Kako nazorno nas Jezus opominja, koliko lepih vinogradov smo v življenju že dobili v najem. Dobili smo telo in razum, da bi se z njima v svetu znašli; družino in dom, kjer smo se rodili in živeli, s starši, brati in sestrami; bili smo sprejeti v eno še večjo družino, Cerkev - skupnost verujočih; prijatelje, ki nas spremljajo v življenju; dobili smo ženo, moža ali duhovništvo, redovništvo; dobili smo otroke... Koliko res čudovitih darov nam je ta dobri Gospodar podaril. Posebej so pretresljive besede: "Nazadnje je poslal k njim svojega sina" (Mt 21,38a). Vse nam je dal Bog, da nam več ne bi mogel dati, celo svojega sina nam pošilja, da nam pokaže, kako nas ima neskončno rad. Kaj pa mi?
Odlično se mi je zdelo, kar mi je pred nekaj dnevi dejal prijatelj, ko je razmišljal o tisti priliki o dveh sinovih (in o moji pridigi, ki jo je prebral, za kar sem mu hvaležen). Drugi sin je namreč dejal: "Grem, gospod," (Mt 21,30) pa vemo, da potem ni šel delat v vinograd. Tako namreč tudi mi pojmujemo Boga, da je nek 'véliki šef' (big boss) tam daleč nekje, ki nas 'gnjavi', naj delamo zato, da bi rastlo njegovo kraljestvo, njegov imperij, njegov kapital, za nas pa tako ali tako ne bi ostalo nič. Prevečkrat tako razmišljamo, ker imamo izkrivljeno podobo o Bogu.
Pa smo slišali pri Izaijevi pesmi o vinogradu, kako ljubeče govori o nas, njegovem vinogradu, kako ljubeče skrbi za nas? Tako materinski je ta gospodar: napravil je vse, kar je mogel za ta svoj vinograd, svojo najljubšo obdelovalno površino. Res pomislim, kako se starši na vso moč trudijo za nas, da bi nam dali vse potrebno za življenje in bi torej lahko obrodili sadove, bi se v življenju znašli. Tako lepo lahko to podobo prenesemo na našega nebeškega Očeta.
Žal pa prevečkrat vse skupaj, kar smo prejeli, jemljemo za samo po sebi umevno, kot da imamo do vsega tega pravico. Povsod že slišimo o teh pravicah in jih neprestano zase tudi zahtevamo. Pa smo se že kdaj vprašali, koliko smo si mi vse to, kar imamo dobrega tudi zaslužili? Kaj nam je sploh bilo treba za marsikaj v življenju narediti, da smo to dobili? Samo pomislimo, kaj vse nam je bilo podarjeno, ne da bi morali migniti z enim samim prstom. Pa se o tem ne sprašujemo, ker smo bili upravičeni: do življenja - lahko bi se ne rodili ali ne rodili živi; do družine - lahko bi ne imeli staršev, kakor mnogo ljudi na tem svetu; do dekleta ali žene - lahko pa bi je celo življenje ne srečali, pa bi ostali sami; do otrok - pa če bi se nam ne rodili... Kaj vse bi lahko še tu našteli, pa mislim, da je dovolj, da vsaj malo začutimo, kaj nam je bilo podarjeno, pa ne znamo ceniti.
Še več kot to, ker smo do vsega tega upravičeni, ker je vse to naša pravica, je tudi naša last. Pa ni težava le v tem, da nikogar ne spustimo zraven, ker naredimo te svoje vinograde za svojo 'last in posest', če povem z besedami sicer čudovite Marjine molitve, težava nastane pravzaprav, kakor smo slišali v Božji besedi, že prej. Ker se ne oziramo na nikogar, zlasti ne na nekoga, ki bi bil nad nami, tudi nikomur nič ne dolgujemo in lahko s to svojo 'posestjo' ravnamo, kakor se nam zljubi. Zanjo nimamo nobene odgovornosti in dolžnosti. Da, ti dve besedi tako lepo izginjata iz našega besedišča. Zaradi tega, ker smo vse skupaj pomešali, zlasti pa vloge v svojem življenju, postanemo taki 'mali šefi' tistega, za kar mislimo, da je naše posestvo in ne dar.
Žal pa je tako, da se nam, ki nismo nobeni bogovi, temveč smo še kako pomanjkljivi in omejeni, zgodi, da vse skupaj uničimo. Važno je pač naše lastno ugodje in kakor Sončni kralj (Lojze XIV.) pravimo: "Država, to sem jaz," le da prenesemo na te svoje 'fevde', za katere nikomur ne odgovarjamo, do njih tudi nimamo nobene dolžnosti. Če nazadnje zadeve propadejo, seveda sami nismo ne krivi ne dolžni. Morda se še tolažimo, rekoč: 'Usoda je tako hotela.'
Da pa ne bi bili takšni uničevalci, ampak graditelji in prinašalci miru, ljudje in kristjani, ki smo sposobni hvaležno sprejemati Božje darove in zanje ljubeče skrbeti, moramo spremeniti svoje mišljenje. Postati moramo takšno ljudstvo, ki bo obrodilo tiste sadove, katere Bog od nas pričakuje - in to dela z velikim potrpljenjem. Ker je neskončno dober in usmiljen gospodar, ki ljubi ta svoj vinograd, torej vsakega od nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar