petek, 10. december 2010

Vzgoja in klerikalizem

Italijanska škofovska konferenca (CEI - Conferenza episcopale italiana) je 28. oktobra objavila pastoralne smernice za naslednjih deset let, kot to od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vselej stori, za vsako desetletje. Tema, na katero se bo italijanska patorala osredotočila v letih 2010-2020 je vzgojna problematika. V Italiji so namreč, vsaj v Cerkvi (pa tudi širše, čeprav ne tako večplastno), razglasili pravo izredno stanje na vzgojnem pdročju. Pravijo namreč, da gre za "emergenza educativa", torej pravi pravcati rdeči alarm. O tem pišejo, govorijo, predavajo... Skratka, zavedajo se, da je treba nujno nekaj storiti na tem področju, sicer se prihodnjim rodovom slabo piše.  

Vendar pa ima italijanska Cerkev predvsem dve zadevi, ki ovirata uresničitev velikih pastoralnih načrtov. Zdi se, da je podobna notranja težava tudi v naši Cerkvi v Sloveniji. Prva je prevelik protagonizem, ki je prisoten pri laikih, ki so aktivni v pastorali, druga težava pa je pomanjkanje misijonarske razsežnosti vere pri duhovnikih in vseh kristjanih. Italijanska in naša Cerkev sta še vedno preveč klerikalni in zaprti sami vase. Veliko energije vlagamo v to, da "prepričujemo prepričane", manjka pa žive, pristne, vesele vere. Ta je prisotna v "mladih" cerkvenih skupnostih, ki navadno zanje rečemo, da so "misijoni", najdemo pa jo tudi v t.i. "cerkvenih gibanjih" (kljub vsem njihovim mejam in napakam), ki še vedno niso vključena v temeljne cerkvene strukture (škofije in župnije).

V Italiji navadno mislijo, da bodo "novo evangelizacijo" svoje dežele naredili tako, da bodo čim bolj pomnožili razne biblične, teološke in podobne tečaje in s tem, da bodo čim več laikov poslali študirat teologijo. Morda je pri nas mislenost podobna. Seveda je prav, da se tudi laiki izobrazijo na tem področju, vendar pa pozabljamo na osnovne in vsakdanje zadeve. Treba je narediti nekaj konkretnega, da bi kristjane za vero navdušili, pa ne na napačen način. Priti mora do res žive in globoke vere pri nekem jedru, nekem "svetem ostanku", ti pa morajo to širiti naprej, začenši v svojih družinah in svojem okolju ter na delovnem mestu.

Na takšna in drugačna izobraževanja hodijo po navadi vedno eni in isti ljudje, ki so navadno tudi vključeni v več različnih skupinah. Starost teh ljudi je 50+, razen redkih izjem.  Ti ljudje pa pridejo od doma na skupino in potem gredo spet domov, vse nakopičeno znanje in izkušnje pa ostanejo samo v določenih skupinah. Težava številka ena v naših župnijah in škofijah je torej ta, kako kristjane vzgajati k temu, da bi v svojem okolju postali misijonarji. Prvi korak je gotovo že v tem, da bi se končno že enkrat osvobodili tega prevelikega klerikalizma. Ta je v tem, da vsi kristjani govorimo, kaj vse bi moralo biti in imamo celo ideje, hkrati pa sami ne naredimo nič. Namesto, da bi napravili vse, kar je v naših močeh in sposobnostih, da bi še kdo začutil novost, lepoto in še vse drugo, kar prinaša vera v vstalega Kristusa, čakamo, da bodo to storili duhovniki, ker je to pač njihova kompetenca. Toda, če bomo za vse čakali na duhovnika, potem se nam pišejo slabi časi, ker nas je veliko manj kot včasih, vseh področij, na katerih bi morali delovati in biti prisotni, pa je čedalje več.

Moramo si torej že enkrat priti na jasno, da naš svet, ki več ne ve, kaj je to evangelij Jezusa Kristusa, tega ne bo mogel izvedeti, če ne bo večje število kristjanov dalo kaj od sebe in začelo oznanjati veselo novico odrešenja. Še petsto tisoč pridig, predavanj in na tisoče strani dokumentov ne bo pomagalo prav nič, če se ne bo ta misijonski duh konkretno razvnel v nas in se po nas razširil naokrog. 

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Res je, da kristjani preveč teoretiziramo, kaj vse bi morali imeti ali narediti in premalo naredimo. Laiki čakamo na duhovnike, duhovniki na laike in začaran krog je sklenjen. Mislim, da moramo bolj sodelovati in manj se oprijemati časti ali funkcij. Ni več časa za to. Še vedno sem prepričan, da je najbolj učinkovito sredstvo za "evangelizacijo" osebno pričevanje pa naj gre za laika, duhovnika ali kardinala. To ni brezpotrebno izpostavljanje lastne pobožnosti, ampak konkretno odgovarjanje na verska vprašanja neverujočih, sorodnikov, kolegov, znancev ...

Kjerkoli sem se v laičnem okolju predstavil kot študent teologije ali teolog sem opazil veliko zanimanje za presežno, Cerkev, angele, evangelije ipd. To so vprašanja ki ljudi zanimajo in o njih niso prav dobro poučeni. Ne potrebujejo akademskih razlag, ampak samo sogovornika s katerim bo malo podebatiral. Mlade pa to zanima, vendar so preveč sramežljivi, da bi vprašali.

Andrej Vončina pravi ...

Hvala za komentar. Sam imam vedno podobne izkušnje. Ljudi zanima marsikaj. Navadno se sicer najprej res poslužijo kakih "for", ki so jih dobili v medijih, vendar jih potem zelo zanima, kako je v resnici. Ko vidijo, da se z njimi normalno pogovarjaš, se začnejo stvari kar odpirati. Da se najprej srečata dva človeka, je še vedno najpomembnejše pravilo.

Sestavek, ki sem ga vzel za podlago razmišljanja se je izkazal za dobro izhodišče k razmišljanju. Zlasti na FBju. Počasi lahko tudi mladi se osvobodijo strahu in sramežljivosti in začnejo razmišljati. A počasi, nihče jih ne sme silit, temveč spodbujat in povabit.