Ozrimo se nekoliko na véliki teden, zlasti na cvetno nedeljo. Ustavimo se pri slovesnem vstopu v Jeruzalem in tem, kaj pomeni za nas. Kakor nam lepo pove Benedikt XVI. v 2. knjigi Jezus iz Nazareta, so tisti, ki vzklikajo Jezusu: »Blagoslovljen, ki prihaja!« in »Hozana Davidovemu sinu!« njegovi spremljevalci. Niso torej oni tisti, ki potem kričijo: »Križaj ga!«
Kaj je torej, če se navežemo, tisto, kar kristjanu danes sprašuje vest?
Pri nas danes navadno ne gre toliko za to, da Jezusa kategorično zavrnemo, da enostavno obrnemo ploščo in trdimo nasprotno od tistega, za kar bi še včeraj dali roko v ogenj. Pri današnjem kristjanu utegne biti problem drugod. Tisti, ki so ob vstopu v prestolnico Jezusu vzklikali, so se kasneje, razen zelo redkih izjem, razbežali, ker jih je bilo strah. Pomeni, da jih ni bilo strah izražati svojega prepričanja, dokler so bili v družbi sebi enakih, tistih, ki so Gospoda pospremili do judovskega verskega in političnega središča, ko bi pa morali te iste besede izustiti med razjarjeno množico pred sodno palačo, jih ni bilo nikjer več.
Ali ne podobno velja tudi za današnjega kristjana?
Tudi nam je še preveč lahko peti slavospeve našemu Odrešeniku v zavetju štirih cerkvenih ali farovških zidov, drugače pa je potem v družbi. Pa ne gre le za to, da se potuhnemo zgolj pred sodobnimi 'sodnimi palačami', torej tam, kjer letijo takšne in drugačne obtožbe na Boga, Kristusa in Cerkev. Ne, gre za naš običajni vsakdanjik, kjer si ne upamo pokazati, da smo Kristusovi učenci. Zakaj? Ker nas je strah. Strah, kakor učence na jezeru, katerih vero je odpihnil vihar. Jezus jim je tedaj dejal tisto, kar pravi tudi nam: »Kaj se bojite, maloverni!« (Mt 8,26).
Težava je torej v naši veri. Le-ta je lahko vse, razen tisto, kar bi naj prava vera v resnici bila - zaupljivi odnos z Gospodom. S tem v zvezi pa bi lahko že enkrat nehali s tistim naprezanjem, kaj bi lahko še naredili, česar nismo za ta odnos, ker nima smisla. Pravilno vprašanje je: »Kaj lahko Gospod naredi v mojem življenju?« Torej ga bo treba spustiti v svoje življenje – v svetle in temne trenutke. Kakor se odvije tisti celofan, ki je okrog čokoladnega pirha, tako naredimo tudi s tistim celofanom okrog našega srca, da nas bo s svojo rešilno roko Kristus poiskal in povlekel iz naših grobov v novo življenje.
Uvodnik v župnijsko glasilo
Ni komentarjev:
Objavite komentar