Glede spolnih zlorab v Cerkvi...

Medije že nekaj časa napolnjujejo žalostne zgodbe iz nekaterih zahodnih držav o duhovnikih, ki so bili obtoženi zlorab mladoletnih, v večini primerov gre za napad na mladostnike, v kar nekaj primerih pa tudi za spolni napad na otroke. Tem zahodnim državam se pridružujejo še primeri iz Slovenije, ki prav tako najdejo svoj prostor na prvih straneh časopisov. Slovenske medije spremljate že sami, jaz pa vam lahko ponudim nekaj besed in razmišljanj iz italijanskih medijev, ki so bile zapisane v zadnjih dneh.

Kot odgovor na razne obtožbe in namigovanja je v Avvenire (dnevnik it. šk. konference) v soboto objavil intervju z mons. Charlesom Scicluno, ki je bil tudi preveden v več jezikov, in razdeljen novinarjem. Scicluna je pri Kongregaciji za nauk vere praktično nek "generalni javni tožilec". Med najzanimivejšimi odgovori so zagotovo tisti o postopkih in strogosti, ki jih je Cerkev prevzela v zadnjem desetletju.

Scicluna je potem v bran Cerkve podal v statistiki razliko med osumljenimi efebofili in pedofili, razmerje je v prid prvih 90-10%, ki pa po mnenju vatikanista Torniellija, s katerim se strinjam, ni tisto pravo orodje, da bi lahko ustrezno odgovorili na globlje in razvejane težave, s katerimi se Cerkev srečuje ob teh spolnih zlorabah. Zagotovo je zelo na mestu razlikovanje med pedofilijo in efebofilijo - efebofilija je napad na mladoletne osebe stare od 12 do 18 let, pedofilija na mlajše od 12 let. Statistično gledano je v petdesetih letih naneslo na število 3000 obravnavanih primerov, od katerih je bilo torej obravnavanih 300 primerov pedofilije.

Četudi statistično ne gre za kdove kako veliko številko, je treba imeti najprej v mislih, da zelo veliko primerov sploh ne pride v to statistiko (o tem, da se v zadnjem letu zelo spodbuja prijavo duhovnika oblastem, je govora v intervjuju, a velja poudariti velik strah žrtev in njihovo blokado ter, v veliko primerih, nemoč, tako da to zelo težko storijo). Sploh pa, ali je to razlikovanje za nekega starša sploh relevantno, ko pa se boji, da je lahko spolno napaden njegov mladoletni otrok? 

Ustvarilo se je ozračje, kjer se zaradi nejasnosti ustvarja nevarno in posplošeno mnenje, da je Cerkev skup posiljevalcev otrok. Ne velja tako posploševati, saj se večina zlorab, statistično gledano, ne zgodi v Cerkvi, ampak drugod, zlasti po družinah. Kot pa smo že dejali, statistika ni najboljše orodje za obrambo in dokazovanje, sploh pa ni nobeno opravičilo. Rešitev nista niti dve nasprotni drži, ki sta prisotni v cerkvenih krogih.

Na eni strani t.i. nič tolerance, po kateri osumljenega ali obsojenega duhovnika kakor rakasto tvorbo takoj želijo odtraniti od 'zdravega telesa'. Seveda je pravilno, da se takemu prepove opravljanje duhovniške službe in se ga preda državnim organom pregona, ne more pa izpasti, kot da gre za neke vrste marsovca, ki je k nam padel kar z neba. Po drugi strani pa je problematična tudi nasprotna drža, ki jo obsoja tudi trierski škof Ackermann, po kateri se v imenu pravice vsakega do obrambe in zato, da ne bi prišlo do škandala, ki bi lahko škodil ugledu institucije, stvar skriva, pomete pod preprogo.

Tornielli v komentarju v časniku il Giornale svoje razmišljanje, ki je bilo že prej nekoliko povzeto, takole nadaljuje: "V obeh primerih manjka pravega krščanskega pogleda, ki ne more ne izhajati iz zavesti o izvirnem grehu, na katerega rane škofje in duhovniki niso imuni. Gre za prepad greha, tudi tistega najhujšega, o katerem ima Jezus najbolj ostre besede: 'Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.'"

Tornielli nadaljuje, kako škandali po drugi strani kažejo, da pomanjkljivosti niso le pri duhovnikih, temveč tudi na strani cerkvene hierarhije. Tudi tu ne velja pospeševati, a je treba vseeno povedati, da se nekateri škofje, zlasti v preteklosti, niso primerno odzvali - duhovniku niso preprečili nadaljnih možnosti za zlorabe, kakor škofje tudi niso znali primerno izraziti bližine svojcem žrtev. Danes se takoj na prvi strani časopisa pojavi slika osumljenega duhovnika, še do pred kratkim pa so osumljence samo prestavljali na druge župnije, kjer so s svojim početjem lahko mirno nadaljevali.

Vatikanistu se torej postavlja resno vprašanje, glede sposobnosti vladanja v Cerkvi, zlasti ponekod, po nekaterih škofijah. Treba bi bilo na novo pregledati kriterije za določitev novih škofov na čelo krajevnih Cerkva, kakor bi se bilo tudi treba vprašati, če imajo do svojih duhovnikov res pravi očetovski odnos, da namreč niso duhovniki samo brezoblične figure v rokah cerkvene birokracije. Treba bi se bilo tudi zelo nujno vprašati glede primernosti oblikovanja in vzgoje duhovnikov po semeniščih, glede na določene rezultate - saj je kar nekaj čustveno neuravnovešenih duhovnikov.

Cerkev spolnih zlorab ne more jemati kot katera koli druga ustanova, ampag mora vedno gledati tudi z očmi vere, ki pa je danes v krizi in je zelo slabotna, šibka. V tem pogledu Tornielli (in tudi mi) nestrpno pričakuje papeževo pismo irskim vernikom, saj pričakuje, da bo znal disciplinsko strogost uspešno združiti z odgovornostjo in pristnim krščanskim pogledom.