sreda, 05. avgust 2009

Pozaba

Žal danes obstaja bolezen, ki ne okuži le posamezne osebe, ampak cele narode, gre za pozabo. Človeka nič bolj ne uničuje in spominja na kontradiktornost v sebi kot prav pozabljenje. O tem nam učinkovito priča besedilo iz Pete Mojzesove knjige. Ljudstvo, ki je po dolgem tavanju po puščavi pred tem, da vstopi v obljubljeno deželo, Bog prosi, naj se izogne skušnjavi, da bi pozabilo vse dobro, ki ga je prejelo od Gospoda:

"Kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemskih vodá, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice, ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo, v kateri ne boš jedel kruha v revščini, kjer ti ne bo ničesar manjkalo, v deželo, katere kamni so železo, in ki boš iz njenih gorá kopal baker. Do sitega se boš najedel in zahvalil boš Gospoda, svojega Boga, za lepo deželo, ki ti jo je dal. Varuj se, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, da ne bi izpolnjeval njegovih zapovedi, odlokov in zakonov, ki ti jih danes zapovedujem! Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti ... Pa boš rekel v svojem srcu: »Moja moč in sila moje roke mi je pridobila to bogastvo.« A spomni se Gospoda, svojega Boga, kajti on je tisti, ki ti daje moč, da si lahko pridobivaš bogastvo, zato da uresničuje, kakor to dela danes, svojo zavezo, ki jo je s prisego sklenil s tvojimi očeti. Če pa bi vendarle pozabil Gospoda, svojega Boga, in hodil za drugimi bogovi, jim služil in se jim priklanjal, vam danes zagotavljam, da boste gotovo uničeni" (5 Mz 8,7-14; 17-19).

Kot je znano, je prastara modrost dobra življenjska učiteljica. To besedilo tudi danes ohranja svoje bogato simbolično sporočilo. Če namreč Evropa ni sposobna gojiti zgodovinskega spomina, ki bi ji omogočal, da bi ohranjala živo kulturno in versko tradicijo, ne more upati, da bo razprostrla svoja krila. Lahko bo sicer gospodarsko in trgovsko bogata, rodovitna z iniciativami in z močno denarno valuto, a se bo brez istovetnosti to preobilje spremenilo v breme in teža ji ne bo dovoljevala, da bi dosegla tiste plemenite cilje, ki si jih je zastavila.

Rino Fisichella, Identita' dissolta, Mondadori, Milano 2009, 22-23.

Ni komentarjev: