biti duhovnik ni lahko 8

S prebrisanostjo, zvijačnostjo in kulturo, lahko blagemu, ponižnemu, ubogemu in slabotnemu človeku še vedno vlijemo kanček upanja. Don Milani je učil, da je 'kultura osmi zakrament' (zakramentov je sicer v Katoliški Cerkvi sedem, op. prev.). Toda, če smo majhni, revni, zadnji, ni lahko nekaj začeti in biti uspešen. Tudi ko ubogi kriči od obupa, je zoprn - je kakor revni otroci, ki sovselej slinasti, ušivi, neznosni, medtem ko so otroci vplivnežev in bogatašev vselej lepi, četudi so v resnici grdi, sprejemljivi, četudi so neznosni.

Težava je v tem, da nas in druge prepričamo da vse dotlej, dokler bomo samo sedeli in gledali, po možnosti televizijo, bomogledalci dogajanja, naša edina, slaba tolažba, pa bo tarnanje nad vsem. Če nismo akterji, smo lahko samo gledalci ali žrtve. Treba je torej, kakor slepemu iz Jerihe reči: "Le pogum, vstani" (Mr 10,49). Prva stvar, ki jo mora vsakdo storiti, je vstati. Kako se nekdo lahko dvigne? S študijem, razmišljanjem, intelektualno vnemo. Jasno je, da se nihče ne more rešiti s televizijo, ki k nam prihaja s streh (zdaj že počasi lahko rečemo, da prihaja s tal, op. prev.) in nas bombardira po domovih, kakor tudi ne z žogo, ki zastruplja in poneumlja naše nedelje (in še kak drugi dan v tednu, op. prev.).

Iz svoje majhnosti pridemo lahko samo tako, da študiramo, razmišljamo in se soočamo z mnenji drugih.

Danes je svet gotovo slabši kot včeraj, saj so razlike večje. Veliko večja je razlika med tistim, ki ga ne zanima, če so novi davki, in tistim, ki mora gledati na vsak evro. Vseeno pa v današnjem svetu lahko študira tudi, kdor je reven - za to ima številna sredstva. Če hoče, če ima voljo za to, se lahko izobrazi, pa ne zato, da bi imel več denarja, temveč da bi živel bolj odgovorno in z večjo trdnostjo.

Naj povem svojo osebno izkušnjo. Iskreno rečeno - če bi ne bil šel v semenišče, bi ne mogel študirati. Seveda to ne bi bilo nič tragičnega, bi pač bil kmet ali zidar, kot moji bratje. Šel sem v semenišče, pa ne zato, da bi študiral, kot so to storili mnogi moji vrstniki, temveč da bi postal duhovnik, poleg tega pa sem lahko še študiral. Ko je moj župnik očetu povedal, da želim postati duhovnik, je ta vzkliknil: "Presneto! Še tega je bilo zdaj treba!" Moj oče ni hodil v cerkev, a ni bil hudoben mož. Ko sem mu povedal o svoji nameri, da grem v semenišče, mi je dejal: "Ne iti za duhovnika, ker so duhovniki zlobni, brez srca!" Po mnogih letih izkušenj moram dati prav svojemu očetu, saj so na splošno duhovniki zlobni, ozirom, povedano bolje, niso dobri, človeški, potrpežljivi, razumevajoči. Imajo močno religijo, ki pa ni 'učlovečena', veliko teoretično pobožnost. Vedno se postavijo na stran oblastnikov, bogatih in znajo pridigati, sposobni so velikih svetovnih razmišljanj, ne znajo pa jokati!

Danes lahko, hvala Bogu, študirajo vsi, zato je vsaj po tej plati že bolje. Seveda, če nekdo študira in ničesar ne razume, zato ni kriv nihče drug - kot sem dejal, gre za nesrečneža. Vendar je danes veliko bolj kot nekoč mogoče potovati, in sicer z veliko večjim intelektualnim dobičkom. Dandanašnji imamo takšne možnosti in priložnosti, ki si jih naši predniki niti v sanjah niso mogli predstavljati. Morda danes teh priložnosti ne znamo dovolj dobro izkoristiti, a ne moremo iskati opravičil, češ da ni bilo mogoče nečesa storiti. Lahko odpremo oči, zato lahko presojamo in izbiramo. Jasno, vsaka pustolovščina se lahko tudi ponesreči. Življenje je kakor igra s kartami - treba je znati igrati, ne goljufati. Treba je dobro izkoristiti svoje karte, več od tega ne moremo storiti.