Biti duhovnik ni lahko 11

»Najbrž je kar malo stereotip ali usoda človeka, da se prepozno zave pomena zdravja, skrbnosti in ljubezni staršev, ljubezni žene ali moža, mnogih stvari, ki bi nam jih mati želela povedati, če bi jo le želeli kdaj poslušati, ko smo še imeli priložnost. Mnogim se zgodi, da odkrijejo dragocene stvari, vključno z ljubeznijo, ko jih ni več.«

»Ko sva z materjo končno imela možnost in čas, da bi si povedala vse o najinih tako različnih življenjih, o najinih strahovih, o najinih malih zadoščenjih, najinih načrtih, o najinih porazih in razočaranjih, ona ni govorila več (Ko je namreč potres porušil rojstno hišo pre Tonija, je šla mama v dom. Od vsega popotresnega šoka in izgube svojega naravnega okolja, do smrti ni več veliko govorila, razen nekaj skopih osnovnih stavkov, op. prev.). Povedala bi si lahko vsak svojo celotno življenjsko zgodbo, pa z najinih ust ni prišla ena sama beseda. Prav v tistih neskončnih tihih obiskih pri materi v domu za starejše, sem prišel do tega spoznanja: največje, najlepše, resnične in pomembne stvari je težko povedati, kakor je tudi težko vedno najti čas in način, da bi jih povedali. Ostanejo znotraj nas, postanejo neizrečene besede, naredimo nekakšen besedni splav. Če bi tudi kdo hotel povedati »neko veliko stvar«, bi se kmalu zavedel, da je velika, dokler ostane v skrinji srca. Ko nekaj takega posredujemo drugemu, bodisi iz sramu bodisi iz drugih razlogov, izgubi večji del svoje vrednosti in obstaja celo nevarnost, da ostane brez neke prave vrednosti. Je kot tisti, ki se javno poljubljajo. Tisti poljub ni intimen, oseben, vznemirljiv. Iz intimnega čutenja lahko postane karikatura le-tega. Če isto stvar, namesto na nekem skrivnem kraju, naredimo vsem na očeh, izgubi na svetosti in resn(ičn)osti. Takšna je skrivnost človeka – je kakor vrtnica, zaprta v popek. Dokler je vrtnica zaprta v popek, je lepa in skrivnostna, ko se odpre, postane nekaj običajnega, vsakdanjega, izgubi svojo lepoto. Človek je kakor zaprta vrtnica ali zaprta ostriga – ko jo odpreš, bi najraje vzdihnil: »To je vse?«

Vsak od nas nosi neko svojo skrivnost, tisto, čemur sam pravim skrivni predalček. Je nekaj osebnega, lepega, velikega, izredno dragocenega ali tudi neprijetnega. Je pa ta predalček zaprt. Kadar želim drugim posredovati nekaj njegove vsebine, jim lahko povem le en odstotek tistega, kar se v njem skriva, drugi pa bo razumel samo eno tisočinko tistega, kar mu povem. Govorjenje je zelo potratno!

Od vsega, kar sem v petinšestdesetih letih življenja izkusil, ti morda lahko povem deset minut ali pol ure, ti pa razumeš, kar razumeš. Ne morem ti povedati vsega, kar sem pretrpel, čutil, kar sem se naučil, kar sem užil, to pa pomeni, da vsakdo nosi s sabo svojo skrivnost. Ta gre z njim v grob. Niti mož in žena si ne moreta povedati vsega, kakor tudi ne oče in sin. Iz tega sledi, da je največje bogastvo vsakega od nas zamolčano, neizgovorjeno, ne posredovano. Stisnjeno je v naš najbolj intimni jaz in bodo končale pod zemljo. »Neizgovorjene besede« (Belinejeva knjiga – Lis peraulis tasudis, op. prev.) čaka isti konec kakor liste, ki odpadejo z vej dreves v tistih dolgočasnih jesenskih dneh. Odpadejo in mrzel veter jih odnese ter postanejo listje in stelja, dokler jih dež ali sneg ne povsem uničita. So ti listi izgubljeni? Mislim, da ne, saj se s tem, ko grejo pod zemljo in zgnijejo, pognojijo zemljo in so po koreninah spet vključeni v življenjski krog. Neizrečene besede bodo torej tudi nekega dne prišle na plano. Gotovo se bo tako zgodilo tudi z besedami, ki mi jih moja mama ni uspela reči.«