Brez trpljenja in žalosti ne more biti veselja

 Na 3. Nedeljo po veliki noči smo počasi že usmerjeni proti vnebohodu, čeprav je naš Gospod te besede učencem povedal še pred vsem dogajanjem v Jeruzalemu. Tam je namreč prvič za tri dni izginil izpred njihovih oči, potem pa so ga učenci ponovno videli. Učencem se je Gospod prikazal po vstajenju petkrat, zato nam sv. Tomaž razlaga, da se duhovnik obrne pri maši k ljudem prav tako petkrat – če izvzamemo obhajilo, ki samo posebej ni del maše. Potem seveda učenci spet niso videli Gospoda, vendar slednji ni zapustil učencev sirot, saj je poslal apostolom Sv. Duha, da bi se izpolnila njegova obljuba stalne navzočnosti v svoji Cerkvi vse do konca sveta. Od takrat seveda Gospoda ne vidimo več z zemeljskimi očmi, saj je skrit pod podobami kruha in vina, vidimo pa ga z duhovnimi očmi, saj vemo, da je tisto on sam. Prav tako ga vidimo z duhovnimi očmi, kako deluje po svojih posvečenih služabnikih, od katerih je prvi naslednik sv. Petra, ki je rimski papež.

Ravno v dneh duhovnih vaj smo dobili novega papeža, Leona XIV. To ime si je nadel ameriški kardinal Robert Francis Prevost, po rodu iz Chicaga. Čeprav pa se zavedamo, da se za nas pod okriljem Bratovščine sv. Pija X. bistveno pravzaprav nič ne spremeni, pa smo na začetku dobili tudi kar nekaj pozitivnih in spodbudnih znakov, ki nas lahko navdajo z nekim opreznim in zadržanim optimizmom. Hkrati ohranjamo realni pogled, kakor sem dejal, tudi zato, ker smo dobili samo prve znake in vtise. Skupaj s p. Markom vabiva, da se čim bolj ogibamo neki  internetni vedoželjnosti, po kateri tako verniki kot posvečeni izgubljamo ogromno časa in energije z iskanjem in prebiranjem ter poslušanjem in gledanjem zlasti po družbenih omrežjih. Dovolj informacij dobimo na uradnih straneh Bratovščine, kakor tudi na njenih družbenih kanalih, posebej tu mislimo na Youtube kanal. Poleg lenobe in zapravljenega časa, je tu nevarnost tudi v tem, da se prepuščamo nekim negativnim čustvom in sentimentalizmu. Težava je tudi v tem, da presojajo stvari verniki, ki nimajo pravih orodij za to. Zagotovo bomo dobili več kot dovolj dobrih , objektivnih in treznih presoj od duhovnikov naše Bratovščine, ki oblikujejo članke in zapise na naših straneh.

Glede tega pi podal sporočilo p. Regeleja, našega okrožnega predstojnika, ki nas vabi zlasti k molitvi, pozitivni in konstruktivni naravnanosti ter izkoristku morebitnih ugodnih okoliščin okoli novega svetega očeta, da svetu oznanimo vero. Takole pravi naš okrožni predstojnik: » Prvi dnevi po papeški izvolitvi so dnevi intenzivne molitve za Kristusovega namestnika, Petrovega naslednika. Z vsemi katoličani v mestu Rim in po vsem svetu se na poseben način združujemo v molitvi zanj, za papeža Leona XIV. Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima. V teh dneh na novo razmislimo o posebni ljubezni našega ustanovitelja, nadškofa Marcela Lefebvra, do večnega mesta Rima in Petrovega naslednika. Naj bo predanost Bogu z molitvijo, resničnim nadnaravnim pogledom, drža katoličana v teh dneh. Seveda je v teh dneh v medijih mogoče prebrati marsikaj. Lahko se vzdržimo predsodkov in prezgodnjih pohval. Vedno imejmo v mislih, da se morajo papeži v svoji vzvišeni službi posvečevati, da se lahko kot papeži po Božji milosti razvijejo v svetnike. Papež Pij IX. je na primer pred izvolitvijo veljal za liberalnega kardinala in je bil izvoljen samo zaradi tega. Tudi tokrat naj nas ne vodi politična geografija, temveč nadnaravna geografija, še bolj pa resnica in ljubezen. Delujmo modro in premišljeno, v resnično katoliškem duhu, ki je vedno tudi apostolski in misijonarski. Predvsem pa imamo zdaj v svojem osebnem apostolatu toliko čudovitih priložnosti, da na pozitiven, upanja poln način spregovorimo o veri, o Cerkvi, o papeštvu. Izkoristimo to čudovito priložnost, da ljudi pripeljemo h Kristusu, da jih pripeljemo v Cerkev. To je naša resnična naloga; to potrebujejo ljudje okoli nas!«

Glede svoje katoliške vere, ki je seveda tradicionalna vera, tista, ki so jo vedno, povsod in vsi pravi katoličani verovali, nismo pravzaprav niso naredili še nič, bi pa pogosto radi, da se kar samo od sebe spremeni, ne da bi morali kaj preveč narediti, še posebej pa ne želimo, da bi za to morali ne samo kaj trpeti in žalovati, ampak ne želimo niti kaj dosti potrpeti in prenašati nekega trpljenja in določene žalosti. Iti skozi celotno velikonočno skrivnost je za nas kristjane nuja. Resničnost je dolina solz. Brez tega ne more priti do vstajenja in torej zmage. Krščanskega življenja ni brez vsakodnevnega težkega bojevanja. To bojevanje je, tradicionalno, proti svetu, mesu in hudiču. Najprej se borimo proti posvetnosti, kar je v osnovi brezbrižnost do ali nasprotovanje Božjemu načrtu oz. stremljenje za praznimi in minljivimi dobrinami. Boriti se je treba proti mesenosti, torej proti vsakršni telesni nezmernosti in proti mesenim strastem, ki so, poleg nečistosti, tudi sentimentalizem in negativna čustva, kot recimo jeza. Boriti pa se je seveda treba tudi proti hudiču in njegovim padlim angelom. Pri tem zadnjem moramo paziti zlasti to, da smo na hudičevi strani vselej, kadar nismo na Božji strani, ker bi sicer sebe opravičevali za grehe in slaba nagnjenja, češ da je kriv hudič in njegovi. Samo tako se torej naša žalost lahko spremeni v veselje, a gre za trd boj, v katerem je potrebno veliko potrpljenja, vere, upanja in ljubezni.