nedelja, 16. avgust 2009

Perspektiva večnosti

To razmišljanje sem pravkar poslal na Družino. Tiče se polemiziranja v pismih bralcev s Potrčem. To je moj odgovor tistim kar petim, ki so polemizirali s Potrčem. Vaši odzivi so seveda zaželjeni!

Ko sem bral polemiziranje bralcev z Miranom Potrčem, ki je predhodno polemiziral z Alojzom Sokom, sem opazil predvsem nekaj – da v odgovorih ni perspektive večnosti.

Odgovor s takšno perspektivo bi se namreč nekoliko pomilovalno nasmehnil gospodu Potrču, ki se še vedno krčevito bori za pridobitve NOB-ja in samoupravnega socializma ali kakor koli se ta stvar že imenuje, saj te stvari v večnosti ne štejejo. G. Sok je opozoril na sedemdeset let, ki jih je g. Potrč dopolnil. Ko pa začne »sestra smrt« (oprosti, dragi »Asiški ubožec«) že kar pogosteje trkati na vrata, ko tvoji sovrstniki že zapuščajo ta svet, se počutiš, če ne veruješ v večnost, čedalje bolj osamljenega. Verjetno bo ta občutek pri ljudeh, ki ne verjamejo v posmrtno življenje, čedalje hujši, tem bolj se bo bližal tisti nič, ki je ali ga ni (stvar okusa) po smrti.

Nekaj pa mi pri nas kristjanih ne gre v račun – zakaj neki zdaj tako tožimo nad krivicami, ki so se nam dogajale v preteklosti? Mar pričakujemo, da nam jih bodo povrnili ali se zanje opravičili tisti, ki jim je prejšnji sistem ugajal? Morda celo pričakujemo, da bodo isti ljudje spremenili svoj pogled na pretekle dogodke? To se pri večini od njih ne bo zgodilo, če pa se kdo od njih na stara leta spreobrne in začne ponovno verovati v evangelij, se moramo z njim veseliti, saj se je v očetovo hišo vrnila ovčka, ki se je bila izgubila. Seveda, če verjamemo v večnost, kjer ni delitev na leve in desne, na črne in bele… Ali v večnost še verjamemo, dragi bratje in sestre?

Če je vaš odgovor pritrdilen, potem se nimate kaj hudovati nad vsemi krivicami, ki so se zgodile vam, Cerkvi in vsem ljudem dobre volje, ker Bog vse vidi. Ko so našemu župniku v zaporu dejali, da bodo njemu in Cerkvi vzeli vso lastnino, jim je takole odgovoril: »Kar vzemite, bogastvo Cerkve itak ni od tega sveta«. Da, lepa je naša vera! V večno življenje.

1 komentar:

Aljoša pravi ...

Oh, kako je vse to res. A kaj, ko imamo nenehno skušnjavo, da drugače misleče uradno "sprejemamo v bratski ljubezni" in hkrati pričakujemo, da se hitro spreobrnejo. In ko se spreobrnejo hitro s prstom kažemo: "glej, prej je bil komunist in zdaj hodi k maši!". Gnusno!

Upanje v "tretji dan" ni lahek šport. A če ga kristjani ne treniramo potem nismo kristjani ampak dopping športniki.