa naj ga molijo v postelji, tisti, ki potujejo, naj ga molijo med hojo (dandanes bi rekli - med vožnjo), tisti, ki zaradi slabosti ne morejo klečati, pa naj ga molijo sede ali stoje. Dobro je molitev izgovarjati tudi med opravljanjem svojega poklica, kadar slednjega ni mogoče prekiniti, ker to zahtevajo obveznosti zaposlitve; fizično delo ne preprečuje govorne molitve." 

Petič nam svetnik pravi, da je najbolje rožni venec moliti skupaj in, kolikor mogoče, v dveh zborih. Gre namreč za: "Boga najbolj hvalevreden, za dušo najbolj odrešujoč in za hudiča najbolj strah vzbujajoč način..." Gospod je namreč naročil učencem skupno molitev: "Bog ljubi zborovanja. V nebesih skupaj zbrani angeli in blaženi mu nenehno pojejo hvalnice; na zemlji, združeni v svojih skupnostih, pravični noč in dan skupaj molijo. Naš Gospod je apostolom in učencem izrecno svetoval, naj molijo v skupnosti, ko je obljubil, da bo, kadarkoli bosta dva ali trije ljudje zbrani v njegovem imenu, da bi molili isto molitev, on med njimi. Kakšno veselje je imeti Jezusa v svoji družbi! Da bi to dosegli, je dovolj, da se pridružimo molitvi rožnega venca." Tu gre poudariti, da gre seveda za duhovno navzočnost, ne pa za resnično in dejansko navzočnost, ki je seveda pri sveti maši in v najsvetejšem Zakramentu. 

Kakor pa nas uči za molitev na splošno katekizem, pravi v šesti točki tudi sv. Ludvik, da je treba moliti z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. "Rožni venec je treba recitirati z vero in se spominjati Jezusovih besed: 'Karkoli prosite, verujte, da ste to dosegli, in se vam bo izpolnilo.' (Mr 11,24). On vam bo rekel: 'Pojdite in zgodi se po vaši veri.' (Mt 8,13) ... Če komu od vas manjka modrosti, naj prosi Boga ... Prosi pa naj v veri, brez omahovanja„ (Jak 1,6), ob molitvi rožnega venca, in mu bo dano." Glede ponižnosti nam podaja svetnik zgled skrušenega cestninarja v nasprotju s farizejem. Da, treba se je zavedati, da smo veliki grešniki in zato moliti z vso ponižnostjo, tako na zunaj, kot tudi v srcu.  Zaupanju pa moramo pridružiti vztrajnost oz. stanovitnost, kakor se lepo reče po starem: Samo tisti, ki vztrajno prosi, bo prejel, v iskanju bo našel, v trkanju mu bo odprto.

Še enkrat poudarimo, da je treba moliti rožni venec najprej in predvsem zase - v spravo za grehe in vse druge namene, šele potem za druge. In treba je veliko moliti, da bi se naučili dobro moliti. Naš Gospod nikjer ne pravi, naj malo molimo, pravi pa, naj dobro molimo. Brez vaje v vseh naštetih točkah, veliko vaje, ne bomo dobro molili. 

Skratka, molimo radi rožni venec, predvsem naj bo to skupna in družinska molitev. Rožni venec se mora spet povrniti v naše Božje in domače hiše, kjer mu je mesto. Ob hitrem tempu, radijih in zaslonih seveda ni več mesta za to čudovito molitev. Naj torej kdaj te naprave lepo mirujejo, v korist molitve rožnega venca.

Lenoba - brezdelje ali lažna vrlina današnjih dni?

Prevajam in povzemam razmišljanje p. Luca M. Genoveseja (nekdanjega Frančiškana Brezmadežne) v 'Settimanale di Padre Pio', ki mu dodajam še svoje. Dandanes se namreč lenobo narobe razume, pa je potem to le neko brezdelje in podobno, samo izgubljanje časa, ko se nič ne dela. Videli bomo, da ni ravno tako. 

Če analiziramo besedo 'akedia', ki je grška beseda za glavni greh lenobe, tudi s pomočjo sodobnih slovarjev, odkrijemo, da gre za besedo z nasprotnim pomenom v posvetnem in krščanskem pomenu. Vsi mislijo, da akedia bolj ali manj ustreza lenobi, dolgočasju, naveličanosti in majhni želji po delu. To bi naj bila pregreha lenuhov in uživačev. Celo sodobni slovar italijanskega jezika navaja tole opredelitev: „Lenoba: odpor do dela, povezan z idejo dolgočasja in zanemarjanja [...]“.

