Zakaj k spovedi?

Sem že skoraj pozabil, da tega odgovora na vprašanje še nisem objavil - gotovo ni popoln, ampak naj vseeno koristi.
 

Sredi postnega časa smo in med pripravo na Veliko noč je obvezna tudi spoved. Povejte nam, zakaj je treba k spovedi, zakaj je do uvedbe spovedi sploh prišlo, zakaj je nekarteri kristjani nimajo in jo katoličani imamo!

Kot prvo stvar naj povem, da nihče od nikogar nič ne zahteva, da ni tu nič obveznega. Cerkev se v tem oziru zgleduje po Jezusu Kristusu, ki nikomur ni nič vsiljeval, ampak je vedno samo predlagal, zato tudi duhovniki zakrament spovedi predlagamo kot nekaj dobrega za človeka.

Greh vedno pomeni dejanje proti Bogu in njegovi ljubezni, ki pa vpliva tudi na naše medčloveške odnose in na odnos do sebe. Na nek način se je torej treba spraviti z Bogom (podrobneje o tem v članku P. Krečiča 'Greh je osebni potop' v 2. številki priloge 'Bodi človek').

Že v stari zavezi so poznali spokorni obred na Veliki spravni dan (Jom kipur - 3 Mz 16), kjer so Izraelci svoje grehe priznali na splošen način preko določene molitve. Grehe so potem simbolično naložili na dva kozla, od katerih so enega darovali kot klavno daritev (kasneje seveda v jeruzalemskem templju), drugi kozel pa je bil poslan v puščavo in tam zažgan - od tod tudi izraz 'grešni kozel'.

Kristus se izkaže kot tisti, ki ima oblast odpuščati grehe (Mr 2,1-12) in to oblast tudi izvaja, ko pridejo k njemu grešniki. Te Jezus brez razlike sprejema - z njimi sede k mizi (Mt 9,10), z njimi je usmiljen (prilike v Lk 15). Vidimo, kako Bog želi srečati in k sebi pritegniti vse grešnike. To svojo oblast odpuščanja grehov potem poveri apostolom, ko uporabi podobi zvezati-razvezati (Mt 18,18), na bolj neposreden način pa v Janezovem evangeliju (Jn 20,23).

Cerkev je tako že od svojih začetkov vršila to nalogo 'razvezovanja' grehov in sprejemanja grešnikov v občestvo. To nalogo so najprej kot nasledniki apostolov vršili škofje. Grešniki so priznali svoje grehe pred skupnostjo, porces pokore in vračanja v občestvo pa je bil zelo dolgotrajen in težak, da bi grešnik lahko začutil težo svojega grešnega dejanja. Seveda se je to nanašalo na posebej težke grehe kot npr. malikovanje, uboj in prešuštvo. Najprej so bili grešniki vključeni v 'red skesancev' (ordo poenitentium), po daljšem obdobju posta in pokore pa so bili sprejeti s posebnim obredom nazaj v skupnost - velikokrat se je to zgodilo samo enkrat v življenju. Stanje 'skesanca' je bilo precej težko, saj je tak človek bil izločen iz cerkvene skupnosti in se ni smel udeleževati svete maše. Klečanje na golih tleh in dolgi posti so bili nekaj običajnega, pa tudi obleka je morala kazati na posebno stanje.

Sčasoma se je ta praksa spremenila, saj je Cerkev začela predvsem skrbeti za duhovni blagor skesancev. Pokora, kakršno smo poznali v naših krajih, niso poznali v Rimu bolj oddaljenih krajih kot recimo na Škotskem, v Angliji in predvsem na Irskem. Od 7. stoletja naprej se je začela praksa zasebne spovedi pri duhovniku in ne več samo pri škofu, za kar gre zahvala irskim menihom (njim se lahko zahvalimo tudi za nekrvav način pokristjanjevanja s strani oglejske Cerkve).

Zakrament sprave po nauku Cerkve uvrščamo med dva zakramenta ozdravljenja (drugi je bolniško maziljenje). Zakaj še en tak zakrament po krstu? Ker nam po krstu ostane še vedno nagnjenost k temu, da grešimo, čeprav dobimo pri krstu vsa sredstva za uspešen boj proti grehu in za vztrajanje na poti za Gospodom. Gre za tisto vedno potrebno stalno spreobračanje, ko se vračamo na pravo pot, s katere z grehom skrenemo. Ljudem sam rad povem, da vlak ne more naprej po poti, če iztiri, ampak mora spet nazaj na tračnice, šele zatem lahko nadaljuje svojo začrtano pot.

Ko nas kliče Jezus k spreobrnjenju, misli zlasti na spreobrnjenje srca, notranjo skesanost. Želi, da korenito obrnemo smer svoje življenjske poti, se vrnemo k Bogu in pretrgamo z grehom. Od notranje skesanosti tako lahko preidemo k zunanjim znamenjem tega, da smo izboljšali svoje odnose na vseh ravneh - do Boga, do bližnjega in do samega sebe.

Zakaj k spovedi? Ker je človek bitje odnosov in ker je krhko bitje. Kristjan potrebuje Božjo pomoč in bližino, potrebuje pravi odnos z Bogom, potrebuje pa tudi čiste odnose z bližnjim in s samim sabo. Najtežje odpuščamo prav samim sebi. Kako težko je nositi sam to breme, zato potrebujem nekoga, da mi ga odvzame. Smo podobni barvnim oknom, skozi katera sije sončna svetloba in napravi čudovit spektakel - podobno skozi vsakega človeka sije Božja milost. Toda, okna se lahko umažejo in jih je treba očistiti, da lepo sije skoznje svetloba - prav tako se moramo tudi mi od časa do časa očistiti, da bi Božja podoba po nas res lahko prav sijala. V spokornih časih je tovrstno očiščenje zelo pomembno, da bi se lahko dobro pripravili na velike skrivnosti, ki jih bomo praznovali. Če želimo, da pride ob teh praznikih res v nas Božja milost, moramo svoje posode dobro očistiti in pripraviti.

Tovrstni zakrament imajo tudi v pravoslavni Cerkvi, medtem ko je drugače v protestantskih skupnostih, kjer so mnenja, da lahko vsakdo te stvari 'razreši' s svojim Bogom. Vendar vsi vemo, kako smo sami do sebe najprej veliko bolj popustljivi, kako je tako zelo nevarno, da problem greha samo še bolj pospravimo v nek predal, da nas več ne moti.

Prav tako je spoved poleg tega, da je zakrament, torej vidno znamenje nevidne Božje milosti (po definiciji), tudi duhovna rast, duhovno spremljanje na naši življenjski poti - zelo je priporočljivo, da si izberemo osebnega spovednika. To bo treba še zelo poudarjati in priporočati.

Objavljeno v Novem glasu.