sobota, 02. april 2011

Usmiljenja hočem

V današnjem evangeliju smo priče Božji nežnosti, ko se Jezus nežno dotakne slepčevih oči. Da je tu Jezus predstavljen kot Bog, ni dvoma, saj zase pravi, da je luč. Ta simbol je na vsem področju srednjega vzhoda označeval božanstvo. Dotik oči nekega klateža, ki pa predstavlja vse nas in vsi se lahko znajdemo znotraj te njegove poti iskanja sebe, svojega položaja v svetu in v iskanju Boga. Dotik luči postane dotik svobode. Kdor ne vidi, namreč ni svoboden. Naslanjati se mora na druge, na steno, na palico, na starše. Skratka, njegov pogled na svet ni njegov, ampak je pogled na svet drugih.

Zato, kdor vidi, hodi gotovo, pokončno, neodvisno od drugih, ustvarja si svoj lasten pogled na svet in ima svoje lastno mnenje, je svoboden. Prav takšen postane sleporojeni v evangeliju. Postane močan, ni ga več strah, postavi se po robu učenjakom, strokovnjakom. Nasproti njihovim teorijam postavi konkretna dejstva. Ker se hrani z lučjo, si upa. Je svoboden.

Dotik svobode pa postane tudi dotik sreče, tiste notranje izpolnitve, za katero vsi tako močno hrepenimo. Ko nekdo končno zares vidi, uživa ob pogledu na obraze, na lepoto, ki ga obdaja, na barve. Luč je dotik radosti, ki leže na stvari in ljudi okrog nas. Tako torej vera, ki je nov pogled na svet, ustvarja svetal pogled, ki prinaša luč tja, kamor je položena: »Vi ste luč v Gospodu« (Ef 5,8).

Farizeji so tisti, ki znajo vse razložiti, saj poznajo prav vse zakone. A to jih hromi, da ne znajo videti človeka, da se ne znajo veseliti novih slepčevih oči. Zanje ni pomemben človek, ampak njihovi zakoni. Takšne so vse ideologije sveta – ne zanima jih človek, ampak njihove teorije. Ne morejo razumeti, da Bog na prvo mesto postavlja srečo svojih otrok, ampak imajo ljudi za sestavne dele svoje 'mašinerije'. In kakor farizeji postanejo žrtve svojega sistema, saj, če rečemo z Malim princem, »to niso ljudje, to so gobe.« Funkcionarji pravil in zakonov, so analfabeti srca.

Njihov bog gre proti človeku, kar je najslabše, kar se lahko pripeti naši veri. Temu ne moremo več reči vera, saj pravi: »Ubogi naj kar ostanejo takšni, klateži tudi, samo da se spoštuje Gospodov dan! Božja slava je izpolnjevanje zapovedi.« Pa ni tako, saj poznamo izrek sv. Ireneja, da je »Božja slava človek, poln življenja«, torej človek, ki lahko spet vidi. In ta pogled sreče je več vreden kot tisoč avtomatskih pobožnosti in prav takšnih 'spoštovanj Gospodovega dne'. Na zunaj smo torej res lahko dobri kristjani na tak način – in isto velja za nas duhovnike oz. še toliko bolj. In tako tudi greh postane samo neka teorija, ki pa je ves čas na naših ustih, kakor je bil na ustih farizejev.

Za Jezusa ni tako – o grehu govori samo v povezavi z usmiljenjem. O grehu govori samo, da pove, kako je bil odpuščen, izbrisan. Vidimo, kako drugačen je Jezusov pogled: Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Tudi mi se moramo spreobrniti. Kakor Samuelu, pravi Bog tudi nam, naj se ne ustavljamo na zunanjosti. Bodimo usmiljeni, kakor je usmiljen tudi naš Oče (Lk 6,36)!

Ni komentarjev: