Kdo je moj bližnji?

Kristus učitelja postave napelje, da v primeru vprašanja o večnem življenju odgovori z zapovedjo ljubezni, o kateri potem naprej razmišlja in jo osvetljuje s pomočjo znane prilike o usmiljenem Samarijanu. Razmišljajmo zato s pomočjo zapovedi ljubezni. Ni le čustvo, ampak gre v končni meri za presežno in torej tudi duhovno stvarnost, gre za Boga samega, ki je ljubezen. 

Zanimivo je to, kako veliko se danes govori o odnosih in tudi o ljubezni, kako daleč pa smo od ljubezni in človeka potem v resnici. Kako daleč smo pravzaprav od osebe, ki je pravzaprav vedno tisti pravi cilj, ne odnos, ki je sredstvo. Pravzaprav je tudi odnos do bližnjega sredstvo, da pridemo do Boga, ki je naš poslednji cilj. Tudi ljubezen je, če je resnična, pravzaprav poosebljena, ker tista oseba je ljubezen, ali pa je ni. Torej, ko govorimo o veri, ne govorimo le o človeški osebi, temveč še prej o Osebi z veliko začetnico, ki je najprej Božji Sin Jezus Kristus, po njem, pa pridemo še do drugih dveh Božjih Oseb, Očeta in Duha. Ali ne starši svojih otrok poistovetijo z ljubeznijo? 

Ali ni tako pri zaljubljencih in zakoncih, da z ljubeznijo poistovetijo ljubljeno osebo? Zato je izrednega pomena, poleg tega, da je zelo zanimivo, kako je Gospod Jezus obrnil vprašanje učitelja postave in to vprašanje zastavlja tudi nam danes: "Komu si ti bližnji?" Za to gre namreč pri tistem: "Kateri od teh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?" (Lk 10,27-37). To vprašanje odzvanja tudi danes, kot recimo, kdo je bil bližnji tistemu, ki je umrl sam in so ga našli šele po dveh dneh? Veliko je danes te samote, a začne se pri tej razosebljeni in popredmeteni ljubezni, ki je torej težava naše duhovnosti. Je tvoja ljubezen Oseba in oseba? To vprašanje je zelo pomembno za vsakega od nas danes.

Zato je nadvse zanimivo, kako mnogi navajajo tisto Avguštinovo trditev:"Ljubi in delaj, kar hočeš!" Le, da se danes zadevo obrača in bi lahko prej rekli: "Delaj, kar hočeš, in ljubi!" Lahko bi rekli tudi: "Ljubi, kakor hočeš!" Mislim, da ni potrebno še nadaljevati v tej smeri, da bi razumeli, kam pes taco moli, pa se je nekaj na sodišču v tej smeri zgodilo. Misli se namreč, da Jezusova zapoved ljubezni pomeni, da so druge zapovedi sedaj odveč, da gre za razveljavitev ostalih zapovedi, pa temu seveda ni tako. Zapoved ljubezni je srce zapovedi, je neke vrste kompendij oz. koncentrat vseh zapovedi, prav tistih, ki jih je Mojzes dobil vklesane na dveh kamnitih tablah. Kot pa smo slišali v prvem berilu, so to tisti zakoni, ki so že zapisani v našem srcu in se moramo truditi živeti po njih zato, da bi bili bolj mi, da bi bili bolj ljudje, bolj Božji otroci, bolj Kristusovi učenci, bolj bratje in sestre med seboj. Tisti, ki ljubi, nosi namreč ljubljeno osebo vedno v svojem srcu in mu je nadvse drago, da naredi vse, kar le more, da bi bila tista oseba zadovoljna. 

Ljubimo Boga? Prav - koliko časa na dan mu posvetimo? Kako težko je v bistvu narediti tiste osnovne reči, ki so jutranja in večerna molitev, molitev v družini rožnega venca pri mizi po večerji, branje in premišljevanje Svetega pisma, posebej mašnih beril... Kako težko je graditi nedeljo na nedeljski maši, pa zadeva dandanes postaja le še privesek ali neka dodatna oprema, ki je ravno tako dobro, če je, ali pa ni. Če je rečeno, da je molitev pobožno govorjenje z Bogom in njegovimi svetniki, zakaj tega pogovora ne prakticiramo. Najvišja možna stopnja tega pogovora je pri sveti maši, pa jo tako lahko miselno izpuščamo, se je površno udeležujemo, se nanjo notranje in zunanje (tudi obleka in urejenost, zlasti poleti!) nič ne pripravimo. Se mar tisti, ki ljubi, ne pogovarja z ljubljeno osebo?

Če potem preidemo na svoje družine, starše, sorodnike in prijatelje - koliko časa jim posvetimo? Koliko časa gre za pogovor, igro ali podobne reči, koliko pa raje za televizijo, tablico, pametni telefon ali še kaj drugega? Govorimo, kako so mladi le še na elektronskih napravah, vendar je na mestu tudi vprašanje, od koga so dobili dober zgled. Službe se danes nadaljujejo doma, četudi na domačem kavču v nedogled, razne dejavnosti za otroke, ki so postale prava parkirišča, da se jih rešimo za par ur. Zakonci, ki se med sabo ne pogovarjajo več... Nima smisla naštevati, ker je pravo pravcato morje tega vsega. Res je težko je dobiti nekaj časa, ker smo mu prepustili, času namreč, pravico odločanja nad našim življenjem. Kdor nima časa, potem je že znamenje, da ima čas njega. Velja razmisliti. 

Zapoved ljubezni potemtakem ni zvit način, ki nam ga je dal Jezus sam, kako delati, kakor se vsakemu pač zdi, temveč je pomoč in navdih, kako v polnosti in polni zavesti delati tisto, za kar nas je Gospod ustvaril in postavil na ta svet. Kdor ljubi, se posveča Gospodu in bližnjemu, s tem pa uresničuje tudi samega sebe, saj se konec koncev posveča tudi sebi, s tem, ko služi drugemu in Drugemu.