Lenuh torej ne bi bil le tisti, ki ničesar ne počne, ampak tudi tisti, ki si daje videz, da počne nekaj pomembnega. Razgaljeni princ, torej, mitoman na delu.

Veliki antični svetnik, sveti Janez Klimak († 650), menih s Sinajske gore, gospodar cvetoče samostanske skupnosti in velik poznavalec človeške duše, daje povsem drugačno razlago akedije: lenuh je v resnici 'aktivist'. Toda s kakšno dejavnostjo se ukvarja?

„Pogosto se [akedia] rodi kot poganjek med vejami brezdelja [...] akedija je pareza duše, zaradi katere um postane počasen, askeza zanemarjena, poklic se sovraži. S poveličevanjem dobrin sveta omalovažuje Božje usmiljenje in človekoljubje, razrahlja napetost psalmodije in molitev naredi počasno, medtem ko vliva železno energijo za službe, skrb za ročno delo in grajo za poslušnost [...]“.

Lenoba tako nastane iz (lažnega) govorjenja, iz veliko zgovornosti, iz veliko govorjenja samo zato, da bi govorili in slišali govorjenje (prim. Apd 17,21). Klepetanje pogosto oživlja naše razprave in pogovorne oddaje, v katerih vsakdo pove svoje in vsakdo ostane pri svoji ideji, morda se celo vrže v žaljenje drugih, ki ne mislijo tako kot oni sami. Lenoba je hvalospev dejavnosti in sovražnik kontemplacije, uničevalec poslušnosti v imenu pravic in napredka.

Pri nas je Jožef II. ukinil kontemplativne samostane, v  Italiji so to storili Savojci, ko so zasedli katoliške države italijanskega polotoka. P. Serafino Tognetti je v tem oziru spomnil, kako je bil nekoč v samostanu na obisku neki škof, ki ga je na koncu takole zanimalo: »Dobro, pa kaj sploh delate v tem vašem samostanu?« Menihi se namreč trudijo živeti v samostanu sv. Sergija meniško kontemplativno življenje, zato mu je prior, p. Serafino, odvrnil: »Ekscelenca, tu ne delamo nič!« Nanašal se je prav na to napačno pojmovanje dela, na ta aktivizem. Napredek in empirična znanost sta bila za savojsko državo in za Jožefa II. sovražnika kontemplacije. Zato je bilo treba tiste, ki so molili, odstraniti, njihovo premoženje pa zapleniti. Lenoba je v resnici dogma nore in nesmiselne dejavnosti, ki se vrže v delo in proizvodnjo, da ne bi razmišljala o Bogu, njegovih zakonih in njegovi sodbi: nekakšna pijanost duše pred večnimi resnicami, ki se vse bolj približujejo.

Obstajajo tisti, ki se opijajo z alkoholom, da ne bi razmišljali o svojih odgovornostih, in tisti, ki se opijajo z delom, da ne bi razmišljali o Bogu in dolžni molitvi, končnem namenu svojega obstoja in potrebi po spreobrnjenju. Rezultat je življenjska nevroza. Živeti je treba vedno v gibanju, v akciji, ne da bi kdaj prišli na konec svojega potovanja, je podobno mitu o Tantalovem mučenju ali kazni titana Prometeja, ker se je uprl očetu bogov: mitološki titani so kot ljudje obsojeni na večni nič.

Navsezadnje so podobni tistim „nesojenim“, ki jih Dante umešča v predpekel v tretjem spevu Pekla. So nekako vmes, saj ne niti zagovarjajo zla niti ne zagovarjajo dobrega, zato ne morejo ne v pekel ne v nebesa. Govori o zelo dolgi vrsti ljudi, ki so pravzaprav velikokrat umrli, ki morajo početi to, kar so v življenju vselej počeli – pehajo se za nekoristnimi cilji, ne za večno obsojeni ne za večno blaženi. Ta dolga vrsta je pravzaprav človek tudi dandanes, ko koraka pod zastavo ideologije, gre za mitom znanosti in tehnologije, športa, politike, lepote, nečimrnosti sveta, hkrati pa popolnoma pozabi na Boga, namesto njega pa si izberejo tisto, za čemer se pehajo, to postane njihov malik, njihov osebni bog, danes bi rekli v orientalskem jeziku, njihova mantra.

