ponedeljek, 17. januar 2011

Zakaj se tudi kristjani ne odločajo za zakon

Pri Novem Glasu se začenja nova rubrika, kjer bom skušal odgovarjati na določena verska in življenjska vprašanja in težave. Za prvo vprašanje moram reči, da ni bilo "mačji kašelj". Zlasti ne zato, ker je sestavljeno iz več podvprašanj, ki bi jih morda kazalo obravnavati posamezno... Morda nisem odgovoril neposredno, ampak sem skušal odpreti določene dimenzije, da bi lahko potem ob tem razmišljali. Kar je podano je seveda osebno mnenje mladega duhovnika, ki je podkrepljeno še z drugimi mnenji in ni nekaj dokončnega ali zveličavnega. Vsekakor to ni uradno mnenje Cerkve, da ne bo pomote, se pa znotraj besedila najde sledi cerkvenega nauka o določenih vprašanjih. Naj vam služi. Naj nazadnje izkoristim to mesto še zato, da se zahvalim vsem, ki ste se ukvarjali s poslanim vprašanjem - res ste se potrudili in mi zelo pomagali.

Nam lahko razložite, zakaj je vse več otrok iz verskih družin, ki so prejeli doma dobro versko vzgojo, so opravili vse zakramente in so zgledno živeli, ki so odločajo za skupno življenje s partnerjem, ne da bi se cerkveno poročili? Kako naj se ravnajo starši? Zakaj nimajo ti otroci nobenega odnosa do zakramenta poroke?

Ker zakonske zveze, kakršno predlaga krščanstvo, ne morejo vzeti za svojo. Če hoče nekdo iti v to, mora imeti močno vero. Zakon je nekaj zahtevnega in ni nekaj človeškega, ampak Božjega – kar pa Bog »zveže«, človek ne more »razvezati«. Potrebno je gledati z očmi vere in imeti t.i. »večnostni pogled«, ki zna »videti čez«.

Morda bi se bilo pametno stvari lotiti z druge strani in se vprašati, kaj se je pravzaprav medtem spremenilo v pojmovanju družine. Model družine, kot ga poznamo in se nam zdi »normalen«, je pravzaprav precej nov, saj prihaja iz meščanske družbe 19. stoletja. Tak model nam lepo opiše knjiga Srce (Cuore), ki jo je napisal Edmondo De Amicis: Natanko dva otroka, fant in deklica, ki ju starši obsipajo z vsemi pozornostmi in ju spodbujajo k študiju, saj si morata ustvariti »kariero; oče je poklicni strokovnjak, mahnjen na »visoko« kulturo in na mode svojega časa – takrat patriotizem in državljanske vrline, danes bi najbrž sem spadale ekologija, človekove pravice in pacifizem ter toleranca; mama je nek »angel ob štedilniku«, ki edina lahko omeni Boga, pa še tu gre za neko abstraktno nadnaravno bitje, v smislu »nekaj je nad nami«. Družina je seveda zaprta v svoje meščansko stanovanje, ki mora biti oblikovano po zadnji modi. Vrata so večinoma zaprta, če pa se že odprejo, je to samo ob dnevih in urah, ki so namenjeni za »obiske«. Takšen model je potem bil vsiljen celotni družbi, ostali pa so šli v pozabo. Seveda, da ne pozabimo odnosov v zgoraj opisani družini: kar čutijo drug do drugega, so predvsem »čustva«. To vse je pravo nasprotje tradicionalne krščanske družine, ki smo jo poznali še ne tako dolgo nazaj. V njej je vedno vladal nek realizem, tako da so se še kako dobro zavedali, da je življenje trdo in ni nikakršen rajski vrt. Otrok je bilo veliko in veliko jih je tudi umrlo, ampak po rojstvu in ne pred njim, kakor se danes dogaja. Da bi šli zakonci narazen, je bilo nekaj nezaslišanega, pa ne samo zaradi drugačnih ekonomskih in družbenih razmer, kolikor bolj zaradi drugačnega pojmovanja »ljubezni«.  Mi smo posvojili tisto pojmovanje sekulariziranega meščanstva (ki je torej postalo posvetno in nima nič skupnega z verskim, op. pis.), kjer to, da se moški in ženska (ali tudi ne) »ljubita« pomeni, da »sta si všeč«, da »nekaj čutita«, zlasti čustveno ali spolno nagnjenje drug do drugega. Med »ljubeznijo« in »čustvom« tako lahko postavimo enačaj – kadar torej čustvo preneha, ko »nič več ne čutimo«, preneha tudi ljubezen. V takšnem gledanju na ljubezen je nekaj povsem logičnega, da si hitro najdemo koga drugega, s katerim lahko obnovimo tisto čustvo, brez katerega se nam zdi, da ljubezni ne more biti. Ločitev seveda mora biti v zakoniku - če namreč »zakonska ljubezen« pomeni »medsebojno privlačnost«, je možnost, da se znebimo žene ali moža nekaj nujnega, kadar nič več drug do drugega ne »čutita«. Zgodila se je torej revolucija v tej smeri in neumno bi bilo to zanikati in tega ne upoštevati.

 Krščanska sklenitev zakona je nekaj povsem drugega. »Skleniti zakon« se namreč v latinščini reče coniugare, torej »skupaj se vpreči v jarem«. Podoba moškega in ženske, ki sprejmeta nase jarem, da bi skupaj vlekla težki družinski voz po luknjasti in strmi poti življenja, je danes za nas nekaj nezaslišanega. Poleg tega imata oba še nek, za današnjega človeka nenavaden, končni in zares pomemben cilj: večnost. Na to isto večnost so mislili tudi, ko so »na svet postavljali« otroke – vsak otrok je bil nekaj nadvse dragocenega, saj je to pomenilo, da eno bitje več lahko vstopi v »Nebeško kraljestvo«. Seveda je bila tudi najpomembnejša »karierna pot«, ki jo je otrok lahko dosegel tista, ki je vodila v »srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi«. Če je otrok še majhen umrl, je to za starše seveda predstavljalo vir bolečine, ne pa obupa, saj so verjeli, da so šli v nebesa, od tam pa bili za vso družino varuhi in priprošnjiki.

Je bilo v takšnih družinah manj ljubezni? Zagotovo je bilo manj »čustvenosti«. Ta vsaj ni predstavljalo nujnega pogoja, da bi neka družina ostala skupaj. Drži tudi to, da se je ta ljubezen, čeprav ni bila čustvena, razširila tudi na druge: včasih namreč ni bilo nobenih »domov za ostarele«.

Otroci morajo torej videti, kaj je v resnici ljubezen, da je to mnogo več kot samo čustvo, da človeka pravzaprav presega, saj »nikoli ne mine«. Važna je predvsem vsebina in zgled. Zdi se mi, da se o bistvenih življenjskih vprašanjih doma premalo pogovarjamo, kolikor se sploh pogovarjamo. Potem pa otroke »pošiljamo« k verouku, zakramente »opravimo« kot neko nujno zlo, k maši gremo zato, ker so nas tja napodili starši… Kadar Bog in vera nista več, če si sposodimo avtomobilski jezik, motor in gorivo avtomobila življenja in zakona ter družine (torej bistvena), ampak predstavljata samo dodatno opremo, takrat tudi cerkvena poroka ni več potrebna.

3 komentarji:

Aljoša pravi ...

K temu razmišljanju - ki se v veliki meri strinjam - bi dodal še en pogled, ki se mi zdi precej pomemben. Morda si izpustil "najširši" okvir tega vprašanja: družba.

Seveda bi rekel, da je itak družba vsega kriva, ampak gre za medsebojno povezanost, ker posameznih vprašanj ne moremo gledati samo partikularno.

Moderna družba se otepa formalizmov, ki predstavljajo obliko "vezave" in nečesa, kar je trajnega. Izdelki niso več za nekaj desetletji ali celo generacij, ampak so namenjeni samo potrošnji. Pokvarjenih stvari se ne izplača več popravljati, ker nove dobimo boljše in ceneje. Morda že vidiš, kam peljem misel ... odnosi so postali predmet konzuma, vsakdanje potrošnje in niso več trajni. Kaj šele, da bi se obdržali za celo življenje. Kljub tehnologiji!!

In kako lahko se nekdo poda v zakon, ko je vse minljivo, pokvarljivo in nestabilno? Zakaj reskirati svojo podobo za nekaj, kar bo prej ali slej propadlo? Zakaj se vezati? Zakaj ostati z nekom, ko pa bo šlo mimo mene mnogi "boljših" ljudi?

Tukaj je cel niz vprašanj, ki mislim, da so povezana s tem, kar si odprl. Vprašanje je nedvomno aktualno, vendar zelo zahtevno. Krščanstvo in Cerkev tukaj ne ponujata izhoda, ki bi prepričal mlade, ker sta spet inštitucij, ki spominjajo na nekaj obvezujočega in trajnega. Pa smo spet tam.

Andrej Vončina pravi ...

In ravno to sem hotel - odpreti še nova vprašanja. Stvar pa ni izčrpana, daleč od tega. Naslednjič nameravam še nadaljevati v smeri - ali je res za vse kriva samo vzgoja? Mislim, da bo družba v tem smislu, kot ga omenjaš, tu morala dobiti svoj prostor. V nedeljo je pri kosilu stekel prav zanimiv pogovor in je Damijan dejal prav to, kako zelo na mnoge otroke in mlade vpliva družba (v tem širokem smislu). Silvij je rekel, da so raziskave pokazale, da vzgoja vpliva nekje 25-odstotno (nekje več, nekje manj).

Naslednji teden pride torej tudi to na vrsto - bi bilo precej skopo brez tega. Je pa to rubrika, ki se bo pojavljala tedensko ali na 14 dni (kakor kdaj), zato je treba tudi gledati, da se problem obravnava tudi širše, v več nadaljevanjih. Konec koncev je bilo tudi vprašanje kar malce široko zastavljeno.

Pa hvala za komentar, seveda.

Aljoša pravi ...

Ena replika glede "vpliva" družbe. Mislim, da je vzgoja vsekakor močen element nekih vedenjskih vzorcev, toda še močnejši je tisti, ki ga ne kontroliramo in ne izhaja iz šole. Nekaj primerov so gotovo glasbeniki, športniki, znane osebe ... njihova dejanja in besede so mnogim mladim življenjskega pomena. Identifikacija z drugo osebo pripelje ravno do tega, da jo oponašamo tudi v svojem življenju, jo ponotranjimo in prenesemo v svoj svet. Tukaj se skriva pomemben odgovor na mnoga vprašanja in nejasnosti.

Glasbene zvrsti ustvarjajo subkulture in alternativne scene, ki privlačijo mnoge mlade, da se tam "uresničijo" (bolj ali manj). Institucije so še vedno pomembne, ker nudijo močno zavest skupnosti, vendar manjše skupine so še bolj mikavne. Morda je vprašanje poroke med mladimi vezano na njihov življenjski ideal, ki ga oblikujejo z gledanjem filmov, poslušanjem glasbe in oponašanjem svojih idolov.