Ko sveti oče Frančišek opozarja, da se izgublja, če se že ni povsem izgubila zavest greha, potrjuje dejstvo, ki ga znotraj Cerkve in širše opažamo že kar nekaj časa. Zanimivo pravi, sicer govori o liturgiji, a se vseeno še kako dotika naše tematike, ameriški katoliški filozof dr. Peter Kwasniewski: »Ko sem bolje razumel popolno zmedo sodobnega časa, sem tudi uvidel, kako izrazito protiritualističen in tudi protireligiozen je. Vse izven vsakodnevnega pogovora o službi ali zabavi je sodobnemu človeku postalo popolnoma tuje in nevarno, ljudje pa se zato tudi čedalje bolj odmikajo od take religije«. Katoliška vera v svojem bistvu, ne le v liturgiji, kateri se v svojem zapisu posveča omenjeni filozof, »nasprotuje danes prevladujočemu modernemu načinu življenja, ki ga lahko še najbolje označimo kot popustljivi materializem«.
Ta izraz je zelo dober, saj se sodobnemu človeku zdi vse, kar je duhovno tudi neresnično le zato, ker ni materialno. Zato je tudi izginilo tisto, kar je vselej spadalo k duhovnemu življenju, pa naj bo to vsakdanje, molitveno ali tudi bogoslužno, liturgično življenje kristjana, to pa je skrivnost boja med dobrim in zlom. Zanimivo pa je na koncu to, da je zlo postalo samo neka neosebna ideja, ki nima nič opraviti z mano osebno. Zlo delajo drugi in me zanima le tedaj, ko se dogaja meni. Konec koncev je tako tudi z vprašanjem smrti, ki ga sicer vseskozi spremljamo v medijih, ker se je vprašanje »spektakulariziralo«, ne zadeva pa mene osebno vse dotlej, dokler ne umre kdo od mojih bližnjih, ki seveda ne bi smel umreti – zgodi se mi krivica, ker nisem dal dovoljenja, da se tako zgodi.
Tako ugotovimo, da zlo, kot nekaj širšega, kar zajema v sebi tudi greh, bolečino, bolezen, smrt in še kaj, nima mesta v družbi, ker je vprašanje, če slednja sploh obstaja. Zagotovo ne obstaja kot skupnost, odkar nismo več osebe, temveč posamezniki, družba pa je tako le še skupek posameznikov, ki živimo vsak zase, individualno. V tem boju med dobrim in zlom tako ne dejavno sodelujemo, temveč zlo le pasivno prejemamo, kadar pač pride. To, da se z zlom in grehom ne ukvarjamo kaj dosti, pa še ne pomeni, da vse to ne obstaja – še kako obstaja. Vendar, za več posameznikov kot ne obstaja, bolj se to pozna na vsem človeštvu, ki vseeno obstaja, ker njegov obstoj ni odvisen od nas ljudi samih, četudi se zelo trudimo, da marsikaj ne bi obstajalo.
Sveti Avguštin je zlo lepo razdelil na tri vrste – na naravno, nadnaravno in moralno zlo. Prva oblika zla je tako tista, ki je že skoraj od začetka v pisana v naravo. Zato imamo na svetu bolečino, bolezen smrt, naravne nesreče, naravne deviacije in še kaj, imamo pa tudi greh, v smislu tega, da delamo zlo, kar torej nekako označuje tisto tretjo obliko zla, ob kateri se bomo še zaustavili. To, da je, poleg osnovne človekove nagnjenosti k dobremu, v njem navzoča tudi skoraj enako osnovna nagnjenost k zlu, je tako vpisano v samo človeško naravo. Da je do tega prišlo, se je moralo nekaj zgoditi tudi na nadnaravni, duhovni ravni. Na tej ravni so se duhovna bitja, ki jim pravimo angeli in so najvišje med ustvarjenimi bitji (v 8. Psalmu je rečeno, da je Bog človeka ustvaril »malo nižje od angelov«), uprla svojemu Stvarniku, torej Bogu samemu, potem pa je hudič, torej prvi med njimi, k uporu nagovoril še človeka, da je prišlo do t.i. »prvega padca« ali, kot smo zagotovo že slišali, »izvirnega greha«. Ker pa je človek »krona stvarstva«, se je zlo spustilo na vse stvarstvo.
Dejstvo je tako, da je stvarstvo oz., kot se mu reče zlasti danes, narava, ranjena, je nekaj nepopolnega, ni povsem dobra, je tudi zlobna. Da je to dejstvo resnično, vidimo v zlih naravnih pojavih, ko je recimo uničena letina, ko pridejo razne bolezni, ko je trpljenje in bolečina, nazadnje pa smrt, ki pomeni konec naravnega ali fizičnega obstoja. Iluzija sodobnega človeka brez Boga je, da se bo sam boril in zmagal proti vsemu temu, a seveda tako ne gre. Potreben je boj na osebni ravni, da torej ne bi delal sam moralnega zla, kar je že dober začetek, a mora biti takšnih posameznikov veliko, da se to pozna na družbeni ravni, saj je veliko tudi posameznikov, ki delajo moralno zlo, pa četudi se tega morda niti ne zavedajo. Težava je namreč ravno v tem, da se proti zlu sploh ne bi borili, če pa se ne boriš proti njemu, z zlom že sodeluješ.
Tako da ni odvisno le, koliko posameznikov dela moralno zlo, torej v mislih, besedah in dejanjih škoduje Bogu, stvarstvu in sočloveku, ki mu po svetopisemsko rečemo »bližnji«, temveč tudi od tega, koliko je pasivnih in apatičnih ter brezbrižnih ljudi. Trud za dobro življenje je tako hkrati tudi boj proti zlu. Če se ustavimo še pri moralnem zlu, pa tu ne gre le za neke vrline, kot so jih denimo poznali že grki (gr. aretái = vrline, odličnosti,dobrote), temveč tudi za priznavanje vsaj naravnih, če že ne tudi nadnaravnih zakonov, in upodabljanje življenja po njih. Zato je tudi sodobni boj proti naravnim zakonom moralno zlo, saj se je treba boriti za tisto, kar je bilo v naravi dano kot dobro, ne pa tisto, kar je navzoče kot deviacija. Boriti se je tako treba za skupno dobro, torej tisto, kar smo ljudje prejeli kot dar, ker se sicer borimo za skupno zlo. Slednje sicer obljublja, da nam bo dalo še več kot to, kar smo prejeli, a nas na koncu pusti prazne, razrvane in povsem potolčene.
Objavljeno v tedniku Novi glas kot uvodnik priloge "Bodi človek!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar