"Naši ljudje niso del tega izprijenega sveta (o katerem je bilo govora zadnjič, op. prev.), ampak so žrtve le-tega. Zato je treba nanje gledati s človeškostjo in razumevanjem, v to pa moramo vključiti tudi mlade, ki jih ne zanima le zabava, ampak so prve žrtve takega sveta, ki jih poneumlja, oslepi, jih uoprabi in prevara. Ta 'svet' je slab, ciničen, brez naravnih, moralnih in verskih načel in je izpostavljen zapeljevanju in napadom smrtnega sovražnika Boga in človeka, hudiča, ki je vedno na preži, da bi človeka ujel na njegovi najšibkejši točki...
Človekova najšibkejša točka je napuh, kakor nas opozarja svetopisemska zgodba o prvem grehu. Gre za izvirni in skrivnostni greh, ki pa nam je predstavljen z dvema precej jasnima in pomenljivima značilnostma: človek je bil neubogljiv in zapeljala ga je žena, smrtna nevarnost. Poleg tega je imel ta greh zvezo s spolnostjo, sicer se naši prastarši ne bi tekli skrit, saj so bili nagi, pa tudi Bog sicer ne bi pokril njihovih sramotnih delov telesa. Tako negativen pogled na svet, kjer smo celo življenje obsojeni le na trpljenje v pričakovanju, da bomo uživali v nekem prihodnjem, hipotetičnem življenju, ni ideja, ki bi bila vredna človeka, predvsem pa ni vredna Boga. To je nerazumna, absurdna ideja. Ne da bi zanikali resnice, ki nam jih daje Sveto pismo in nam jih posreduje cerkveno izročilo po svojem nauku mislim, da se je treba karseda močno potruditi, z vsem razumom in notranjo svobodo, ki ju premoremo, da damo nov, verodostojen in dostopen obraz večnim resnicam. Razlage in komentarji izpred mnogih stoletij, danes več ničesar ne razložijo in pokomentirajo."
In učenje v semenišču, kako se 'rešiti'? "Od prvega trenutka, ko si vstopil v semenišče, pa vse dokler bo trajala Cerkev, to je do konca časov, po Kristusovi obljubi ter prepričanju in interpretaciji zainteresiranih, ima pot svetosti samo dva nujna tira: pokorščino in čistost. Glede na to, da svetu vladata napuh in najbolj nebrzdana, čezmerna in peklenska spolnost je jasno, da če se hoče kdo rešiti, je treba pred svetom bežati in se podvreči strogi disciplini brzdanja telesa, tudi v tisti njegovi najvišji dimenziji, ki ga najbolj približuje Bogu - razumnosti in svobodi, preko 'slepe, vedre in absolutne' pokorščine - kakor tudi v tisti njegovi najnižji dimenziji, ki ga najbolj približuje živalim - poželenju in spolnosti, prek 'take čistosti, ki je sposobna vzdržati kakršno koli preizkušnjo.'
Vse to je seveda mogoče samo na nekem posebnem, zaprtem, izoliranem, dezinficiranem, neonesnaženem in denukleariziranem kraju, v neke vrste zaščiteni topli gredi, ki rastlino obvaruje pred najmanjšim pišem. Samo tako se lahko, s pomočjo žrtev, duhovne, moralne in psihološke telovadbe, predvsem pa z represijo, do smrti mesenega in rojstva duhovnega človeka. Pravi duhovni, kakor tudi pravi kristjan, mora 'umreti zlu' in živeti le za dobro.
Ta primerjava s smrtjo, ki jo je predložil sv. Pavel, ko je govoril o krstu, je nekaj klasičnega v redovniški in duhovniški duhovnosti. Duhovnik mora biti truplo, v smislu, da lahko predstojniki z njim razpolagajo in ga premikajo, kamor hočejo, on pa do tega ne sme čutiti nikakršnega odpora."
Ni komentarjev:
Objavite komentar