Bog je pozabljen, poveličuje pa se tisti talisman, ki si ga človek izbere za lastno srečo: to je prava lenoba! Nočemo gledati z očmi razuma in srca, ker smo izgubili dobroto razuma, Avtorja vseh stvari in Odrešenje, ki nam ga je Kristus ponudil za ceno svoje lastne krvi.

Te stvari se zdijo prazne, medtem ko se tiste, ki so resnično prazne, zdijo polne!

Kako žalostna je današnja podoba krščanskih mladoporočencev, ki na svoj poročni dan mislijo le na fotografije, filme, zabavo, torto, celo na razuzdane predstave na svoj najpomembnejši dan, ne pomislijo pa na Kristusa, svojega Odrešenika in edini razlog svoje zveze.

Koliko otrok, ki jih krivi starši na dan prvega svetega obhajila delajo raztresene, misli na vse zunanje, da bi imeli lepo praznovanje skupaj z vsemi sorodniki, ki so morda prišli od daleč, sploh pa ne pomislijo na to, da bi ljubili in posnemali Kristusa, ki jim je tako blizu in za vse postane meso in prvič vstopi v njihova srca!

Resnična lenoba je nebrzdana aktivnost, počutnost, želja, da bi se prilagodili svetu in ga posedovali, pri tem pa pozabili na pravo dobro, ki se skriva za krepostjo molitve, pokore ter ponižne in iskrene ljubezni.

„Lenoba, ki je med najbolj smrtonosnimi glavnimi pregrehami,“ pravi naš menih, “ne najde, kam bi položila glavo pri tistih, ki so poslušni.

Pokorščina, tj. podvrženost Bogu, ki gre tudi Božjim namestnikom na zemlji (prava pokorščina, seveda, ki gre vsem namestnikom – od staršev do svetnih in cerkvenih predstojnikov), je prava zmaga nad lenobo, ki je bogokletnost aktivnosti, odpadništvo delovanja. Duhovna lenoba, pravzaprav pekel na zemlji, je dana s tem, da si ne prizadevamo za Boga, ampak za nekaj drugega. Gorečnost za posvetno vladavino sveta, človekova neodvisnost od Božjih zakonov, ki jo razglaša za pravico, nenehna želja po spremembi, zaničevanje svetih zgledov očetov, to je sedanja lenoba in sodobnost tone vanjo kot v lepljivo blato, iz katerega ne more več uiti: „Na meni je [govori lenoba], da spremenim mesto, da ne poslušam očeta, da pozabim na sodbo, da ne uresničim klica.“

Na koga se lahko obrnemo, da nas reši iz tega izgubljenega sveta, spričo današnjega opustošenja, ki ga povzročata bogokletje in odpadništvo lenobe? Samo k njej, ki ni nikdar spoznala madeža greha in se niti za trenutek ni podvrgla lenobi, tihemu bogokletju proti Bogu in njegovi volji. Brezmadežna Devica Marija, ki niti z mislijo ni užalila Boga, tega ni mogla storiti niti v svojem srcu in duši! Ona je zmagovalka nad vsako lenobo: tako nad sodobno aktivistično lenobo kot nad odrekanjem lenobi lažnih kontemplativcev.

Marijine bolečine in mi

To nedeljo po naših kapelah slovesno praznujemo sedem Marijinih bridkosti. Marija je tisto, kar je bilo vidno na Gospodovem telesu, trpela v svoji duši, v svojem srcu, zato navadno vidimo to njeno brezmadežno Srce prebodeno, v upodobitvah žalostne Matere Božje pa vidimo sedem mečev. No, starec Simeon je izrekel, kako bo njeno dušo prebodel meč, kar je označevalo vse trpljenje, ki ga bo morala prenašati ob svojem božanskem Sinu. V evangeliju poslušamo, kako sta ob Jezusovem križu stala Marija in Janez, kot pravijo komentatorji, tako blizu, da ju je mogel ogovoriti. Ogovoriti tako, da je žalostno Mater Božjo napravil pod križem za našo mater. 

