sobota, 04. december 2010

biti duhovnik ni lahko 9

Se splača boriti? Zakaj bi se trudili in trpeli, če se nekdo ne strinja z našimi idejami? Če nekdo kart nima, čemu bi igral? Pre Toni na to takole odgovarja: "Nekdo je dejal: 'če že moram umreti, je bolje, da umrem dobro rejen, kot pa, da umrem od lakote.' V svojem življenju ima vsakdo tisto, kar išče. Zahtevati, da bi nek narod bil mučeniški, je prevelika zahteva. Zahtevati, da bi se vsi naši ljudje vsemu odpovedali zdaj, ko imajo možnost priti do kakega bankovca več v žepu, do motorja, do tega, da gredo v diskoteko, da napravijo kakšno neumnost, je prevelika zahteva. "

Vselej, ko govori o Furlanih, vidimo, da imamo z njimi pravzaprav veliko skupnega: "Nekateri o Furlanih slabo govorijo. Bodimo pošteni: ko je prišlo obilje tudi k nam, se nismo ravno izkazali. Obnašali smo se kakor Italijani. Ko je bila pri nas revščina, če ne celo beda, smo se obnašali veliko bolj dostojanstveno in pozitivno. Prvič v vsej naši zgodovini imajo naši ljudje malo več denarja v žepu. Kupijo si lahko, kar želijo, zato pa denar pogosto slabo porabijo, ker ga niso vajeni. Vedno nosim v srcu spomin, ki mi ga je moja mati zapustila o svojem otroštvu. Takrat niti ni potrebovala denarnice, saj je tisti drobiž, ki ga je imela, spravila kar v robec, napravila vozel in ga shranila v prsih. Jaz, njen sin, pa kronološko sicer živim eno samo generacijo kasneje, ekonomsko pa naju z mamo ločujejo stoletja, da ne rečem tisočletja. Jaz torej imam svoj blokec s čeki in kreditno kratico in seveda takoj nekaj kupim, če to želim.  Naenkrat smo naredili prehod iz generacije bede, ko so ljudje imeli eno stranišče "na štrbunk" zunaj ali v hlevu, v generacijo, ki ima kopalnico v hiši. Najdejo se celo hiše s tremi, štirimi kopalnicami - zgodi se celo, da je v hiši več kopalnic kot ljudi (zdaj, ko sem sam v Tolminu, moj brat pa v Ljubljani, je v naši hiši dvakrat več kopalnic kot ljudi - 4:2, subjektivna op. prev.). Nihče se ne bi mogel upreti tovrstnemu izzivu.

Prepričan sem, da to ne bo trajalo v nedogled. Ni pravično, predvsem pa ni mogoče. Treba je počakati, morda pa se bomo umirili in se spametovali. Spomnim se, da ga je moj oče rad malo srknil, kakor mnogi drugi - ni bil edini. Ko je umrl, dejansko zaradi tega ni propadla nobena gostilna. Koje prihajal domov malo okajen, mu je moja mati vedno jezno zavpila: 'Presneti lenuh! Osel grdi! Da bi te vrag pocitral!' Na to se je on malo nasmehnil in šel spat. Čeprav sem razumel in se strinjal z materino reakcijo, sem si vseeno večkrat dovolil reči: 'Ne huduj se zdaj nad njim, ker te ne sliši. Samo sebe žreš, ne da bi kaj dosegla. Med drugim bi se lahko tudi zgodilo, da bi se vrnil tja, kjer je bil doslej. Počakaj, da ga mnie, jutri pa mu boš napravila pridigo.'

Pridigati mlademu človeku ob nepravem trenutku, je pogosto izgubljen čas, če se že ne zgodi, da se grdo odzove. Po navadi te taki niti ne poslušajo, ker imajo npr. slušalke v ušesih, denar v žepu in so torej v vsem preskrbljeni. Imej potrpljenje in počakaj, da ga mine, da pride pravi čas, v katerem bo bolj dovzeten za poslušanje, ker ga bodo manj raztresale druge stvari in puhlosti. Kaj je treba medtem storiti?

To, kar so počele naše mame in none - treba je ohraniti stanovanje toplo in razsvetljeno, treba je napraviti tako ozračje, ki lahko ogreje telo in srce. Prišel bo čas, ko se bo otrok vrnil in poslušal, kar mu imamo povedati. Če pa v peči ne bo našel niti malo žerjavice ali prižgane sveče in nekoga, ki bi ga čakal in bdel, molil, jokal, ne bo prišel več blizu. Isto velja tudi za Cerkev."

Ni komentarjev: