Bogato pričakovanje

V začetku tega svetega časa je prav, da se nekoliko ustavimo ob pomenu samega poimenovanja. Beseda advent prihaja iz latinščine in pomeni prihoda ter pričakovanje nekega dogodka, v tem primeru nekega prihoda. Pričakovanje je izraz upanja. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

O tem času pričakovanja danes govorimo le še v povezavi z božičem. To sicer drži, a le delno. Ta naš advent nas spominja na prvega, to je na tisto dolgo pričakovanje Mesija, ki se je dovršilo s Kristusovim rojstvom.

Vendar pa gre v resnici ta čas še dlje, za kar dobimo potrditev v Božji besedi. Advent gradi most med časom v katerem živimo in daljno prihodnostjo, koncem časov. Zavesten kristjan je pravzaprav »adventen« človek in Cerkev je »adventna« skupnost. Oba sta na poti h Kristusu, ki čaka na koncu poti.

Torej ne gre samo za čas pred božičem, ampak je za nas, dokler smo na poti, vedno advent.

Da bi nam prikazal, kaj pomeni biti na poti, nas evangelij popelje v Noetove čase. Očakovi sodobniki gotovo niso bili adventni ljudje. Zemeljsko življenje jih je popolnoma posrkalo vase. Njihov pogled in njihova pozornost sta bila usmerjena samo v tisto življenje »takoj in zdaj«. Mislili so, kako bi jedli pili in se poročali. En sam žur, kaj drugega jih ni zanimalo. Pred vsem ostalim so si zatiskali oči. Bežali so pred resničnostjo, vprašanja o prihodnosti pa si niso zastavljali.  

Pa vendar je bil potop šele napovedan in se še ni uresničil. Podobno je tudi Gospodov prihod bil oznanjen, pa se še ni uresničil.

Stvarnost, konkretnost zemeljskih reči in tistega, kar trenutno doživljamo se nam zdi neprimerljivo bolj resnično od Gospoda, ki je oznanjen. Če nam je nekaj samo oznanjeno, ni pa doživeto, se nas prav nič ne dotakne. Spolzi kakor kaplje po dežnem plašču.

Kakšen pomen pa ima potem sploh priprava na in praznovanje Gospodovega rojstva? Razčistiti moramo vprašanje, kakšen pomen ima za nas, za naše življenje ta Gospodov prihod. Ali to sploh zadeva naše življenje? Kako si konec koncev sploh predstavljamo svoje življenje? Je to tavanje, podobno tistemu v »veselem« decembru od stojnice do stojnice ali po nakupovalnih središčih? Ali pa je naše življenje romanje, ki ima cilj?

To ni obrobno vprašanje. Gre za ključno vprašanje, sploh v tem času, ko se več ne govori o Gospodovem rojstvu, ampak o čim bolj bleščavih lučkah, okičenih drevescih. Vse drugo je bolj važno, stvari tega sveta stopijo na mesto bistvenih.

Temeljna življenjska zadeva pa so odnosi. Toda odnose ima človek z z ljudmi, z osebami, ne pa s stvarmi. Za osebe pa se je treba ustaviti, si vzeti čas, poslušati. Tudi Jezus je oseba in zanj velja prav isto, kar smo pravkar našteli.

Rekel sem oseba, ne osebnost. Osebnosti so mrtve in z njimi komunikacija ni mogoča. Kristus pa živi in zato z njim lahko imamo odnos. Če namreč Kristus ni vstal od mrtvih in ne živi, potem so vse lučke, venčki, sladkarije in vsa šara popolnoma brez smisla. Tudi božič nima smisla. Adventni venčki postanejo podobni vsemu drugemu – postanejo zgolj okras.

Pa niso zgolj okras. Vsi mi si želimo, da bi namreč Gospod prišel k nam, da bi nas dvignil iz naših grobov, nas zbudil iz spanja. Želimo si, da bi izboljšal in zacelil naše odnose, da bi povezal naše družine. Po tem hrepenimo.

Vzemimo zato skrajno resno ta letošnji adventni čas. Vzemimo skrajno resno tudi adventni venec. Njegovo mesto je na družinski mizi, naše mesto pa je vsak dan ob njem. Ta venček je namreč znamenje zmage. Mi verujemo, da bo naše življenje izpolnjeno, če bomo čakali na prihod Jezusa Kristusa in mu pustili stopiti v hišo, ko bo potrkal.  Venček naj bi povezal vse, ki se posedejo okrog njega. Kaže na željo, da bi bila družina povezana in nihče ne bi izpadel iz kroga te skupnosti.

Dobro je, da imate pred adventnim venčkom pred vsako ali na vsako nedeljo majhen družinski obred. Pri njem lahko preberemo prvo berilo iz nedeljskega bogoslužja. Obljube prerokov, ki jih beremo, nam želijo pokazati, da bo Bog preobrazil in obnovil tudi naše življenje. Če je le mogoče, skušamo skupaj zapeti kako adventno pesem. Lahko si tudi zavrtimo kako primerno glasbo, bistveno pa je, da smo skupaj.

V tem času naj bodo naše položnice za elektriko manjše. To pomeni, da bosta televizija in računalnik bolj mirovala. Tudi za to je potrebna zavestna odločitev. Zastavite si družinsko adventno akcijo, ki naj bo dobrodelno naravnana. Predvsem pa se pogovarjajte. Ko se pogovarjate, prižgite svečko na venčku. Prižgite jo tudi, ko pride kdo na obisk. S tem še ponazorite svojo pripravljenost na nek še pomembnejši in imenitnejši obisk.

Blagoslovljen adventni čas!