Za nas je to bila čudovita zamenjava, v resnici pa ta zamenjava ni nič kaj prida, saj Jezusovo mesto privzamemo mi, ubogi grešniki, začenši z enim od teh, Janezom Evangelistom. Kot ostali, je tudi on zbežal, a se kasneje vrnil in stal pod križem, zato pa tudi bil obvarovan mučeniške smrti. Skratka, po sv. Janezu smo bili izročeni v Marijine roke, kakor Jezusa, pa tudi nas od tedaj daruje Bogu. Zato prav rad priporočam moliti ljudem četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, da bi molili prav za to Marijino darovanje ljudi Bogu. Njej je namreč potrebno ljudi izročati, žal pa to premalo delamo. Kako velika je njena ljubezen, ko namesto tolažbe zaradi izgube Sina dobi v skrb grešno človeštvo, ki ji s svojim grešnim življenjem raje zadaja rane, kot pa tolaži. In vendar ona to dela nadvse skrbno in z veliko ljubeznijo. Prvi od sedmih mečev tako že kaže na to prihodnjo zamenjavo na križu, zato pa ta tako smiselna postavitev praznika na dan po Povišanju sv. križa.

Drugi meč je beg v Egipt, ki kaže na to, kako Marija tudi nam pomaga ubežati sovražnikom oz. pomaga, nam izprosi, kakor radi pojemo, "da dušni sovražnik nas zmagal ne bo". Tu je zraven seveda tudi trepet hudobnih duhov, sv. Jožef, ki kot mogočni priprošnjik v tem boju prav tako pomaga. Tretja bolečina se kaže v iskanju nas, izgubljenih grešnikov, še posebej boleča je izguba tistih, ki se, za razliko od Marije, oddalijo od križa misleč, da bodo v življenju užitkov in brezskrbnosti ter daleč od Boga (in posledično Marije) sami sebe našli. To je zmotno prepričanje, ker na koncu ostanejo ljudje prazni, negotovi, na krhkih temeljih. Viharji in nalivi življenja so podobni tistim, ki te dni pretresajo srednjo Evropo. Tudi to je torej Marijina bolečina danes. 

V četrti bolečini sreča Sina na Kalvariji. Prav tako srečuje svoje uboge otroke na njihovih križevih potih, ki pa so pogosto žal neosmišljeni in preklinjani, saj pogosto ljudje ne znamo sprejeti svojega križa in ga voljno nositi za Kristusom, kakor nas je učila prav Božja Mati. Ona je popolnoma sprejela Gospodov križ, ga ponotranjila in osmislila, saj je verjela v Sinove besede, da zlo nima zadnje besede - on ga more preustvariti, zato pa moramo križ nositi za njim. Ne torej pred njim, naše mesto je za njim. Ne smemo se postavljati pred našega Učitelja, ampak za njim, tik za njim, tako blizu, kakor sta bila blizu križa Marija in Janez. 

Kako torej Marijo boli naše križanje in smrt, ki ju doživljamo in doživimo v duhovnem smislu. Prepustimo se toku in smo duhovno križani ter umremo, naša duša umre. Kakor pravi v Razodetju sv. Janez, imamo ime, da živimo, pa smo v resnici mrtvi. Ne sodelujemo ali ne sodelujemo dovolj z Božjo milostjo. Tako peti meč ponovno prebada Marijino srce. Kakor pa je Marija v šesti bolečini sprejela mrtvega Sina v naročje, tako sprejema tudi nas, ko se ji tako ranjeni izročimo, kot smo pa dejali, je še posebej pomembno, da druge izročamo v Marijino naročje, prav kakor so položili drugi Jezusa njej v naročje. Velikokrat bi radi mi sami, z našimi omejenimi človeškimi sposobnostmi spremenili ljudi, ko bi v resnici mi zdravniki morali najprej sebe ozdraviti. Raje izročajmo te ljudi v Marijine roke. 

V sedmi bolečini, ko premišljujemo položitev Jezusa v grob in Marijino osamljenost brez njega, se spet spomnimo na vse duhovno mrtve, ki so se v duhovnem smislu pokopali in se k Mariji ne zatekajo. Še enkrat velja povabilo, da bi se k Mariji zatekali in se ji izročali, ampak zares. Urški je naročila, naj ji okoliški ljudje na Skalnici postavijo svetišče in jo prosijo milosti - zelo preprosto. Vendar mi premalo to delamo. Treba je prostiti bolj intenzivno in se ji resnično izročati. Pa seveda, sebe s svojim življenjem ji je treba resnično izročati, ne pa da se pozabimo zahvaljevati, prositi, obžalovati ter slaviti in častiti. Če bomo to delali do Marije, se bomo zares naučili to delati tudi v odnosu z Bogom. Ne pustimo je torej same.