sobota, 12. januar 2013

Mogočni Bog in mali, a ljubljeni sinovi

Jezusov krst lepo spada na konec božičnega časa, saj se tu Jezus razodene tudi ostalim, ne le nekaterim, ki so prišli v Betlehem, kot »ljubljeni Božji sin«, obenem pa je ta praznik izredno močno znamenje za vse nas, da smo po Jezusu tudi mi postali ljubljeni sinovi in hčere nebeškega Očeta. V Jezusu je sklenil z nami večno zavezo, v kateri nas ne bo nikdar zapustil, ampak nas bo vedno ljubil, pa če se še tako oddaljimo od njega. Prav o tej oddaljitvi od Boga pa bomo sedaj še malo podrobneje spregovorili.

Kristjani smo, če rečemo v podobi, zelo podobni starozaveznemu izraelskemu ljudstvu, o katerega vrnitvi v Jeruzalem po dolgih letih izgnanstva nam govori prvo berilo. Pri krstu smo tudi mi postali prebivalci Novega Jeruzalema, saj so nam tam izbrisani grehi in postanemo člani Cerkve, ki jo ta prestolnica simbolično predstavlja. Seveda ni vse tako lepo in prav, ker ima vsako dejanje tudi svoje posledice, za nas ljudi pa velja, da so nam res vsi ti madeži pri krstu izbrisani, a vendarle ostane v naši naravi tista posledica prestopka prvega človeka, zaradi katere smo še vedno nagnjeni k grehu. Učeno se temu reče »grešljivost«, a mislim, da razumemo, za kaj gre. Vsak dan namreč vsak od nas izkuša tisto, kar je lepo opisal že apostol Pavel v čudovitem (vsaj zame) Pismu Rimljanom: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). To je dejstvo, a bi bilo narobe, če bi dejali, da se moramo z njim enostavno sprijazniti.

Žal se je v zadnjih nekaj desetletjih res veliko delalo na tem, da bi v Cerkvi predvsem poudarjali bedo in revščino, ki – predvsem, če ne zlasti v materialnem smislu - pesti ljudi. O človeški bedi že velja premišljevati, a v duhovnem smislu, ki je vselej, če to hočemo videti, v ozadju tudi ostalih človeških tragedij – a o tem na koncu. Tako pa smo prišli do tega, o čemer govori italijanski katoliški časnikar in publicist Vittorio Messori: »Cerkveni možje in žene nam govorijo … vedno in samo o človeških nesrečah, katerim je treba najti rešitev, nikdar pa o veličinah Boga, ki bi jih morali globoko premišljevati (kontemplirati, op. A. V.).«

Današnja Božja beseda, na čelu z evangelijem, nas namreč vabi prav k temu, da premišljujemo o tem, kako velik, ljubezniv, usmiljen… pa tudi pravičen je Bog. Kako velike milosti je dal v našem življenju, pa smo navadno preveč zaslepljeni, kratkovidni ali zaposleni z drugimi rečmi, da bi jih opazili. Predvsem pa – ni nas obsodil, ampak nas vedno potrpežljivo čaka, da se vrnemo »v Očetovo hišo«. Za to nam je dal tudi »pot« in »pripomočke« - zakrament sprave in evharistije.

Seveda bo kdo dejal, da to ni potrebno. Ne bi se strinjal. Ko grešimo, se namreč zgodi, da se poruši prav tisto, kar nam je najbolj pri srcu, to pa so naši odnosi. In če bo že kdo dejal, da ga to, kot lepo pravi eden od bratov v duhovništvu, »ne tangira«, naj povem vsem nam, vključno z mano, da greh poruši in/ali sprevrže tudi moje odnose z bližnjimi in s samim seboj. Potrebujem, zares potrebujem odpuščánja, kot – pravimo – »Sahara vode«. In ni res, da pač to lahko »sam zrihtam«, saj je prav to najtežje, kot smo že imeli priložnost reči, da odpustimo sebi. Do tega lahko pridemo, lahko, sčasoma in stežka, ko nam je odpuščeno. In kako lepa, osvobajajoča in še kaj je zavest, da imaš nekoga, ki ti odpusti vselej, ko ga za to prosiš. Pa to ne more biti človek, ker je, kot je lepo dejal nekdo, tisti, ki vselej odpusti, edinole Bog, ljudje odpustimo le kdaj pa kdaj, narava pa nikdar. Potrebujemo torej Božje odpuščanje, ne katerokoli, da bi se lahko zadeve v življenju končno postavile na svoje mesto.
 
Da pa do njega pridemo, potrebujemo spet še kako zadevo, ki se je v času izgubila – osebno odgovornost in občutek krivde. Kot smo namreč zgoraj dejali, ima vsako dejanje tudi svoje posledice. Če izgubimo to, izgubimo tudi vero v Boga, ker ga pač ne potrebujemo. Ne spada v našo shemo, v naš koncept življenja. Kako prav je imel veliki danski filozof Kierkegaard, ko je dejal, da naj nam vrnejo osebno krivdo, občutek za odgovornost in kazen, ker brez njih ne moremo biti resnični in ne moremo biti zares ljudje.

3 komentarji:

Umiriti srce... pravi ...

Rim7,19 bi jaz lahko nadaljevala:..a nimam moči, da bi prekinila "verigo" zla.... "Pripomočki" so še kako potrebni, a je z njimi pogosto, vsaj pri meni, kot z grenkimi zdravili... Želim si okrevati, a brez neprijetnega okusa ne gre..; želim si odpuščanja, želim si začeti znova, a brez ponižnosti in priznanja v zakramentu sprave ne gre...

Katolik pravi ...

Dobra pridiga!

Messori je o izvirnem grehu rekel, da je Veliki Odstavljeni (odstranjeni). Kako žalostno.

Katolik pravi ...

Dodatek:
Priporočam ogled te pridige, ki govori tudi o grehu: http://www.youtube.com/watch?v=1f3flxOKaSc

Redki so danes duhovniki, ki si upajo dajati svoje pridige na internet. Pozdrav.